»Ne božaj živali na ulici, saj je sploh ne poznaš in se lahko okužiš,« pogosto slišimo starše na ulici, ki svojega otroka poučujejo o boleznih, ki jih prenašajo prostoživeče živali. Morda bi pomislili, da odrasli pretiravajo, vendar vse le ni tako nedolžno. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je namreč Slovenijo prvič pretresla epidemija mikrosporije, nalezljive glivične bolezni, za katero so dolga leta po krivici krivili le mačke.

Avtorica: Nika Arsovski

Na uradu so predvsem starejši in najmlajši

Mikrosporija je glivična kožna bolezen, ki se ne prenaša le med živalmi, temveč tudi na ljudi. Prenašalec bolezni je vsak okuženi človek oz. žival, zato se lahko okužijo vsi ljudje in toplokrvne živali. Po nekaterih podatkih je bolezen pogostejša v toplejših mesecih, povzroči pa jo gliva vrste Microsporum. Na udaru so predvsem otroci v predšolski in šolski dobi, tudi zaradi pogostega stika z neznanimi živalmi, pa tudi stari ljudje ter ljudje z oslabljenim delovanjem imunskega sistema. »Prav zato je pomembno, da si po stiku z živaljo, ki bi bila lahko okužena, dobro umijemo roke oziroma dele telesa, ki so bili v stiku. Zadošča osnovna higiena z milom.

Obleke pri sumu okužbe peremo na vsaj 60 °C ali pred pranjem uporabimo primerna razkužila, v katere tkanine namočimo. Na voljo so razkužila, ki jih v primeru okužbe uporabimo v stanovanjih. Preventivna uporaba razkužil v stanovanjih ni primerna,« razlaga prof. dr. Tina Kotnik.

Bolezen se ne širi v notranjost telesa

Simptomi so vidni predvsem na gladki, neporasli koži, lasišču in le redko tudi na nohtih. Opazimo predvsem okrogla žarišča, ki se širijo v okolico in se luščijo ob robovih, v središču pa koža deluje povsem normalno. Okužbo pogosto spremlja tudi neprijetno srbenje. Če se mikrosporija pojavi na lasišču, jo prepoznamo po ovalni obliki žarišča in blagi rdečici, luščenju ter lomljenju las nekaj milimetrov nad površino kože. Ker ne gre za sistemsko okužbo, bolezni ne spremljajo povišana temperatura, bolečine … Gliva raste le na koži, zato mikrosporija ne prizadene notranjih organov.

Zaradi zunanjih znakov pa lahko bolezen hitro opazimo in ukrepamo ter preprečimo nadaljnja vnetja. Če opazimo prve znake mikrosporije, je potreben obisk pediatra oz. osebnega zdravnika, ki okuženo osebo napoti v laboratorij, kjer bolezen potrdijo z laboratorijskim pregledom kože. Strokovnjaki lahko pri prepoznavanju bolezni uporabijo tudi Woodovo svetilko, ki zelenkasto osvetlijo bolno lasišče in kožo, vendar le-ta ni popolnoma zanesljiva. Samo stanje osebe ni urgentno, zato do obiska zdravnika žarišče zaščitimo s suho gazo, v primeru, da je žarišč več, pa je treba v čim krajšem času obiskati specialista.

Niso krive le mačke

Bolezen je sicer po krivici prepoznana kot »mačja bolezen«, vendar pa mikrosporije ne prenašajo le mačke, temveč tudi ostale toplokrvne živali. Drži pa, da so v večini primerov mačke glavne prenašalke. Gliva Microsporum canis je namreč za življenje na koži mačk še posebej dobro prilagojena. Če jih ne zdravimo ustrezno, mačke ostanejo kužne dlje časa. Zato so neustrezno zdravljene potepuške mačke največje nahajališče te bolezni v naravi. »Prav pred leti so problemi nastali z večjim številom potepuških mačk, ki so se zbirale v mestih okrog smetnjakov, kjer so iskale hrano.

Ker te mačke niso bile zdravljene, so bile lahko kužne več mesecev,« pripoveduje prof. dr. Tina Kotnik s Klinike za kirurgijo in male živali na Veterinarski fakulteti v Ljubljani. Pravi, da so »bolezen sicer spontano prebolevale, vendar se je mikrosporija ohranjala«. Po njenem mnenju so v zadnjem desetletju s pomočjo sistematičnega odlova in sterilizacije mačk skupnosti in zavetišča naredila veliko za omejevanje širjenja te bolezni. Žival se namreč najenostavneje okuži z dlakami, ki jih žival pušča na mestih, kjer se zadržuje in se ohrani vsaj 18 mesecev. Gliva namreč živi na dlakah živali v obliki spor. Vsaka spora je razvojna oblika glive, sposobna okužbe. Če koža človeka ali živali pride v stik z okuženo dlako ali okuženo živaljo, se gliva v nekaj urah pritrdi na kožo in se tam začne razmnoževati.

Pozorni bodite ob posvojitvi novega mačjega člana družine

Prav zato prof. dr. Kotnik ljudem, ki želijo posvojiti najdeno žival, svetuje, da jo pred vselitvijo v stanovanje pripeljejo na pregled k veterinarju. »Veterinar naj žival pregleda tudi na morebitno okužbo z mikrosporijo. Do izvidov preiskave običajno traja 2–3 tedne, zato novim lastnikom svetujemo, da imajo ta čas žival v karanteni. Ustrezno karanteno si lahko uredijo doma. Živali omejijo gibanje na en prostor, ki ga je lažje čistiti in razkuževati. Mačke so lahko ustrezno omejene tudi tako, da se jim uredi večja kletka, v kateri se lahko igrajo, spijo, prehranjujejo in opravljajo potrebo. Kletko in tkanine redno razkužujemo do izvida preiskave. Ljudje, ki so z živaljo v stiku, naj si redno umivajo roke in naj bodo oblečeni v oblačila, ki so pralna na višjih temperaturah,« še svetuje namestnica predstojnice Klinike za kirurgijo in male živali.

Bolezen je sicer po krivici prepoznana kot »mačja bolezen«, vendar pa mikrosporije ne prenašajo le mačke, temveč tudi ostale toplokrvne živali. Drži pa, da so v večini primerov mačke glavne prenašalke. Gliva Microsporum canis je namreč za življenje na koži mačk še posebej dobro prilagojena. Če jih ne zdravimo ustrezno, mačke ostanejo kužne dlje časa.