Sonce vpliva na izboljšanje telesnih in duševnih sposobnosti organizma, v sončnih obdobjih smo vitalnejši in bolj optimistični. Žal pa imajo sončni žarki, kot nas opozarja dermatologinja prim. mag. Ana Benedičič, dr. med., iz SB Celje, predvsem njihov UV-spekter, ob prekomernem izpostavljanju dokazano številne neugodne učinke na kožo, od katerih je najnevarnejši kožni rak. Pred poletjem so nam na voljo številne objave o testiranjih krem za zaščito pred soncem (ne za sončenje!), o njihovi (ne)učinkovitosti in včasih nesorazmerno visokih cenah, kar v marsikom zbuja dvom o smislu njihove uporabe.

Pripravila: Petra Bauman, v sodelovanju s prim. mag. Ano Benedičič, dr. med., spec. dermatologije, SB Celje in asist. Katarino Trčko, dr. med., spec. dermatovenerologije, UKC Maribor.

Kako sonce škodi koži

Koži niso škodljive le sončne opekline, ki v mladosti celo podvojijo tveganje za kožnega raka, ampak so raziskave rakotvorne mutacije v kožnih celicah potrdile že pri ultravijoličnem sončnem sevanju v dozi 0,1 MED (minimalna eritemska doza je UV-sevanje, pri katerem se pri posamezniku na koži pojavi blaga rdečica). Zagorelost kože kot obrambni odziv kožne vrhnjice na izpostavljenost UV-sevanju nastane zaradi preraščanja obarvanih plasti kožnih epitelijskih celic, v katerih se je nakopičil melaninski pigment, ki je nastal v kožnih pigmentnih celicah, melanocitih. Zaščitna vloga zagorelosti je majhna, predvsem pa pred njenim razvojem prihaja do poškodb tudi v plasteh celic, iz katerih se koža obnavlja in napake se v njih z leti kopičijo (rečemo, da koža ne pozabi).

Dermatologi trdijo, da ni zdrave sončne zagorelosti, ker zagorelost kože soncu stalno izpostavljenih delov telesa napoveduje pospešeno staranje z vse bolj suho, gubasto in neelastično kožo z vidnimi prepleti razširjenih žilic, napredujočo rdečico in lisami različnih barv in odtenkov, kar opisuje izraz foto staranje kože. Ljudje te spremembe pogosto zmotno pripišejo svojim letom in kronološkemu staranju. Resnica je, da s soncem pospešeno staranje oziroma foto staranje kože lahko dobro vidimo na koži stalno soncu izpostavljenih predelov (npr. na obrazu, vratu, vratnem izrezu, hrbtiščih rok in na pleši – golem, oziroma na redkeje poraščenem delu lasišča), nikoli pa na pretežno pokritih delih telesa (npr. zadnjici).

UV-sevanje

(ne glede na izvor, npr. sonce, solarij, elektromagnetno varjenje ali drugi umetni viri) je pri človeku dokazan rakotvorni dejavnik, ki povzroči različna predrakava obolenja (npr. pri osebah s svetlejšo poltjo pogoste aktinične keratoze) in različne vrste kožnega raka. V Sloveniji za kožnim rakom vsako leto zboli več kot 3000 ljudi, od tega za melanomom kot najnevarnejšo obliko približno 700 oseb. Več kot 150 bolnikov vsako leto zaradi kožnega raka tudi umre. UV-sevanje povzroča imunosupresijo (tj. zavira moč imunskega sistema), kar se lahko pokaže tudi kot ponovni izbruh herpesa na ustnicah.

Pri posameznikih povzroči tudi številne druge bolezni (npr. pogoste fototoksične in fotoalergijske odzive, lahko tudi na zdravila, solarno urtikarijo, polimorfne svetlobne erupcije, porfirije, redko pri ustrezni genetski podlagi kserodermo pigmentosum in nekatere druge bolezni) ali poslabšanja nekaterih kožnih bolezni (npr. lupus eritematozus). Z dosledno in pravilno zaščito pred sončnim UV-sevanjem veliko večino teh bolezni lahko preprečimo. Kadar je bolezen (rak) že izražena, dermatologi svetujejo upoštevanje običajnih omejitev, kot velja za vse ostale zdrave ljudi. Namreč ne glede na vrsto raka izpostavljanje soncu ni zaželeno, saj UV-sevanje oslabi imunski sistem. Kadar je pacient v dvomih glede zadostnega vnosa vitamina D, svetujejo dodatno preverjanje nivojev vitamina D v serumu in ob pomanjkanju nadomeščanje.

Temelji zaščite pred soncem

Osnova zaščite pred sončnim UV-sevanjem, ki naj bi jo izvajali od rojstva do smrti ne glede na letni čas in vrsto dejavnosti na prostem, je t. i. naravna zaščita. Tvorita jo dva osnovna stebra zaščite, tj. izogibanje izpostavljanja soncu in iskanje goste sence v času največje moči UV-sevanja (priporočeno je ravnanje po »pravilu sence«: Ko senca telesa postane krajša od telesa, poiščem (ali naredim) senco!) in ustvarjanje osebne sence s pokrivnimi oblačili, širokokrajnimi ali legionarskimi pokrivali in sončnimi očali. Šele tretji, dodatni, steber zaščite pred soncem je uporaba kozmetike za zaščito pred soncem.

Naravna zaščita

pred soncem je vedno dostopna, najbolj predvidljiva, zanesljiva, enakomerna in uravnotežena (tj. UVB in UVA), varna ter koži prijazna. Je tudi najcenejša in postane preprosta, ko nismo več sužnji oglasov in samodokazovanja z zagorelostjo. Prihrani tudi veliko denarja, namenjenega različni kozmetiki in pomlajevalnim postopkom. V okviru naravne zaščite dejavnosti na prostem načrtujemo v zgodnjih dopoldanskih in poznih popoldanskih urah. Če to ni mogoče, v opoldanskem delu dneva iščemo gosto naravno senco ali naredimo umetno senco oziroma ustvarimo osebno senco s pokrivalom, sončnimi očali in pokrivnimi neprosojnimi oblačili z daljšimi rokavi in hlačnicami, zaprtim dekoltejem in visokim ovratnikom.

V športnih trgovinah so tudi pri nas že na voljo specialna oblačila iz materialov z deklarirano zaščito pred soncem (oznaka UPF) in odvajanjem toplote ter vodne pare s površine telesa, a taka oblačila potrebujemo le za daljše in zelo intenzivne telesne dejavnosti, ko so omejene možnosti preoblačenja. Odlično, a cenejšo zaščito pred sončnim UV-sevanjem omogočajo tudi običajna, nekoliko ohlapna ali večplastna, neprosojna oblačila v živih ali temnejših barvah, ki pokrivajo večino površine telesa. Taka oblačila lahko pri delu ali rekreaciji v naravi dopolnimo s »kolesarskimi« rokavicami, ki zaščitijo hrbtišči rok.

Če oblačila ne pokrijejo vse kože, uporabimo različne dodatke, npr. za zgornje okončine rokavnike, rute ali šale okrog vratu ter trak na čelu za dodatno zaščito. Ob dolgotrajnem izpostavljanju intenzivnemu UV-sevanju zaradi odboja od snega, ledu in skalovja ter mraza se za obraz svetuje tudi obrazni ščitnik ali cevasti šal, ki ga ob potrebi raztegnemo z vratu do korena nosu in spodnjega roba očal.

Oči in njihovo bližnjo okolico

zaščitimo s klobukom z vsaj 7,5–10 cm širokimi krajci ali legionarskim pokrivalom z dolgim ščitnikom in stransko zaščito uhljev, zatilja in vratu ter s sončnimi očali z deklarirano UV-zaščito (oznaki CE, UV400) ter velikimi očalnimi stekli ali v obliki, ki sledi obliki glave, da prepreči stranski prehod od okolja odbitih UV-sevanj v oči. Pokrivalo za velike telesne napore, ob katerih se zelo znojimo, naj bo iz materialov, ki odvajajo vodno paro in dajo hladen občutek na koži.

Zaščita kože

Varovalni pripravki za zaščito pred soncem so v nekaterih delih sveta nadzirani na enak način kot zdravila, v Evropi pa primerljivo strogo s strani nadzornih organov kozmetične industrije. Vsebujejo lahko fizikalne (tj. prašne delce, ki odbijajo sončna sevanja, običajno cinkov oksid in titanijev dioksid) in/ali organske oziroma kemijsko delujoče (z absorpcijo UV-sevanj pride do pretvorbe njihove energije v toploto) UV-filtre. Ti so predhodno preverjeni s številnimi testiranji in ne smejo biti škodljivi za zdravje ljudi, ohranjati pa morajo svoje lastnosti v pogojih predvidene rabe, npr. odpornost proti vodi, ki jo označuje oznaka »water proof«, ki zagotavlja 80 minut ohranjanja zaščitnih lastnosti v sladki vodi pri 20 °C.

Preko zdrave kože UV-filtri ne prehajajo, v primeru poškodovane kože zaradi vnetij pa zaradi večje občutljivosti svetujejo izbiro varovalnih pripravkov s fizikalnimi UV-filtri, ki so v rabi (in tako tudi označeni) za zaščito kože tudi pri otrocih.

Navidezna zagorelost namesto sončne

Navidezno zagorelost (kakršno pogosto občudujemo v propagandnih obvestilih pri profesionalcih, ki si pospešenega staranja kože zaradi izpostavljanja sončnemu UV-sevanju ne dovolijo) je mogoče ustvariti z uporabo samoporjavitvene kozmetike z vsebnostjo dehidroksiacetona, ki z absorpcijo in oksidacijo zgolj v mrtvih poroženelih plasteh vrhnjice omogoča nekajdnevno vodoodporno rjavo-rumeno pigmentacijo kože, ki pa ne ščiti pred soncem – zato je hkrati potrebno uporabiti tudi varovalni pripravek za zaščito pred soncem.

Sonce in vitamin D

Vitamin D je pomemben za celostno zdravje in v primeru pomanjkanja ga je pomembno nadomeščati s prehranskimi dopolnili ali zdravili. Vitamin D lahko nastaja tudi v telesu, a vstop v večstopenjski proces tvorbe aktivnega vitamina D3 iz 7-dehidroholesterola v kožni vrhnjici omogoča le opeklinsko UVB-sevanje, ki je v naših krajih dovolj močno le v nekaj poletnih mesecih – tedaj zadostuje v opoldanskih urah že 10–20 minut izpostavljanja nezaščitene nezagorele kože običajno izpostavljenih delov glave in rok dva do trikrat v tednu. Temna pigmentacija in zagorelost kože ter uporaba sončnih krem zmanjšujejo tvorbo vitamina D.

Skladiščenje vitamina D poleti za zimske mesece ni mogoče. V zimskih mesecih pa zgolj z izpostavljanjem kože soncu v Sloveniji ne moremo zagotoviti zadostne tvorbe aktivnega vitamina D, zato je za zadostno preskrbo z vitaminom D potrebna tudi ustrezna prehrana z dovolj tega vitamina. Pri starejših se hitrost in obseg tvorbe vitamina D v koži zmanjšuje, tvorba v koži pa je okrnjena tudi pri bolnikih, ki so vezani na posteljo in se nikoli ne gibljejo na prostem ali izvajajo popolno t. i. »sun-block« zaščito pred soncem (popolna zakritost). Pomanjkanje se pojavi tudi ob nezadostnem vnosu z živili, dietnih omejitvah in nekaterih motnjah presnove – v takih primerih je potrebno nadomeščanje vitamina D oziroma zdravljenje v dogovoru z zdravnikom.

Asist. Katarina Trčko, dr. med., spec. dermatovenerologije, UKC Maribor:

Najpreprostejši in najpomembnejši so preventivni ukrepi, to je izogibanje soncu v času najmočnejše insolacije podnevi, to je med 10. in 16. uro, uporaba pokrival s širokim robom, sončnih očal in ohlapnih, gosto tkanih oblačil ter pravilna uporaba pripravkov za zaščito pred soncem. Zaščita, ki jo nudijo zaščitne kreme, je označena s sončnim zaščitnim faktorjem (ang. sun protection factor – SPF) in nam pove, kolikokrat dlje je lahko zaščitena koža izpostavljena soncu, ne da bi se pojavile opekline, v primerjavi z nezaščiteno kožo. Če naša koža pordeči na soncu po petih minutah, smo lahko pri uporabi kreme z SPF 20 na soncu sto minut.

Uporabljati je potrebno t. i. širokospektralne izdelke, ki imajo SPF najmanj 15, obenem pa vsebujejo zaščito pred UV-žarki. Izbira SPF je odvisna od tipa kože, letnega časa, geografske lege in nadmorske višine. Svetlopolte, svetlolase in rdečelase osebe potrebujejo pripravke z višjim SPF. Zaščitne kreme so le dopolnilna zaščita, saj ne preprečujejo prehoda vsega UV-sevanja, prav tako se odstranjujejo z znojenjem ali spiranjem. Da nudijo navedeno zaščito, jo je treba nanesti v zadostni količini, to je 2 mg/cm², kar v praksi pomeni, da za povprečno velikost odrasle osebe porabimo 30 ml kreme ob enkratnem nanosu. Ljudje sicer običajno nanesejo manjše količine pripravka, približno 0,5–1 mg/cm², kar pa zniža vrednost SPF.

Zato svetujemo uporabo visokih zaščitnih faktorjev SPF, višjih od 30, saj običajno nanesemo premalo zaščitnega sredstva, zaradi česar je SPF izdelka na koži manjši, kot je naveden na embalaži. Nanos je treba ponoviti čez dve uri, po vsakem intenzivnejšem znojenju ali kopanju.

Ali nas zaščitijo tudi naravna olja?

Čeprav je danes med alternativno ponudbo najti tudi nasvete o naravnih izdelkih za zaščito pred soncem (npr. kokosova mast, laneno olje itd.), Katarina Trčko njihove uporabe ne svetuje, saj naj bi bil vsak izdelek z ustrezno zaščito označen z oznako SPF (Sun Protection Factor) in zaščito pred UVA-žarki, označeno z oznako PFA (Protection Factor UVA).

Samo eno kožo imamo

UV-žarki poleg akutnih učinkov, kot so sončne opekline ter razne fototoksične in fotoalergijske reakcije, povzročajo ob večletnem izpostavljanju kronične spremembe, kot so poškodbe elastičnih in kolagenskih struktur kože, kar se lahko začne kazati že po 30. letu starosti z drobnimi gubicami, suho kožo, pojavom pigmentiranih lis, starostnih bradavic, tanjšanjem kože, v kasnejših letih pa s pojavom predrakavih in rakavih sprememb. Zaradi dejavnosti na prostem so otroci celo trikrat bolj izpostavljani UV-žarkom kot odrasli. V prvih 18 letih otroci dobijo 50 do 80 % vsega UV-sevanja v življenju. Škoda, ki zaradi tega nastane, se v koži sešteva in posledice se pokažejo šele kasneje.