Ljudje se v vsakdanjem življenju s poškodbami srečujemo tako pogosto, da je poškodba eden od najpogostejših razlogov za obisk ambulante družinskega zdravnika. V zimskem času, ko so tla pogosto poledenela in spolzka, se število poškodb še poveča. Kanček neprevidnosti in potreben je obisk zdravnika. Pa vendar nam osnovno laično znanje o poškodbah in prvi pomoči lahko prihrani obisk pri zdravniku ter hkrati vpliva tudi na izid zdravljenja. V prispevku bomo govorili o ranah in njihovi oskrbi ter prepoznavanju, kdaj je res potrebna zdravniška pomoč.

Rana (lat. vulnus) je vsaka prekinitev integritete kože in podkožnih struktur, ki nastane kot posledica fizikalne, mehanske ali termične poškodbe, lahko pa je tudi posledica določenega zdravstvenega stanja. S prekinitvijo pride do izpada obrambne funkcije kože, nevarnosti kontaminacije in posledično razvoja okužbe.

Rane glede na čas celjenja delimo na akutne in kronične. Pri akutni rani, ki nastane zaradi delovanja zunanjega dejavnika, je celjenje ob pravilni oskrbi predvidljivo. Sem spadajo praske, odrgnine, ureznine, vbodnine, vsekanine, raztrganine, piki in ugrizne rane, opekline, kirurške in iatrogene rane.

Prebivalstvo se stara, vse več ljudi pa zaradi sodobnega načina življenja boleha za sladkorno boleznijo in boleznimi ožilja, ta stanja pa nemalokrat vodijo v nastanek kroničnih ran, ki se zelo slabo in nepredvidljivo celijo. Sem spadajo razjeda zaradi pritiska, razjeda zaradi okvare arterijske ali venske prekrvitve, razjeda zaradi malignega obolenja ter razjeda na diabetičnem stopalu. Akutne in kronične rane prištevamo k odprtim ranam. Pri topi poškodbi pa povrhnja plast kože ni prekinjena, temveč so prekinjene nižje plasti kože. Takrat govorimo o zaprti rani (npr. udarnina).

Prva pomoč in samooskrba pri manjših ranah

V prvi fazi je pomembno prepoznavanje resnosti poškodbe. Za samooskrbo so primerne le manjše površinske rane, s katerimi se srečujemo zelo pogosto. To so praske, odrgnine in ureznine, ki zajemajo zgornje plasti kože, ne krvavijo veliko ter so brez znakov okužbe. Osnovni princip oskrbe rane je pri vseh manjših površinskih ranah enak. Prvi korak je zaustavitev krvavitve s pritiskom na rano s sterilno kompreso ali čisto tkanino. Rano nato dobro speremo s fiziološko raztopino. V primeru, da je nimamo, bo dobra tudi tekoča voda iz pipe. Izogibajmo se uporabi mila in antiseptičnih raztopin, predvsem pri globljih ranah. Tujke, ki so ostali v rani po spiranju, odstranimo s sterilno iglo ali predhodno razkuženo pinceto. Vendar le pod pogojem, da tkivu ne povzročamo dodatne škode. Sledi sterilno prekritje s kompreso oziroma obližem z blazinico iz netkanega materiala. Uporaba sterilne komprese spada v klasično oskrbo rane. Njena funkcija je zaustavljanje krvavitve in ustvarjanje primernega okolja za uspešno celjenje. Ker ima kompresa omejeno vpojnost in v primerjavi s sodobnimi medicinskimi oblogami predstavlja slabo pregrado pred vdorom mikroorganizmov, je cilj klasične oskrbe rane čimprejšnja formacija kraste, ki prestavlja zaporo pred vdorom nečistoč in mikroorganizmov. Pri umazanih ranah pa se moramo vedno spomniti na cepljenje proti tetanusu, ki bo znova potrebno, če ste bili nazadnje cepljeni pred več kot 10 leti.

Samooskrba opeklin

Opeklinske rane delimo v več stopenj in za samooskrbo so primerne le opekline prve stopnje. Pri njih je prizadeta le vrhnja plast kože, in še to na zelo majhni površini. Prepoznamo jih po rožnati barvi, zmerni bolečini, občutek na opečenem delu je prisoten. Opeklino hladimo pod mrzlo tekočo vodo. Ledu ne uporabljamo! Nato lahko na opeklino nanesemo pripravek, ki vsebuje lokalni anestetik, da ublaži bolečino, in tudi učinkovine, ki vlažijo rano in spodbujajo celjenje. Po potrebi pokrijemo z netkano oblogo.

Samooskrba žuljev

Žulja ne prediramo, če ni preveč boleč in nas ne ovira! V primeru, da nas močno boli in nas ovira pri vsakodnevnih aktivnostih, ga lahko predremo, vendar se postopka lotimo sistematično: uporabimo sterilno iglo, pri čemer iglo držimo vzporedno s kožo in ne pravokotno. Prozorno tekočino, ki izteče iz žulja, popivnamo s sterilno kompreso. Sledi prekritje z obližem. Kožo, ki prekriva žulj, odstranimo šele čez nekaj dni, saj le ta ščiti pred okužbo. Odstranimo jo s škarjicami, ki smo jih predhodno razkužili.

Kdaj moramo nujno k zdravniku?

Vse večje in globlje rane zahtevajo zdravniški pregled in oskrbo. Na to nas opozarja tudi izguba določene funkcije, npr. ne moremo premikati prstov, zatem ko smo se s kuhinjskim nožem urezali v prst, ali pa ne moremo stopiti na nogo, potem ko smo padli in se udarili v kolk ali koleno. V ozadju gre lahko za hujšo poškodbo, čeprav na koži ni videti posebnosti.

Pri udarcih v glavo moramo biti pozorni na naslednje simptome in znake: močan in naraščajoč glavobol po udarcu, ki ne mine po analgetični terapiji, slabost in bruhanje ter kratkotrajna nezavest tik po udarcu. Takrat moramo nujno poiskati zdravniško pomoč.

Udarci v prsni koš lahko vodijo v zlom reber, ključnice oz. prsnice, udarnino srca ali v hujših primerih pnevmotoraks, ki je lahko smrtno nevaren. Opozorilni znaki resnejšega stanja sta prisotnost občutka težkega dihanja in občutek nerednega bitja srca.

Zdravnika obiščemo vedno, kadar nas ugrizne žival ali človek, saj so v slini številne bakterije, ki lahko povzročijo okužbo rane in bo potrebna uvedba antibiotične terapije. Preden se odpravimo k zdravniku, rano spiramo pod tekočo vodo in jo sterilno prekrijemo. V primeru živalskega ugriza je potrebna tudi prijava v antirabični ambulanti ter nekajdnevno posvečanje pozornosti prepoznavanju znakov okužbe s steklino.

Prav tako se zglasimo pri zdravniku, če iz rane močno krvavimo, saj bo verjetno potreben kakšen šiv, da se krvavitev umiri.

Obisk zdravnika pri opeklinski rani je nujno potreben, če je opeklina višje stopnje (prepoznamo jo po barvi – bela, črna –, pojavu mehurjev ter hudi bolečini ali zmanjšani občutljivosti opečenega predela), če ni izboljšanja oz. zacelitve po enem tednu, pri otrocih, mlajših od 2 let ter če gre za opekline večjega obsega ali opekline na obrazu, dimljah, rokah, nogah in velikih sklepih.

Če se rana ne celi, kljub temu da smo k oskrbi pristopili pravilno in se v okolici rane oz. v rani kažejo znaki okužbe, kot so rdečina, oteklina in pojav gnoja ter spremljajoča povišana temperatura, moramo nujno poiskati zdravniško pomoč. Posebej pozorni morajo biti sladkorni bolniki, saj zaradi okvare živčevja pogosto niti ne čutijo, da so se poškodovali. Ker je njihovo ožilje prizadeto, pa je celjenje ran pri njih zato zahtevnejše in dolgotrajnejše. Pretesna obutev je lahko dovolj za nastanek rane, ki se bo dolgotrajno celila.

Oskrba kroničnih ran

Zdravljenje kroničnih ran je nemalokrat trd oreh. Problem je, ker kronične rane nastanejo pri bolnikih z okvarjenim ožiljem, pri katerih je celjenje rane upočasnjeno, poleg tega pa je pri njih tudi verjetnost okužbe večja. Pri kroničnih ranah se uporablja poseben pristop, t. i. vlažno celjenje ran, ki pomeni uporabo sodobnih medicinskih oblog. Tovrstno zdravljenje poteka pod zdravniškim nadzorom. Na ta način se vzdržuje naravno ravnovesje izločka v rani ter se s tem zagotavlja optimalno okolje za celjenje rane in preprečuje vdor mikroorganizmov. Obloga se z rano ne sprime, zato je bolečina pri prevezah zelo zmanjšana ali celo ničelna. Vlažno celjenje rane poenostavljeno pomeni celjenje iz globine, brez nastanka kraste. Sodobne obloge pravzaprav predstavljajo nadomestek manjkajočega tkiva. Ključna aktivnost pri zdravljenju kronične rane pa je odstranjevanje odmrlega tkiva, saj njegova prisotnost sproža vnetni odgovor in preprečuje prehod v fazo celjenja.

Marec 2015