Sončna svetloba dokazano pozitivno deluje na naše razpoloženje. Vendar se moramo pri izpostavljanju soncu zavedati tudi negativnih posledic, ki lahko nastopijo hitro, še pogosteje pa so predvsem dolgoročne.

Avtor: Aleksandra Bergant Suhodolčan, dr. med.

Pozitivni učinki sončne svetlobe so že dolgo znani. Pripomore k tvorbi vitamina D v koži, za kar zadostuje že 10- do 15-minutno izpostavljanje manjših delov telesa, npr. obraza in rok, soncu. Poleg tega sonce pozitivno vpliva na razpoloženje, v možganih pa spodbuja nastanek melatonina.

Sončni žarki imajo poleg vidne in infrardeče svetlobe tudi spekter valovanja, ki mu pravimo ultravijolični žarki

Ti so za kožo najnevarnejši. Poznamo UVA-, UVB- in UVC-žarke. UVC-žarki so najbolj uničujoči in na srečo sploh ne dosežejo Zemlje, zato pa nas dosežejo žarki UVA in delno žarki UVB. UVA-sevanje povzroča rjavo pigmentacijo kože in prodira globlje v kožo ter je v veliki meri krivo za staranje kože, medtem ko UVB-sevanje povzroča rdečino in opekline. Ultravijolični žarki imajo majhno valovno dolžino precej visoke energije in ko priletijo na našo kožo, lahko prodrejo v globino, nekateri celo do podkožja, in na tej poti naredijo določene poškodbe. Te poškodbe pripeljejo do nepravilnega delovanja celice. Poškodba je včasih tako velika, da celica odmre. Če odmre več celic, vidimo to kot reakcijo. Pojavi se vnetje, ki mu pravimo dermatitis solaris ali sončna opeklina. Opekline nastanejo nekaj ur po sončenju, najbolj izražene pa so po 24 urah. Obsežne opekline spremljajo sistemski znaki, kot so vročina, mrzlica in slabo počutje. Sončne opekline obravnavamo podobno kot vse druge opekline, sploh če so obsežne. Kožo je treba hladiti, jo namazati z nevtralno ali kortikosteroidno kremo in je ne izpostavljati soncu, nanjo lahko nanašamo tudi obkladke s fiziološko raztopino. Svetujemo tudi počitek in uživanje brezalkoholnih pijač. V hujših primerih je najbolje poiskati zdravniško pomoč.

Poškodba kože lahko nastane tudi, kadar je količina UV-žarkov manjša. Poleg opeklin, ki so najpogostejše, poznamo še druge bolezni kože, povzročene ali poslabšane zaradi UV-sevanja. Imenujemo jih fotodermatoze. Najpogosteje se pojavlja polimorfna reakcija na sonce, ki se pojavi kar pri petini ljudi, predvsem pri mlajših odraslih. Poznamo še fototoksične in fotoalergijske reakcije. Fototoksična reakcija je opeklina kože, pri kateri določene snovi kožo senzitizirajo (jo naredijo bolj občutljivo) na sonce. Mednje spadajo različna zdravila, barvila, parfumi in tudi rastline. Na koži vidimo pordele, otekle spremembe in večje mehurje na predelu, ki je prišel v stik z določeno snovjo in UV-žarki. Fotoalergijska reakcija je nekoliko podobna, le da preobčutljivost poteka po alergijskem mehanizmu.

Poleg akutnih ali takoj nastalih reakcij kože na UV-žarke pa ima izpostavljanje soncu tudi dolgoročne posledice. Tudi če količina UV-sevanja ni dovolj velika, da bi povzročila opekline, pride do poškodbe kože, zaradi katere nekatere celice odmrejo, nekatere pa lahko začnejo nepravilno delovati. Obrambna reakcija zaščiti telo pred ultravijoličnimi žarki tako, da koža tvori več pigmenta, obenem pa se zadebeli rožena plast. Na zunaj je to vidno kot porjavelost kože. Učinki sevanja se v številnih letih izpostavljanja seštevajo. Vsakič, ko smo izpostavljeni ultravijoličnim žarkom, se nekatere celice poškodujejo in poškodbe ostanejo. Zaradi teh poškodb pride do nepravilnega delovanja celic kože. Posledica, ki je ob izpostavljanju neizogibna, je fotostaranje – staranje zaradi vpliva svetlobe. Znaki fotostaranja so suha koža, nepravilne, temne ali svetle pigmentacije, globoke gube, povešen obraz, drobne žilice na koži, imenovane teleangiektazije, in usnjat videz kože.

Ultravijolično sevanje je najpomembnejši dejavnik tveganja za nastanek kožnega raka. Vsak peti prebivalec Severne Amerike in vsak drugi prebivalec Avstralije oboli za eno od oblik kožnega raka. V Evropi je število novoodkritih bolnikov vsako leto večje za pet do sedem odstotkov, tudi v Sloveniji. Poznamo tri oblike kožnega raka: bazalnocelični karcinom, ploščatocelični karcinom ter najnevarnejši, maligni melanom. Bazalnocelični rak se pogosto pojavi na obrazu, običajno na koži, ki je poškodovana od sonca, lahko pa tudi na navidezno nespremenjeni koži. Raste počasi, a destruktivno in zelo redko povzroča oddaljene metastaze. Ploščatocelični rak kože se običajno pojavi pri starejših po 60. letu na obrazu, predvsem na spodnji ustnici, nastane pa lahko kjerkoli na koži. Kožni rak se pogosteje pojavlja pri nekaterih skupinah ljudi. Za večje tveganje za razvoj raka je več vzrokov. Najbolj so ogroženi ljudje, ki imajo svetlo polt in lase, ljudje, ki imajo večje število pigmentnih znamenj, tisti, ki so v družini že imeli koga, ki je imel kožnega raka, ali so celo sami imeli kožnega raka, ljudje, ki imajo zmanjšan imunski odgovor in ljudje s kroničnimi boleznimi. Zelo pomembna skupina so otroci. Danes vemo, da je za razvoj kožnega raka najpomembnejša doza sonca, ki jo dobimo do 18. leta. Najboljši način preprečevanja melanoma je zaščita pred soncem in opeklinami ter redno samopregledovanje znamenj. Pri ljudeh iz ogroženih skupin je potrebno tudi spremljanje pri dermatologu.

Zaščita pred soncem je izredno pomembna, pa ne le na počitnicah, temveč v vsakodnevnem življenju. Veliko večino UV-sevanja prejme naša koža med nenačrtnim izpostavljanjem soncu. Prvi in najpomembnejši del zaščite je zavestno izogibanje soncu. Soncu se moramo izogibati v času najmočnejšega sevanja oziroma vedno, kadar je UV-indeks enak ali večji od 3. Med 10. in 16. uro se umaknemo v senco. Zaščitimo se tudi z oblačili, ki so dovolj gosto tkana. Pomembna je tudi zaščita oči z ustreznimi sončnimi očali in zaščita las in lasišča s pokrivali. Še posebej to velja za plešaste. Ne smemo pozabiti še na ušesa in ustnice. Opisana načina zaščite z izogibanjem soncu v času, ko je najmočnejše, in z oblačili sta primerna tudi za dojenčke, mlajše od 6 mesecev. Po tej starosti pa lahko pričnemo tudi z uporabo zaščitnih krem, ki so tretja možnost zaščite. Kreme za zaščito pred soncem vsebujejo dve vrsti faktorjev, kemične in fizikalne. Kemični filtri vsrkajo svetlobo, struktura njihovih molekul se pri tem spremeni in zato njihovo zaščitno delovanje po določenem času preneha. Fizikalni filtri delujejo na osnovi odboja svetlobe, pogosto pa so belo obarvani. Zelo pomemben pri zaščitnih kremah je pravilen nanos in količina nanosa, saj je priporočena količina uporabljene kreme kar 2 grama na cm² kože. Svetujemo uporabo visokih SPF (»sun protection factor«) in obnavljanje nanosa na dve uri.

Seveda vse navedeno ne pomeni, da se moramo poleti in na sončne dneve skrivati v zaprtih prostorih. Pomembno pa je, da se učinkov sonca zavedamo in zato zaščito pred soncem uvrstimo v svojo dnevno rutino.