Vemo, da je koža naš največji organ, sestavljajo pa jo vrhnjica oz. epidermis, usnjica in podkožje. Vrhnjico, najaktivnejši del kože, delimo še na bazalno, trnasto, zrnato in zaroženelo plast; v spodnji plasti rožene plasti pa je epidermalna lipidna bariera. Bolj kot za membrano na eni ravni gre za več slojev predvsem spodnjih delov rožene plasti, za lažje razumevanje pa poenostavimo in govorimo o lipidni barieri kot o maščobni pregradi, ki se nahaja v spodnjih plasteh roževinastega del povrhnjice.

Avtorica: Anja Kuhar Glišić

Funkcionalno nas koža ščiti pred vplivi okolja, sodeluje pri vzdrževanju telesne temperature, v telesu zadržuje vodo itd., pozabiti pa ne smemo niti na njeno estetsko vlogo, zaradi katere cveti kozmetična industrija. Na tržišču je na voljo cel kup izdelkov za nego kože, lasišča in las in v poplavi različnih možnosti ostane laični uporabnik zmeden sredi viharja kozmetične industrije; s pretirano ali nepravilno uporabo si lahko povzroči več škode kot koristi – zato smo se po nasvet obrnili k strokovnjaku. Vse in še več o pravilni negi kože nam je zaupal Borut Žgavec, dr. med., spec. dermatovenerologije.

• Zaradi odstranjevanja epidermalne lipidne bariere vsakodnevno umivanje kože z milom odsvetujemo.
• Bolniki z občutljivo kožo naj po prhanju sledijo načelu treh minut.

Vsakodnevno umivanje z milom?

Naši koži vsakodnevno umivanje z milom ne prija, pove Borut Žgavec, pri čemer je seveda izvzeto vsakodnevno umivanje rok, ki je pomembno zaradi higiene, preprečevanja raznih parazitarnih in drugih okužb itd. Sam opaža, da smo v zadnjih letih kot družba začeli z umivanjem pretiravati, kar ima lahko neželene posledice. Na svetu je sedem milijard ljudi, ki si med seboj niso enaki, v šali pove dr. Žgavec, in nadaljuje v bolj resnem tonu, da ima vsakodnevno umivanje kože z milom lahko neželene posledice sploh pri tistih z občutljivejšo kožo ter pri starejši populaciji. »V povrhnjici naše kože, v spodnjem delu rožene plasti, naše lastne celice začnejo izločati maščobo, ki je pomembna, ker preprečuje izgubo vode.

Ta membrana je pri nekaterih bolnikih lahko že naravno bolj tanka, govorimo o ljudeh z naravno suho kožo oziroma atopikih, torej bolnikih, ki so bolj nagnjeni k razvoju nekaterih alergijskih obolenj; prav zaradi tega poleg izgube vode v kožo lažje pronicajo različne kemične substance iz okolja. Druga skupina ljudi s suho kožo so starejši, saj ob staranju naše celice – keratinociti proizvajajo vedno manj maščobe, zato je z leti epidermalna lipidna bariera vedno tanjša, vsakodnevno umivanje kože z milom pa maščobo v roženi plasti kože še dodatno odstranjuje.«

Dr. Žgavec svetuje izogibanje vsakodnevnemu umivanju kože celega telesa, pač pa naj iz higienskih razlogov in v izogib neprijetnim telesnim vonjavam z milom umijemo le intimne predele, predele pod pazduhami ter stopala, ki imajo tudi sicer malenkost drugačno sestavo kože. Dovolj bo, če enkrat tedensko umijemo celo telo z milom, športnikom in ljudem, ki se izdatno znojijo, pa vsakodnevno svetuje umivanje zgolj z vodo.

Če ne gre drugače …

Ljudje, ki imajo bolj občutljivo kožo (v smislu bolj suhe kože ali nagnjenosti k suhi koži), morajo zanjo tudi drugače in bolj pazljivo skrbeti. Bolnikom, ki imajo težave s srbečico, luščečo kožo ali dermatitise, pa si brez vsakodnevne uporabe mila ne znajo predstavljati življenja, svetuje, naj posežejo vsaj po medicinskih sredstvih, kot so oljne kopeli, tekoča mila za umivanje idr., ki manj izsušijo kožo. Ker na tržišču vladata zmeda in kaos na področju kozmetike, v poplavi vseh mogočih krem svetuje, naj pred nakupom kozmetičnih pripravkov raje obiščimo dermatologa in skupaj ugotovijo, kakšna mila in kreme bi bile za tip kože najprimernejše.

Nega kože po prhanju

Ob prhanju ali namakanju v kopeli prehaja voda v roževinasto plast kože in jo hidrira, zato dr. Žgavec svetuje sledenje pravilu treh minut:

po vsaki kopeli kožo nežno obrišemo ter jo takoj namažemo z mazilom, ki naj ima podobno sestavo kot naša epidermalna lipidna bariera ter tako nadomestimo izgubljeno maščobo in »ujamemo« vodo v roženi plasti.

Ni vsak piling dober piling

Vsakodnevno lahko slišimo ali preberemo, kako pomembni so pilingi za zdravje naše kože. Toda kot pri vseh stvareh tudi pri pilingih ne moremo enoznačno trditi, da so dobri ali slabi. Dr. Žgavec najprej razloži, da obstaja velika razlika med komercialnimi pilingi, ki jih lahko pripravimo sami ali kupimo v trgovini, ter med medicinskimi pilingi.

V grobem so doma pripravljeni ali kupljeni osnovani na abrazivnih delcih, s pomočjo katerih odstranjujemo celice rožene plasti kože izključno zgornjega dela, ki se že tako ali tako lušči. Ti delci delujejo, ponazori dr. Žgavec s humorno metaforo, kot brusilni papir. Pove, da so sicer raziskave pokazale, da sprotno odstranjevanje celic lahko ugodno vpliva na obnavljanje povrhnjice, ki začne hitreje proizvajati nove celice in tako izboljša strukturo kože.

Toda ni vse zlato, kar se sveti – in tako tudi pilingi skrivajo cel kup pasti, sploh za tiste z občutljivejšo kožo. Ker ob pilingu naša koža zazna, da skozi povrhnjico izgubljamo več vode, se odzove z obrambnim mehanizmom – in začne zadebeljevati roženo plast. Posledice pa so ravno to, čemur se na vsak način želimo izogniti – koža se le še močneje suši in rožena plast zadebeljuje, koža postaja na videz in otip bolj groba. Tudi zato sam svetuje uporabo kemičnih namesto abrazivnih pilingov pod budnim očesom strokovnjakov – sami si namreč lahko naredimo več škode kot koristi.

Kadar je koža kronično motena (ob drgnjenju, praskanju itd.), se začne zadebeljevati rožena plast, saj koža dobi signal, da je tam ‘napadena’, zato se močneje brani.

Vsakodnevna nega las

Današnja družba je skorajda obsedena z zdravimi, sijočimi in predvsem nemastnimi lasmi, zaradi česar kozmetična industrija cveti, naša lasišča pa malo manj. Podobno kot pri vsakodnevnem umivanju kože tudi lasišče zanj ne bo hvaležno, pri čemer pa v tem primeru sodelujejo še lojne žleze na lasišču. Dr. Žgavec razloži, da šamponi niso nič drugega kot milo v drugačni obliki, ki razmasti lase, vendar z nanašanjem snovi na lase te nanašamo tudi na kožo, posledično pride do odstranjevanja lipidne bariere in vsakodnevno umivanje las privede do sušenja lasišča, lasišče začne poroženevati, uporabljati začnemo močnejše šampone, lojne žleze izločajo še več maščobe – in začarani krog se sklene. Dr. Žgavec zato v splošnem svetuje umivanje las s šamponom le enkrat do dvakrat tedensko, v primeru hudih težav s prekomernim mastenjem las pa obisk dermatologa, ki za odpravljanje te nadloge lahko v nekaterih primerih predpiše pravilno terapijo, včasih tudi hormonsko.

Kar namažemo na kožo, absorbiramo tudi v telo – mit ali resnica?

Med ljudmi je vedno bolj razširjeno prepričanje, da karkoli damo na kožo, vnesemo tudi v telo. Vendar pa so zadeve malce bolj kompleksne. Dr. Žgavec razloži, da so – poenostavljamo gledano – vsi deli našega telesa, ki so v stiku z zunanjim svetom, prekriti s krovnimi oz. epitelijskimi celicami in sem spadajo tudi denimo dihala in prebavila. Te sluznice so sestavljene iz živih celic, ki niso poroženele, zato nimajo dobre obrambe in snovi preko njih telo hitro vsrka.

Tudi koža je epitelij, vendar z bistveno razliko: gre za poroženevajoči epitelij, prekrit s plastjo mrtvih celic. »Ljudje smo prekriti s tankim oklepom iz roževine. Če pretiravam, je to podobno koži kače ali želve, le da je pri njih roževinasta plast izredno debela, človeška roževina pa je debela le nekaj deset mikronov. Toda skozi to plast, v kateri je še epidermalna lipidna bariera, je prehajanje številnih snovi v naše telo močno oteženo.« Doda, da četudi snov preide skozi roženo plast, še vedno naleti na ostali del povrhnjice, ločen z beljakovinsko membrano, ki jo prav tako zaustavi – telo bi jo absorbiralo le v primeru, če bi prešla v dermis, kjer so žile, od koder bi se lahko vsrkala v krvotok.

To sicer ne pomeni, da snovi v telo ne morejo prehajati, je pa to odvisno od njihove kemične sestave in velikosti delcev; denimo substance z majhnimi molekulami, topnimi v maščobi, bodo prehajale lažje, spet druge težje. Dober primer tega je recimo kolagen, ki ga tako pogosto oglašuje kozmetična industrija – toda gre za velike molekule, ki v kožo ne morejo preiti; precej lažje denimo prehaja alkohol. O množičnem prehajanju strupov v telo pa ne moremo govoriti, pravi dr. Žgavec in poudari, da je za vsakodnevno življenje vsrkanje teh snovi praktično zanemarljivo.

Snovi na slabem glasu

Večkrat slišimo, kako je kakšna snov rakotvorna, vendar pa dokazi pogosto izostanejo. Nazadnje so bili na udaru zloglasni parabeni, čeprav dokazi o njihovi rakotvornosti še zdaleč niso potrjeni. Dr. Žgavec razlaga, da je rakotvornost težko dokazati, toda pomiri, da »če se v medicini postavi sum na rakotvornost določene snovi, se izvedejo obširna testiranja, za kar skrbijo posebne organizacije. Če je rakotvornost dokazana, je uporaba rakotvorne ali potencialno rakotvorne snovi takoj prepovedana.« Do težav občasno prihaja le, še doda, ker se pojavljajo vedno nove snovi.

Laični uporabnik se tako lahko znajde v veliki stiski pri odločitvah, kakšne kozmetične izdelke sploh uporabljati. Vedno bolj priljubljene so tudi rešitve »eko za vsako ceno«, toda tudi te ne držijo vode, saj so številne rastline in naravne snovi, pove Žgavec, rakotvorne in povzročajo alergije, toksične reakcije, opekline itd. Pri večini teh naravnih izdelkov, sploh če govorimo o doma narejenih kremah, tudi ne vemo porekla, po domače – ali so rasli ob avtocesti ali na domačem vrtu, ali ta vrt sosed obilno škropi z veliko količino pesticidov in podobno. Priporoča, da na vse gledamo s kančkom soli, saj dejstvo, da je substanca naravna, ne pomeni nujno, da je tudi zdrava.

Čarobna palčka žal tudi v kozmetični industriji ne obstaja, zato dr. Žgavec na koncu še dodaja, naj se pri nakupu kozmetičnih izdelkov vedno ravnamo po vodilu: če je slišati prelepo, da bi bilo res, najbrž tako tudi je.