Spolnost je češnjica na torti zdravega partnerskega odnosa, tako se partnerja popolnoma predata drug drugemu in se povežeta ne le telesno, temveč tudi duševno in čustveno. Takšno sliko spolnosti imamo vsaj v mislih, kadar govorimo o romantični zvezi – ta pa ni nujen pogoj za spolni odnos. Vse pogosteje se namreč ljudje spuščajo v intimne stike s partnerji, ki jih komajda ali premalo poznajo, takrat v ospredje stopi bolj mehanska plat koitusa. Kakšne duševne posledice, če sploh, to pušča na človeku, ve vsak posameznik sam; dobro pa je vedeti, da med nami krožijo različne spolno prenosljive bolezni in ni odveč previdnost, da partnerja dodobra spoznamo, preden se z njim podamo na intimno raziskovanje. Tako si lahko prihranimo prenekatero skrb in tudi duševno brazgotino.

Avtorica: A. K.

Malo morje spolno prenosljivih bolezni

Če malce karikiramo, se postelje vse pogosteje tresejo, še preden si vpleteni voščijo ‘dober dan’. Razlogov za bolj sproščeno spolno obnašanje, osvobojeno predsodkov in moralnih spon, je več. Sandi Kofol, univ. dipl. psih., je mnenja, da »je področje spolnosti vedno manj tabuizirano, o tej temi se veliko piše in govori, zato si vedno več ljudi da duševno dovoljenje, da je sproščeno spolno obnašanje sprejemljivo. Spolnost v glavah ljudi ne predstavlja več samo potrjevanja ljubezni, pač pa tudi način za doseganje užitka.«

Ko se spustimo v spolni odnos z novim človekom, najsi bo to nov partner ali družba za eno noč, se moramo zavedati, da hkrati s tem dejanjem dejansko ‘spimo’ tudi z vsemi preteklimi partnerji te osebe, s katerimi je imel nezaščitene spolne odnose. Nič kaj prijetna misel, sploh če vemo, koliko spolno prenosljivih bolezni kroži med nami. NIJZ navaja, da naj bi se samo v letu 2017 med slovenskimi prebivalci z eno od spolno prenosljivih bolezni (SPO) okužilo 1194 ljudi, pri čemer statistika NE zajema primerov okužb s HIV in hepatitisoma B in C, hkrati pa gre zgolj za prijavljene primere.

Na kratko si poglejmo nekaj najpogostejših SPO in njihove najznačilnejše simptome, ob pojavu katerih lahko tisti, ki so pred kratkim stopili v novo intimno razmerje, pomislijo tudi na obisk zdravnika.

HPV in genitalne bradavice

Najpogostejša spolno prenosljiva bolezen je zagotovo humani papilomski virus (HPV) in po nekaterih podatkih naj bi bilo z njim okuženih več kot polovica spolno dejavne svetovne populacije. Po podatkih NIJZ smo v Sloveniji v letu 2017 zabeležili 336 novih prijavljenih primerov, med Slovenci pa naj bi se v življenju okužil vsak peti prebivalec.

Pri HPV je dobro vedeti, da se virus nahaja na koži in sluznicah, zato žal do prenosa lahko pride tudi ob uporabi kondoma. Okužba privede do sicer benignih bradavic na genitalijah, anusu in stegnih ter trebuhu. Značilno je srbenje in tekoč izcedek iz nožnice, virus pa povzroča tudi raka materničnega vratu pri ženskah. Proti virusu HPV obstaja tudi cepivo, ki ga ZZZS krije deklicam v 6. razredu oziroma kasneje tistim, ki so možnost imele, a je niso izkoristile.

Klamidija

Če je HPV najpogostejša spolna okužba, pa je klamidija najpogosteje spolno prenesena bakterija, ki jo povzroča Chlamydia trachomatis – statistika govori, da naj bi bila prisotna pri približno desetini mladih, po podatkih NIJZ se je v letu 2017 na novo okužilo 268 Slovencev.

Skrb vzbujajoče je dejstvo, da klamidija pogosto nima specifičnih znakov in se zato okužba lahko neopažena izmuzne. Tiste pa, ki sodijo med ‘srečnejše’ odstotke z izraženimi simptomi, bo med moškimi lahko zadelo pekoče uriniranje, izcedek, pri ženskah pa rumenkasto-zelen izcedek, vnetje sečnice in jajcevodov, bolečine v mali medenici itd. Zdravimo jo z antibiotiki, nezdravljena okužba pri ženskah lahko vodi v izvenmaternično nosečnost in neplodnost.

Gonoreja

Ena najpogostejših okužb je tudi klapavica ali ‘triper’ in strokovnjaki ocenjujejo, da je samo v Sloveniji okuženih več kot 20 tisoč ljudi, po podatkih NIJZ v letu 2017 113 novih primerov. Povzroča jo gonokok Neisseria gonorrheae, simptomi pa izbruhnejo v večini pri moških v obliki mehurčkov in gnojnega vnetja na sluznicah spolovil, pekoč občutek med uriniranjem in srbečica, prisoten je rumenkasto-zelen izcedek, okuži pa lahko tudi zadnjik ali grlo, tako da jo okuženi težko spregledajo; pri partnericah so simptomi v približno polovici primerov odsotni. Zdravimo jo z antibiotikom, nezdravljena pa lahko povzroči neplodnost, v redkih primerih lahko vodi celo v meningitis, vnetje notranjih organov, zastrupitev krvi in tudi v smrt.

Sifilis

Čeprav je do nedavnega veljal za bolezen preteklosti, se v zadnjih letih znova pojavlja na zemljevidu okužb s SPO, v Sloveniji v letu 2017 po podatkih NIJZ 48 primerov. Povzroča ga bakterija treponema pallidum, prenaša pa se lahko tudi s poljubljanjem in ugrizi okuženega partnerja z razjedami na koži. V prvi fazi bolezni se pojavi zatrdlina ali mehurček na spolnih organih ali v ustih, ki po nekaj dneh preide v razjedo, kasneje pa telo prizadene nesrbeč izpuščaj, ki za seboj pušča bele lise. Bolezen zdravimo s penicilinom, nezdravljena pa lahko vodi do sprememb centralnega živčevja in ožilja.

Virus HIV

Gre za najbolj zloglasno SPO, ki nezdravljena praviloma napreduje v AIDS. Značilnih simptomov v začetku ni, ob okužbi pride do povišane telesne temperature, bolečin v mišicah, glavobolov, bolečine v žrelu itd., simptomi pa po približno mesecu dni izzvenijo. Zelo pomembno je, da se ljudje, ki sumijo na okužbo s HIV, testirajo, saj nezdravljena vodi v propad imunskega sistema, zaradi napredka medicine pa okužba – čeprav neozdravljiva – ni več smrtonosna in lahko ob ustrezni terapiji pomeni še dolgo življenje.

Hepatitis B

Virus hepatitisa B povzroča vnetje jeter, pogosto pa okužba poteka brez posebnih simptomov in se zazna šele, ko privede do kroničnega vnetja jeter ali raka jeter. Nekaj tednov pred izbruhom bolezni se pojavijo slabost, izguba apetita, povišana telesna temperatura in težave pri odvajanju blata. Proti hepatitisu B je na voljo cepivo in po programu cepljenja so proti hepatitisu cepljeni vsi otroci in vstopu v osnovno šolo.

Irena Krotec, dr. med., spec. jav. zdravja, z Nacionalnega inštituta za javno zdravje pravi, da se s SPO lahko okuži vsaka spolno dejavna oseba, nezdravljene okužbe imajo lahko resne posledice, okužbe se lahko prenesejo tudi z mame na otroka med nosečnostjo ali porodom, okuženi s SPO imajo večjo verjetnost, da se bodo okužili še s katero drugo SPO, vključno s HIV. Vedno pa je treba zdraviti tudi spolne partnerje okužene osebe.«

Velja se testirati

Če ste pred kratkim vstopili v novo intimno razmerje, najsi uporabljata zaščito v obliki kondoma ali ne, in imate pomisleke ali ste zasledili zgoraj navedene simptome, velja razmisliti o obisku osebnega zdravnika. Prof. dr. Janez Tomažič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja pravi, da se je bolje testirati zaradi tveganega vedenja kot pa že zaradi pojava simptomov, »saj je bolje ugotoviti kot pa varčevati tam, kjer se ne sme«. Irena Krotec, dr. med., k temu še dodaja, da je »medsebojno zaupanje med partnerjema za zvezo sicer ključno, vsekakor pa je treba k spolnosti vedno pristopati odgovorno. V tem pogledu je testiranje ob pričetku nove zveze zrelo dejanje, ki izkazuje odgovoren in spoštljiv odnos tako do sebe kot do partnerja ter morebitnih potomcev.«

Dr. Krotec dodaja, da žal za testiranje, z izjemo virusa HIV, na ostale SPO v Sloveniji še ne poznamo t. i. klinik za SPO, kjer bi se posamezniki lahko na enem mestu ter brez napotnice anonimno testirali na celoten nabor SPO. Po celotni državi sicer obstajajo institucije, kjer se je možno testirati predvsem na HIV in hepatitisa B in C, glede odkrivanja bakterijskih SPO pa je postopek bolj zapleten. Osebam, ki sumijo, da imajo katero od spolno prenosljivih okužb, svetuje, naj se oglasijo pri svojem izbranem zdravniku, ki bo po svoji presoji opravil določene teste ali jih morda napotil k specialistu dermatovenerologu, ki praviloma odkriva in zdravi SPO. Pri ženskah lahko testiranje na določene SPO opravijo tudi ginekologi.

Zaupanje v dolgoletni zvezi – plus ali minus?

Zrel partnerski odnos temelji na zaupanju, kar nedvomno vključuje tudi zaupanje v partnerjevo zvestobo. Vseeno pa vemo, da si v določenem deležu ljudje zaradi nezadovoljstva, najsi bo s partnerjem, spolnim življenjem ali morda skritih nagnjenj do istega spola, privoščijo skok čez plot.

Sandi Kofol, univ. dipl. psih., meni, da je »varanje vedno obstajalo in bo še naprej, vzroki zanj so različni, kaj pri določenem paru predstavlja varanje, pa je pravzaprav dogovor med partnerjema, kaj varanje sploh je. Večina parov se o tej tematiki redko pogovarja in meni, da je samo po sebi umevno, kje je meja sprejemljivega. V praksi pa vemo, da so dogovori različni in šele ti definirajo, kaj varanje je. Ni nujno, da je večje število spolnih partnerjev tudi varanje, če gre za tak dogovor med partnerjema; drži pa, da je z vsakim dodatnim partnerjem tveganje za spolne bolezni večje.«

Dodaja še, da stoodstotnega zagotovila za zvestobo tudi v dolgoletni zvezi ni, zato je odnos zaupanja ključnega pomena. Če pa eden od partnerjev pri drugem zazna nenavadne znake, naj se ne slepi in naj zadevo razišče. “Pomembno je, da ljubezenski odnos temelji na pravem razmerju zaupanja, kar pomeni, da človek ni niti paranoiden in ves čas preverja partnerjevo zvestobo niti ni naiven in ne verjame, da ljubezenski odnos zagotavlja stoodstotno zvestobo.«

Za konec velja omeniti še prepričanje, ki kroži med ljudmi, in sicer, da so za okužbo s SPO ogroženi predvsem promiskuitetni ljudje in moški, ki imajo spolne odnose z moškimi. Žal ne bo držalo – in čeprav je med slednjo skupino res največ zabeleženih primerov okužb z virusom HIV, pa nanj in na vse ostale SPO ni nihče imun. Le en tvegan ali nepremišljen nezaščiten odnos je dovolj, da se življenje postavi na glavo. In zato – bolje preventiva kot kurativa.