Vsak človek ima svojo barvo kože, ki nam jo določajo pigmentne celice ali melanociti. Če je aktivnost melanocitov po vsej koži enaka, imamo določen tip kože. Kadar gre za pomanjkanje melanocitov v koži ali njihovo pomanjkljivo delovanje, govorimo o hipopigmentaciji. In nasprotno, če je število melanocitov povečano ali se poveča njihovo delovanje in proizvajajo več melanina, gre za hiperpigmentacijo kože. Motnje pigmentacije so številne in nekatere so za ljudi tako moteče, da jim bistveno poslabšajo kakovost življenja.

Avtorica: Maja Korošak

O tem, katere so, kako se zdravijo in kakšna je uspešnost zdravljenja, smo se pogovarjali s Sandijem Luftom, dr. med., specialistom dermatologije.

Za začetek je povedal, da je osnovna pigmentacija kože belcev genetsko določena in jo glede na njen ten in sposobnost pigmentiranja delimo na štiri fototipe. Na enem koncu te lestvice je tip 1 oziroma keltski tip, ki ima rdeče lase in modre oči, koža na soncu vedno pordi in ne porjavi. Na drugem koncu lestvice je mediteranski tip ali tip 4: ima temne lase in temne oči, koža skoraj nikoli ne pordi in zmeraj temno porjavi.

Kaj pravzaprav pomeni pigmentiranje kože pod vplivom ultravijoličnih žarkov?

Ultravijolična svetloba sonca in solarijev poškoduje jedra celic in druge organe celice, pigmentiranje kože pa je obrambni mehanizem, ki to delno prepreči. Ko kožo in melanocite (kožne celice, ki proizvajajo pigment melanin) obsevamo z ultravijolično svetlobo, se melanin, uskladiščen v melanosomih melanocita, prenese v keratinocite (celice pokožnice, ki izdelujejo keratin) in jih zaščiti pred nadaljnjimi poškodbami, to se navzven vidi kot porjavitev kože.

Kot pove naš sogovornik, sta obe vrsti motenj pigmentacije – tako hipopigmentacija kot hiperpigmentacija – lahko generalizirani (se pojavljata po vsej koži) ali pa lokalizirani (se pojavljata le na določenih omejenih mestih). Pri generalizirani hiperpigmentaciji je vsa površina kože temnejše barve in to je povezano z določenimi boleznimi in bolezenskimi stanji, lahko pa tudi z jemanjem določenih zdravil, med katera spadajo tudi srebro, biološka zdravila, kemoterapija in druga zdravila. Povezano je lahko tudi boleznimi krvotvornih organov, nekaterimi genetsko pogojenimi boleznimi kože, hormonskimi boleznimi in pa avtoimunimi boleznimi.

Hiperpigmentacije

Generalizirane hiperpigmentacije so redke, pogosteje se pojavljajo pigmentacije na določenih, omejenih mestih.

Lokaliziranih hiperpigmentacij je veliko vrst, po besedah dr. Lufta poznamo okoli 40 stanj in bolezni: to so pigmentna znamenja, sončne pege, tako imenovane starostne pege, melazma … »V ambulantah najpogosteje vidimo lokalizirane hiperpigmentacije, ki so posledica pretiranega izpostavljanja soncu, na primer solarni lentigo oziroma sončne pege. Naslednje so seboroične keratoze, ki jim, sicer nepravilno, rečemo tudi starostne bradavice, in pigmentna znamenja, ki so v resnici melanocitni nevusi. Ti sami po sebi niso nevarni, lahko pa se iz njih razvije melanom, saj je v 25 % vzrok nastanka melanoma prav v obstoječih melanocitnih nevusih.«

Hipopigmentacije

Generalizirane hipopigmentacije so bolj ali manj posledica genetskih dejavnikov, ko se nekdo že rodi z manjšim številom melanocitov ali celo brez njih. Ima svetlo kožo, svetle lase in obrvi, modre oči in govorimo o albinizmu. Ta pojav je pogostejši pri temnejših rasah. Okoli 30 stanj in bolezni pa je povezanih z lokalizirano hipopigmentacijo. To so kožne bolezni, med katerimi je najbolj znana vitiligo.

Motnje pigmentacije so le delno povezane s starostjo – le kadar gre za motnje, pigmentacije, ki so posledica pretiranega izpostavljanja soncu. Ali so povezane s spolom, pa je po mnenju dr. Lufta težko reči. »Bolj bi veljalo, da ženske ta stanja bolj motijo in zato v večjem številu prihajajo v dermatološke ambulante.«

Vedno ko se na koži zgodijo neke večje spremembe, je treba poiskati vzrok zanje, poudari naš sogovornik. Takšne spremembe so vsekakor spremembe melanocitnih nevusov ali znamenj ali pa nenadna potemnitev celotne kože.

Ključna je diagnoza

Najprej je treba postaviti diagnozo, poudarja Sandi Luft. Težava je v tem, da se pri nas odstranjevanja motenj pigmentacij lotevajo tudi zunaj zdravniških ordinacij. »Odstranjevanje pigmentnih znamenj ali melanocitnih nevusov zunaj zdravniških ordinacij je lahko tudi zdravju nevarno, v najboljšem primeru lahko pride do poslabšanja stanja.« Če gre za hiperpigmentacije, ki so estetsko moteče in so posledica sončenja, kot je solarni lentigo ali pa melazma (k njej prispevajo tudi drugi dejavniki), se k njihovemu odstranjevanju lahko pristopi z določenimi kremami ali napravami, kot so pigmentno specifični laserji ali IPL-svetilke.

Težje je odstranjevanje hipopigmentacije. Vitiligo se v začetni fazi lahko uspešno zdravi s sistemskimi imunosupresivnimi zdravili in lokalno s protivnetno delujočimi kremami, s fototerapijo … in tudi s kirurško terapijo, ki je pri nas žal še ni, pove dr. Sandi Luft in nadaljuje, da so prav tako ozdravljive hipopigmentacije, ki so nastale kot posledica mehanskih poškodb – npr. pri brazgotinah. Včasih pri tem pomaga tako imenovani mikronidling – prebadanje kože z iglami, pri čemer se v koži ustvari nebakterijsko vnetje in to povzroči postopno pigmentiranje kože. Po podobnem principu delujejo tudi frakcionirani ablativni laserji, obe metodi pa sta lahko uspešni le pri manjših površinah.

Zdravljenje

»Na splošno lahko rečemo, da se hipopigmentacije dosti težje zdravijo kakor hiperpigmentacije,« pojasnjuje naš sogovornik in še enkrat poudari, da je osnova odpravljanja pigmentnih motenj diagnosticiranje. Včasih se vzrok nastanka lahko odstrani s tem, ko se pozdravi osnovna bolezen ali pa z zamenjavo zdravila, izjemnega pomena je tudi zaščita pred UV-svetlobo sonca in umetnih virov.

Nepoznavalcem je pogosto težko ločiti nenevarne, benigne kožne spremembe od rakastih, malignih. Zelo pomembno je tudi, da si kožo pregledujemo sami in se spoznamo s svojimi pigmentnimi motnjami. To naj bi temeljito opravili vsak mesec ali dva. Pomagamo si z ogledalom, s katerim vidimo očem skrita mesta. Ne smemo pozabiti na predele, kot so hrbet, podplati, pazduhe in lasišče. Pozorni bodimo na nove pigmentirane spremembe na koži, prav tako pa tudi na spreminjanje starih. V veliki večini primerov gre za eno spremembo na telesu, ki po videzu odstopa od vseh ostalih pigmentnih lis in izrastkov. Če nismo prepričani, da ni nevarna, jo pokažimo svojemu zdravniku.

Ne pozabimo tudi na varno obnašanje na soncu, zaščito kože z oblačili, pokrivali ter kremami, ki vsebujejo zaščitne filtre.

Vrste pigmentnih motenj:

Melanocitni nevusi (pigmentna ali materina znamenja)

sestavljajo nakopičene pigmentne celice – melanociti. Nekateri so navzoči že ob rojstvu, večinoma se pojavljajo v otroštvu. Odrasli imajo med 15 in 40 melanocitnih nevusov, lahko pa tudi veliko večje število. Navadno so majhni in merijo nekaj milimetrov, nekateri izmed njih pa lahko tudi več centimetrov. Pri otrocih so večinoma temno rjave barve in v ravni kože, z odraščanjem postajajo svetlejši in se nekoliko dvignejo nad površino kože. Verjetnost, da se posamezni melanocitni nevus rakasto spremeni v melanom, je zelo majhna. Nevusov ni treba odstranjevati, razen če se spreminjajo. Pred tem je potreben dermatoskopski pregled kože.

Navadne sončne pege

so povezane z izpostavljanjem ultravijoličnemu sevanju in se pojavijo pogosteje že v zgodnjem otroštvu pri osebah, ki imajo rdečkaste ali svetle lase, svetle oči in svetlo polt. To so okrogle lise, velike od enega do treh milimetrov. So svetlo rjave barve, le nekoliko temnejše od kože. Najpogosteje se pojavijo na licih, nosu, zgornjih okončinah in ramenih. Temnejša barva navadnih sončnih peg je posledica nakopičenja pigmenta melanina v kožnih celicah povrhnjice. Ne predstavljajo nevarnosti za zdravje.

Starostne sončne pege (lentigo solaris ali lentigo senilis)

se pojavljajo v poznejšem življenjskem obdobju, ko je sposobnost kože, da se obnovi po poškodbi z ultravijoličnimi žarki, manjša. So večje od navadnih sončnih peg, lahko tudi nekaj centimetrov. Barva se lahko spreminja od svetlo rjave do črne. Lahko so okrogle, ovalne oblike ali pa povsem nepravilne. Pojavljajo se na delih telesa, ki so najbolj izpostavljeni soncu, in sicer na hrbtišču rok, obrazu in čelu, ramenih, rokah in tudi lasišču pri plešastih moških. Nastanejo tudi na mestih, kjer je bila koža od sonca močno opečena, na primer na ramenih. Pozimi ne posvetlijo. Za zdravje niso nevarne. Lahko pa iz njih z leti nastanejo seboroične keratoze.

Seboroične keratoze ali starostne bradavice

so svetlo rjavo do črno obarvane, nekoliko dvignjene nad raven kože in hrapave ali voščene na otip. Včasih so močno odebeljene in se odluščijo. Velike so od pet milimetrov do nekaj centimetrov. To so najpogostejše tvorbe v odraslosti, pojavljati se začnejo okrog 30. leta. So nadloga le iz estetskega vidika in ne predstavljajo nevarnosti za zdravje. Iz njih se nikoli ne razvije kožni rak.

Vitiligo

je pridobljena bolezen kože, ki jo označujejo različno velike in različno oblikovane svetle lise brez pigmenta. Oboleva približno en odstotek prebivalstva in vzrok za pojav bolezni za zdaj ni znan. Pojavlja se v vseh življenjskih obdobjih, najpogosteje pa med 20. in 30. letom.
Ločimo dve obliki. Pri prvi se razpršeno in simetrično na obeh polovicah telesa pojavijo lise brez pigmenta. Najpogosteje na prstih, zapestjih, pod pazduho, v dimljah, okrog oči in ust ter na spolovilu. Značilno je postopno napredovanje bolezni in je pogosto povezana z drugimi avtoimunskimi obolenji. Redkejša je tako imenovana segmentalna oblika, pri kateri se lise pojavljajo pasasto po poteku ene ali več živčnih korenin.

Melazma

je oblika hiperpigmentacije, ki se pojavi na obrazu, še posebej na licih, nosnem korenu, čelu in zgornji ustnici in včasih na drugih izpostavljenih delih telesa, kot so podlakti. Melazmo imajo lahko tudi moški, vendar je veliko pogostejša pri ženskah. Melazma zdravju ni nevarna.

Obstajajo tri vrste: epidermalna, dermalna in mešana. Epidermalna melazma prizadene zgornjo plast kože, hiperpigmentacija pa je rjava z ostrim robom. Dermalna melazma prizadene globlje plasti usnjice, zanjo pa so značilni modro-sivi madeži. Mešana melazma (kombinacija epidermalne in dermalne) se izraža kot rjavo-siv pigment. Pogostejša je pri ženskah – samo v 10 % se pojavi pri moških in prizadene do 90 % nosečnic.

Melanom

je najnevarnejša vrsta kožnega raka. Nastane iz rakasto spremenjenih pigmentnih celic – melanocitov. Hitro se lahko zaseje v druga tkiva in organe. Ozdravljiv je v zgodnjih fazah, v poznih stadijih pa še ne. Zato je zelo pomembno, da bolezen odkrijemo zgodaj. Pri moških je najpogostejši na hrbtu, pri ženskah na spodnjih okončinah. Njegove lastnosti so asimetrična oblika, nepravilni in zabrisani robovi, velikokrat je sestavljen iz več barv (npr. rjave in črne, so pa tudi območja bele, rdeče in modre barve) in je običajno večji od šest milimetrov.

Bazalnocelični karcinom

je najpogostejši kožni rak. Tvori se iz rakasto spremenjene celice povrhnjice. Večinoma je rožnate barve, lahko je tudi rjavkast ali sivkast. Pogosto ima ranico. Največkrat se pojavi na obrazu, pa tudi na trupu. Redko se širi v druge organe. Zdravi se operativno, površinsko rastoča oblika pa tudi z imunomodulatornimi kremami ali fotodinamično terapijo.

ABC

A Motnje pigmentacije so lahko generalizirane ali lokalizirane.

B V ambulantah najpogosteje obravnavajo lokalizirane hiperpigmentacije, ki so posledica pretiranega izpostavljanja soncu.

C Odstranjevanje pigmentacij zunaj ordinacij je lahko zdravju nevarno.