Sončni žarki nas spremljajo že od nekdaj, brez njih ne bi bilo življenja in tudi če bi si želeli, bi se jim težko izognili. Sonce vpliva na izboljšanje telesnih in duševnih sposobnosti organizma, v sončnih obdobjih smo vitalnejši in bolj optimistični. Žal pa imajo sončni žarki, predvsem njihov UV-spekter, ob prekomernem izpostavljanju dokazano številne neugodne učinke na  kožo, od katerih je najnevarnejši kožni rak. Zato je zelo pomembno, da se v prihajajočih poletnih dneh znamo ustrezno zaščititi pred njimi.

Avtorica: Petra Bauman, v sodelovanju z asist. Katarino Trčko, dr. med., z oddelka za kožne in spolne bolezni UKC Maribor

Zdrava porjavelost s stališča medicine ne obstaja. Vsaka porjavelost, pridobljena z izpostavljanjem soncu ali umetnim virom UV-sevanja, kot so solariji, je odraz poškodbe kože. Koža se namreč pred škodljivimi UV-žarki zaščiti tako, da začne proizvajati več kožnega pigmenta (melanina) ter z odebelitvijo povrhnjice. Izpostavljanje UV-žarkom vodi do takojšnje pigmentacije, ki se pojavi v nekaj minutah ali urah po sončenju in je posledica delovanja UVA-žarkov. Nekaj dni po obsevanju pa se pojavi zapoznela pigmentacija in je posledica delovanja UVB-žarkov. Med obrambne mehanizme zaradi UVB-žarkov spada tudi odebelitev izpostavljenih delov kože, ki je posledica povečanega pomnoževanja celic povrhnjice in poroženelosti.

Pri porjavitvi gre torej za nespecifično zaščito pred sevanjem, saj odebeljena povrhnjica ovira svetlobi prodiranje v globino. Traja nekaj tednov, nato se koža začne drobno luščiti. Žal danes porjavela polt še vedno velja za atraktivno in so zanjo nekateri pripravljeni tvegati svoje zdravje. V zvezi s solariji Katarina Trčko pojasnjuje, da je tam pridobljena porjavelost posledica delovanja UVA-žarkov, ki povzročajo manj opeklin, vendar prodirajo v globlje plasti kože in so dolgoročno udeleženi v procesu staranja kože ter razvoju predrakavih in rakavih sprememb na koži.

Samo eno kožo imamo

UV-žarki poleg akutnih učinkov, kot so sončne opekline ter razne fototoksične in fotoalergijske reakcije, povzročajo ob večletnem izpostavljanju kronične spremembe, kot so poškodbe elastičnih in kolagenskih struktur kože, kar se lahko začne kazati že po 30. letu z drobnimi gubicami, suho kožo, pojavom pigmentiranih lis, starostnih bradavic, tanjšanjem kože, v kasnejših letih pa s pojavom predrakavih in rakavih sprememb. Zaradi aktivnosti na prostem so otroci celo trikrat bolj izpostavljeni UV-žarkom kot odrasli. V prvih 18 letih otroci dobijo 50–80 odstotkov vsega UV-sevanja v življenju. Škoda, ki zaradi tega nastane, se v koži sešteva in posledice se pokažejo šele kasneje!

Zaščita pred soncem

Najpreprostejši in najpomembnejši so preventivni ukrepi, to je izogibanje soncu v času najmočnejše insolacije podnevi, to je med 10. in 16. uro, uporaba pokrival s širokim robom, sončnih očal in ohlapnih, gosto tkanih oblačil ter pravilna uporaba pripravkov za zaščito pred soncem. Zaščita, ki jo nudijo zaščitne kreme, je označena s sončnim zaščitnim faktorjem (ang. sun protection factor – SPF) in nam pove, kolikokrat dlje je lahko zaščitena koža izpostavljena soncu, ne da bi se pojavile opekline, v primerjavi z nezaščiteno kožo. Če naša koža pordeči na soncu po petih minutah, smo lahko pri uporabi kreme s SPF 20 na soncu 100 minut. Uporabljati je potrebno t. i. širokospektralne izdelke, ki imajo SPF najmanj 15, obenem pa vsebujejo zaščito pred UV-žarki. Izbira SPF je odvisna od tipa kože, letnega časa, geografske lege in nadmorske višine.

Svetlopolte, svetlolase in rdečelase osebe potrebujejo pripravke z višjim SPF. Katrina Trčko poudarja, da so zaščitne kreme le dopolnilna zaščita, saj ne preprečujejo prehoda vsega UV-sevanja, prav tako se odstranjujejo z znojenjem ali spiranjem. Da nudijo navedeno zaščito, jo je treba nanesti v zadostni količini, to je 2 mg/cm², kar v praksi pomeni, da za povprečno velikost odrasle osebe porabimo 30 ml kreme ob enkratnem nanosu. Ljudje sicer običajno nanesejo manjše količine pripravka, približno 0,5–1 mg/cm², kar pa zniža vrednost SPF: Zato svetujemo uporabo visokih zaščitnih faktorjev SPF > 30, saj običajno nanesemo premalo zaščitnega sredstva, zaradi česar je SPF izdelka na koži manjši, kot je naveden na embalaži. Nanos je treba ponoviti čez dve uri, po vsakem intenzivnejšem znojenju ali kopanju.

Kaj je uv-faktor?

Za zaščito kože  uporabljamo izdelke, ki vsebujejo mineralne (anorganske) filtre, ki UV-žarke odbijajo oz. uklanjajo, ali kemijske (organske) filtre, ki UV-žarke absorbirajo. Anorganski pripravki (npr.  titanov dioksid, cinkov oksid) so najboljša zaščita, vendar so zaradi belkastega odtenka, ki ga puščajo na koži, premalo uporabljani. V zadnjem času so na voljo v mikronizirani obliki, zato so estetsko tudi bolj sprejemljivi. Kemijski filtri (benzofenoni, cinamati, oktokrilen, itd.) so pogosteje uporabljani, lahko pa pri občutljivih osebah povzročajo fototoksične ali fotoalergijske reakcije.

Prepričanje, da kreme za zaščito pred soncem škodujejo zdravju in povzročajo raka, je zmotno. Dokazano je, da redna uporaba zaščitnih pripravkov upočasnjuje fotostaranje ter preprečuje nastanek predrakavih in rakavih sprememb kože. Dodane dišave, konzervansi ter drugi dodatki v pripravkih za zaščito pred soncem lahko pri občutljivih ljudeh povzročijo kontaktno preobčutljivost, zato se tem osebam svetuje uporabo pripravkov, ki vsebujejo mineralne filtre.

Rok trajanja izdelkov je označen na embalaži, če pa ni, pa velja, da je izdelek uporaben vsaj tri leta od izdelave, če ni bil odprt. Ko je izdelek enkrat odprt, ga je treba porabiti v nekaj mesecih, saj po tem izgubi zaščitno sposobnost.

Izdelki, ki zagotavljajo zaščito v vodi, morajo biti ustrezno označeni z oznako »vodoodporen« ali »water resistant«, kar pomeni, da nudijo navedeno zaščito približno 40 minut v vodi, »ekstremno vodoodporni« pa približno 80 minut. Po kopanju je treba izdelek vedno ponovno nanesti na kožo.

Koliko sonca potrebujemo za vitamin D?

Med koristne in zaželene učinke UV-žarkov na kožo prištevamo tvorbo vitamina D. Za normalno sintezo tega vitamina je pri ljudeh s fototipom 1 ali 2, torej svetlopoltih, svetlolasih ali rdečelasih, ki jih sonce hitro opeče, dovolj pet do deset minut naključnega izpostavljanja rok in obraza soncu med 10. in 16. uro.  Ljudje s fototipom 3, ki imajo rjave lase in svetlo rjave oči, pridobijo zadostno količino vitamina D s 15-minutnim izpostavljanjem sončnim žarkom.

Kožni rak

Dermatologija pozna številne pigmentirane spremembe na koži, ki jih laiki nepravilno opredelijo kot pigmentni madeži. Za tem se lahko skriva popolnoma nenevarna sprememba, kot je npr. starostna pega, lahko pa gre za zelo nevarno obliko kožnega raka, kot je melanom. Zato je potrebno, da vsako sumljivo pigmentirano spremembo na koži pregleda zdravnik. Sončni žarki so zagotovo pomemben dejavnik pri nastanku starostnih peg, ki se kažejo kot enakomerno obarvane, rjavkaste lise po obrazu, dekolteju, hrbtišču rok ter zgornjem delu hrbta. Starostne pege vidimo navadno pri ljudeh, starejših nad petdeset let, niso pa redke niti pri mlajših.

Katarina Trčko pojasnjuje, da so melanocitni nevusi, ki jih nekateri imenujejo pigmentna ali materina znamenja, posledica lokalnega razmnoževanja pigmentnih celic ali melanocitov v koži. Imamo jih praktično vsi. Nekateri se z njimi rodijo, večina pa jih pridobi za časa življenja. Koliko jih bomo imeli, je deloma odvisno od dednih dejavnikov, predvsem pa od izpostavljanja UV-žarkom. Melanocitni nevusi se z leti tudi lahko spreminjajo, postanejo temnejši ali svetlejši, rastejo ali se dvignejo nad nivo kože. Vendar omenjene spremembe nastajajo počasi in so s prostim očesom velikokrat neopazne. Drugače je z melanomom, ki je maligni tumor melanocitov. Je najnevarnejši kožni rak, saj se, če ga ne zdravimo pravočasno, hitro razširi po telesu. Vznikne lahko iz obstoječega melanocitnega nevusa, pogosteje pa vznikne na delu kože, kjer nevusa predhodno ni bilo.

Izpostavljanje sončnim žarkom spada med najpomembnejše dejavnike tveganja za razvoj melanoma,

posebej so nevarna občasna intenzivna izpostavljanja soncu. Bolj so ogroženi vsi s svetlo poltjo, še zlasti naravni rdečelasci ter tisti, ki so v otroštvu večkrat utrpeli sončne opekline z mehurji. Drugi dejavniki so še dedna obremenjenost z melanomom, večje število nevusov na koži (več kot 50), atipični nevusi, ki so neenakomerno obarvani, oblikovani in večji od 6 mm, prirojeni nevusi ter že diagnosticiran kožni rak. Kljub temu da je melanom najredkejši od vseh kožnih rakov, pa njegova incidenca najhitreje narašča in se na desetletje podvoji. V Sloveniji letno oboli več kot 500 ljudi. Veliko novoodkritih melanomov odkrijemo v zgodnji fazi, ko je dobro ozdravljiv in takšni bolniki imajo dobro prognozo. To je posledica dobre ozaveščenosti tako laične kot strokovne javnosti. V zgodnjih fazah melanom zdravimo kirurško, če pa gre za napredovale bolnike, pa je potrebno dodatno zdravljenje.

Katarina Trčko: Pri razpoznavi sumljivih sprememb bolnikom svetujemo redno mesečno pregledovanje kože po ABCDE-sistemu opazovanja melanocitnih nevusov. Bolnik mora biti pozoren na asimetrijo (A), neenakomerne robove (B – border), barvo (C – color) – če znamenje vsebuje več barv, je sumljivo, diameter ali velikost (D) – vsako na novo nastalo znamenje, ki zraste nad 5 milimetrov ter elevacija ali evolucija nevusa (E), kar pomeni, da se znamenje dvigne nad nivo kože oziroma raste.

Alergija na sonce

Alergija na sonce je zelo pogosto uporabljen termin, ki pa vključuje različne kožne bolezni, ki jih imenujemo fotodermatoze, in se kažejo s srbečim izpuščajem na soncu izpostavljeni koži. Resna, a izjemno redka oblika alergije na sonce je sončna urtikarija, ki se pojavi v nekaj minutah po izpostavitvi UV-žarkom in se kaže s srbečimi koprivkami, ki se razširijo po vsem telesu. Najpogostejša fotodermatoza je polimorfna svetlobna erupcija, pri kateri se pojavijo mozoljem podobni izpuščaji na dekolteju in po vratu, ki jih spremlja srbež. Prizadete so predvsem mlajše ženske.

Preobčutljivost na sonce se lahko pojavi tudi kot posledica stika kože z določenimi snovmi, ki naredijo kožo bolj občutljivo za UV-žarke. Te snovi so razne dišave, eterična olja, snovi, ki se nahajajo v določenih rastlinah (trave, peteršilj, zelena, fige), ali pa nekatera zdravila, ki jih bolniki jemljejo za druge bolezni. Preobčutljivostne reakcije preprečimo tako, da se izogibamo dejavniku, ki reakcijo sprožijo, ob tem pa je potrebna dosledna zaščita pred sončnimi žarki.

Luskavica (psoriaza)

Luskavica je kronična, imunsko pogojena vnetna bolezen, ki se kaže z žarišči pordele, luščeče kože, ki se pojavijo na različnih delih telesa, približno tretjina bolnikov pa ima prizadete tudi sklepe. Pri večini bolnikov se luskavica v poletnih mesecih izboljša, le pri majhnem deležu bolnikov se poslabša. Bolnike z luskavico zdravijo z UV-žarki, vendar jih obsevajo z izbranim sevanjem v posebnih kabinah. UV-žarki delujejo protivnetno, vendar izpostavljanje sončnim žarkom med 10. in 16. uro lahko povzroči opekline, prav tako pa takšno izpostavljanje dolgoročno lahko vodi v razvoj različnih predrakavih in rakavih sprememb kože. Zato za bolnike z luskavico veljajo enaka priporočila za zaščito pred sončnimi žarki kot za tiste, ki bolezni nimajo.