S prihodom poletja in sončnega vremena se praviloma izboljšata naše razpoloženje in raven energije. Izpostavljanje soncu nekaj minut dnevno prav tako zadovolji tudi potrebe telesa po vitaminu D, ki je ključnega pomena tudi za delovanje imunskega sistema. Skratka, tudi ljudje, tako kot rastline, za uspešno delovanje potrebujemo sonce, a dejstvo je, da vse prepogosto pozabljamo na njegovo škodljivo plat. Prekomernemu izpostavljanju soncu in neprimerni zaščiti pred UV-sevanjem gre pripisati pojavnost kožnega raka, predispozicijam za njegov pojav pa so v otroštvu izpostavljeni že najmlajši.
Avtorica: Nika Arsovski
Ultravijolično sevanje je sestavni del spektra sončnega sevanja. Sestavljajo ga UVA-, UVB- in UVC-žarki, a medtem ko slednje zaustavi že ozonska plast, dolgovalovni UVA- in srednjevalovni UVB-žarki prodrejo vse do površja zemlje. UV-žarki delujejo mutageno in zavirajo delovanje imunskih mehanizmov naše kože.
Večji del UVB-žarkov naša koža odbije, kakšna tretjina pa jih prodre v povrhnjico in zgornji del usnjice. Njihovo delovanje se odrazi z opeklinami in rdečino na površini kože.
UVA-žarki prodirajo najgloblje in s svojim delovanjem posredno poškodujejo DNK (tako kot tudi UVB-žarki) in celične membrane ter povzročajo prezgodnje staranje kože in nastanek kožnega raka.
Kožni rak
Je najpogostejša oblika raka, njegova pojavnost pa je najvišja po 75. letu starosti in je pogosto posledica izpostavljenosti soncu (ter neprimerne zaščite pred soncem) skozi vse faze življenja. Nemelanomski kožni rak naj bi bil posledica dolgotrajnega izpostavljanja soncu, maligni melanom pa občasnega intenzivnega izpostavljanja sončnim žarkom. Med kožnimi raki prednjači bazalnocelični karcinom, precej manj pogost je ploščatocelični karcinom. Melanom, precej nevarnejša oblika kožnega raka, predstavlja le slabih 5 % vseh kožnih rakov.
Preberite tudi prispevek: Melanom – kožni rak – ABCzdravja.si
Fototip, znamenja, opekline …
»Najpomembnejši dejavnik okolja pri nastanku kožnega melanoma je UV-sevanje, s katerim se povezuje kar 60–70 % kožnih melanomov. UVA- in UVB-žarki povzročijo okvaro DNK. Tveganje za nastanek melanoma se poveča s številnostjo sončnih opeklin, opeklin v otroški dobi in opeklin z mehurji. Tisti, ki je utrpel sončne opekline, ima dvakrat večje tveganje kot nekdo, ki jih ni imel. Povečano tveganje za nastanek melanoma je tudi pri uporabnikih solarijev (do 20-krat večje tveganje). Osebe s svetleje pigmentirano poltjo, pegami, svetlimi očmi in lasmi (Fitzpatrick I in II) so ob nezaščiteni izpostavljenosti UV-žarkom pogosteje opečene in imajo večje tveganje za nastanek kožnega melanoma. Osebe fototipa I imajo več kot dvakrat povečano tveganje glede na fototip IV,« o dejavnikih tveganja za pojav melanoma pove prim. doc. dr. Tanja Planinšek Ručigaj, dr. med., spec. dermatovenerologije, iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.
Večjemu tveganju so podvrženi tudi posamezniki z večjim številom pigmentnih in netipičnih znamenj. Prav spremembe v velikosti, obliki ali barvi kožnih znamenj pa so prvi znak pojava melanoma. Znamenje se iz prvotno rjave barve obarva v temnejši, skoraj črni odtenek (z izjemo amelanotičnega melanoma, ki je brez pigmenta), prav tako pride do spremembe v formi znamenja. Najbolj so na udaru neenakomerno obarvana kožna znamenja, ki so nepravilne oblike, z nejasnimi (zabrisanimi) robovi, ki so nad nivojem kože in so večja od 5 mm. Kožni rak se sicer lahko pojavi kjer koli na telesu, pogosteje pa na predelih telesa, ki so bolj izpostavljeni soncu – vrat, obraz, zgornje okončine, roke, hrbet itd. Seveda pa se lahko pojavi tudi na predelih, ki niso izpostavljeni soncu, zato je potrebno biti pozoren na vsa netipična znamenja in spremembe na koži.
Javnost vse manj ozaveščena o posledicah UV-sevanja
Kljub intenzivnemu ozaveščanju javnosti o škodljivem vplivu UV-sevanja na zdravje kože in povečano tveganje za pojav kožnega raka vsako poletje postane jasno, da nekateri opozorila (ne)namerno preslišijo.
Predstojnica Dermatovenerološke klinike UKC Ljubljana namreč z žalostjo potrdi opažanja, »da se ljudje ne zavedajo vpliva sončnih opeklin, predvsem pa ne UV-sevanja kot dejavnika tveganja za nastanek kožnega raka.« To so pokazale tudi ankete zadnjih let, ki so jih izvedli v Združenju slovenskih dermatovenerologov (ZSD). V anketi, ki so jo izvedli že leta 2011, je sodelovalo 550 udeležencev, v anketi leta 2019 pa 553 udeležencev.
»Po rezultatih sodeč, znanje o vplivu UV-sevanja v laični javnosti upada,« z žalostjo pove sogovornica. Izkazalo se je, da je veliko vprašanih do 18. leta starosti na lastni koži izkusilo boleče sončne opekline z rdečino oz. mehurji, ki so trajali dva dni ali več. Leta 2011 je tovrstne opekline vsaj enkrat izkusilo 33,66 % vprašanih, leta 2019 sicer nekaj manj 32 %; zato pa je ob zadnji raziskavi kar 10,9 % vprašanih navedlo, da so tovrstne opekline imeli do desetkrat do dopolnjene polnoletnosti (v raziskavi leta 2011 je bilo takšnih 7,5 %).
Graf ozaveščenosti javnosti o dejavnikih tveganja za pojav kožnega raka
Zaščitite se pred soncem!
Poleg tega da se v glavni pripeki med 10. in 17. uro izogibamo sončnim žarkom, se primerno zaščitimo z lahkimi oblačili, naj bo naša nujna spremljevalka v poletnem času tudi krema oz. pripravek za zaščito pred soncem z dovolj visokim zaščitnim faktorjem. Uporaba tovrstnih izdelkov je ključna že ob najmanjšem izpostavljanju sončni svetlobi, ne pomeni pa, da se lahko z njo brezskrbno izpostavljamo soncu na plaži.
»Izbira izdelka za zaščito pred soncem je v prvi vrsti odvisna od tipa naše kože. Zaščitni faktor nam namreč pove približno razmerje, koliko časa bo trajalo, da nas sonce opeče, če smo namazani, v primerjavi s tem, če izdelka z zaščitnim faktorjem ne uporabimo.
Primer: če smo lahko na soncu deset minut, ne da bi nas opeklo, bo izdelek za zaščito pred soncem, ki ima SPF 30, ta čas podaljšal za 30-krat, tj. na 300 minut ali približno pet ur, pri čemer je treba poudariti, da to velja le, če ga uporabimo v ustrezni, dovolj veliki količini,« ob tem razloži izr. prof. dr. Nina Kočevar Glavač, mag. farm., s Fakultete za farmacijo UL.
»Ljudje s svetlejšo poltjo in občutljivo kožo se morajo navadno bolj zaščititi, da ne pride do nastanka sončnih opeklin, kot tisti s temnejšo poltjo, ki imajo večjo raven naravne zaščite oz. več melanina. Kar seveda ne pomeni, da temnejša polt ne potrebuje zaščite.« Ob tem dodaja, da se ne gre zanašati le na teoretične številke zaščitnih faktorjev, saj je zaščita po uporabi tovrstnih izdelkov odvisna od več dejavnikov – količine nanesenega izdelka, dnevnega časa izpostavljenosti, vremena oz. letnega časa, sočasne izpostavljenost vodi ipd.
Hipopigmentacije
Porjavela in opečena pa nista edina pridevnika poletne kože. Pri nekaterih posameznikih lahko izpostavljanje soncu poslabša posamezna kožna stanja, kot sta pomanjkanje (hipopigmentacije) ali povečano količino kožnega pigmenta (hiperpigmentacije).
»Na mestih, kjer se pojavi vitiligo, ni kožnega pigmenta, zato so tam sončne opekline hujše. Zdravljenje je v veliki meri neučinkovito,« pojasnjuje dr. Planinšek Ručigajeva.
Vitiligo je estetsko moteča kožna bolezen, za katero so značilne velike in ostro omejene bele lise (običajno okrog oči, ust, na komolcih, kolenih, spolovilu, lahko pa se pojavijo kjer koli po telesu). Te so posledica pomanjkanja oz. odsotnosti melanocitov, posledično pa tudi pigmenta melanina v koži. Vzrok za to ni povsem pojasnjen, strokovnjaki pa velik pomen pri tem pripisujejo genski predispoziciji. Nastanek belih lis lahko sprožijo tudi okužbe, avtoimunska obolenja (ščitnica) itd.
Poleg viltiga poznamo tudi vrsto prehodnih hipopigmentacij, ki so lahko rezultat različnih vnetij, poškodb kože, celo delovanja kemikalij na kožo. Prirojeno pomanjkanje pigmenta tako v koži kot tudi dlakah in laseh se imenuje albinizem. Zaradi motenj v delovanju encima tirozinaze namreč pride do motene sinteze melanina. Ljudje z albinizmom so posledično bolj občutljivi na UV-žarke, zaradi česar so spremembe prezgodnjega staranja vidne prej, prav tako imajo povečano tveganje za pojav kožnega raka. Predvsem pri starejših pa je vidna t. i. gutatna hipomelanoza – drobne, okrogle, bele lise na podlakteh in goleni – ki je posledica dolgoletnega izpostavljanja soncu. Stanje ni nevarno, lahko je moteče le z estetskega vidika.
Hiperpigmentacije
Hiperpigmentacije lahko nastanejo na mestih, kjer je potekalo predhodno vnetje (kakršnega koli vzroka). Med poletjem pa lahko na koži nastanejo tudi močneje pigmentirane lise, dober primer tega so sončne pege, ki običajno v zimskih mesecih zbledijo. Hiperpigmentacije na ženskem obrazu so najpogosteje posledica melazme – to so rjave lise, ki se pojavijo na soncu bolj izpostavljenih predelih.
Pogosto se zgodi, da pozimi ne izginejo povsem, poleti pa postanejo izrazitejše. Melazma je lahko posledica jemanja hormonskih kontraceptivov ali je posledica hormonskih sprememb v nosečnosti, ki ni nevarna, le za nekatere zelo estetsko moteča. Nekatere zato posegajo po belilnih kremah in kremah za razbarvanje z naravnimi sestavinami, kot sta izvleček sladkega korena ali vitamina C, spet druge po globljih kemičnih pilingih, ki jih izvajajo v posameznih dermatoloških ambulantah. Veliko lahko storimo že s tem, da se ustrezno zaščitimo pred sončnimi žarki, ki izrazitost lis še poslabšajo, in uporabljamo kreme z visokim zaščitnim faktorjem, a lahko do trenutka, ko opazimo izboljšanje, kljub temu mine kar nekaj mesecev.
»Zaščitni faktor nam pove približno razmerje, koliko časa bo trajalo, da nas sonce opeče, če smo namazani, v primerjavi s tem, če izdelka z zaščitnim faktorjem ne uporabimo.«
Preberite tudi prispevek: Motnje pigmentacije so običajno le estetska nadloga – ABCzdravja.si
ABC
A UV-žarki delujejo mutageno in zavirajo delovanje imunskih mehanizmov naše kože.
B Kožni rak se sicer lahko pojavi kjer koli na telesu, pogosteje pa na predelih telesa, ki so bolj izpostavljeni soncu.
C Ni pomembna samo količina nanesenega pripravka, temveč tudi ali se je izbrisal, spral z naše kože itd.
