Avtorica: Katja Štucin
Naj takoj na začetku poudarim, da luskavica ni nalezljiva bolezen, ima pa kroničen potek in velikokrat poteka v blagi oziroma zmerni obliki. Dolgo smo mislili, da se luskavica izrazi le na koži in pri 30 % obolelih tudi na sklepih. Danes vemo, da je del sistemske vnetne bolezni, ki se lahko izrazi tudi na nekaterih drugih notranjih organih. Poleg vnetja sklepov jo povezujemo z vnetjem črevesja, očesa, zvišanim krvnim tlakom, debelostjo in depresijo.
Večina bolnikov ima tako imenovano navadno luskavico ali luskavico v plakih, kjer vidimo po koži komolcev, kolen, v lasišču in v ledvenem predelu rdeče plošče s srebrnkastimi luskami. Posebna oblika luskavice je omejena samo na dlani in stopala, kjer lahko vidimo luske ali pa gnojne mehurčke na pordeli koži. Redko se razvije najtežja oblika, kjer je vsa koža pordela, lahko je posuta tudi z gnojnimi mehurčki. Spremembe so lahko tudi na nohtih – od vdolbinic, oljnih madežev, do odstopanja nohta, ki je lahko tudi zadebeljen in rumenkasto obarvan. Simptoma, ki spremljata bolnike z luskavico, sta srbež in pekoča bolečina.
Srbež je simptom, ki je res pogosto pridružen luskavici, in poleg samega videza kože močno slabša kakovost življenja. Vpliva lahko na splošno počutje, vsakodnevne dejavnosti in spanje.
Na dlani in stopala je omejenih veliko dermatoz, ne samo palmo-plantarna luskavica ali luskavica dlani in stopal, ki se praviloma poslabša pozimi in poleti izboljša. Bolezen dlani in stopal, ki se pojavlja v toplejših mesecih in se kaže kot drobni srbeči vodeni mehurčki, ki se lahko združijo v mehurje, imenujemo dishiroza in ima različne vzroke vse od glivične okužbe do različnih vrst alergije. Včasih vzroka ne najdemo.
Bolezen se lahko pojavi kadar koli, kljub temu pa poznamo dve starostni obdobji, ko se luskavica pojavi pogosteje, in sicer okoli 20. in okoli 50. leta. Luskavico podedujemo, torej je gensko pogojena, sprožilni dejavniki ali dejavniki tveganja pa so najpogosteje stresni dogodek, manjša poškodba, sončne opekline, lahko tudi blažja okužba, kot je na primer angina, po kateri velikokrat nastane kapljična luskavica.
Luskavico v večini primerov diagnosticiramo na osnovi pregleda, torej klinične slike, le redko potrebujemo dodatne preiskave, kot je histološka preiskava vzorca kože.
Za luskavico zboli po svetovnih podatkih od 1 do 11 % ljudi, v Sloveniji okoli 4 % odraslih. Vedno več bolnikov poleg osebnega zdravnika obišče tudi dermatovenerologa, saj so se možnosti uspešne terapije v zadnjem desetletju možno povečale. Glede na spol je pojavnost enaka, s starostjo pa zboli več ljudi.
Komunikacija med bolnikom in zdravnikom je zelo pomembna. Verjetno pridejo do zdravnika hitreje oboleli s težjimi oblikami luskavice kot tisti z blagimi oblikami. Za težjo obliko luskavice danes štejemo luskavico, ki prizadene več kot 10 % kože, če si predstavljamo, da je en odstotek kože kot velikost dlani s prsti. Upoštevamo tudi kakovost življenja, ki je lahko zelo zmanjšana pri hudi luskavici nohtov, lasišča ali pri prizadetosti spolovila pri tako imenovani inverzni ali obratni luskavici.
Luskavico kože delimo na tri glavne skupine, to so navadna, pustulozna in eritrodermična luskavica. Navadna luskavica je najpogostejša v plakih na značilnih mestih, kot so komolci, kolena, ledveni predel in lasišče. Če so plaki veliki kot kapljice in posuti po vsem telesu, govorimo o kapljični luskavici, če pa so plaki brez lusk razporejeni na neznačilnih ali obratnih mestih, kot so pregibi in spolovilo, govorimo o inverzni ali obratni luskavici. Pustulozna ali gnojna luskavica je lahko omejena na dlani in stopala ali pa razširjena na kožo vsega telesa, ki je pogosto tudi pordela in drobno luščeča. Slednja eritrodermična pustulozna oblika je najhujša oblika luskavice.
Na izboljšanje luskavice ugodno vplivajo UV-žarki, kar izkoriščamo tudi za zdravljenje luskavice pozimi v obliki UVA- ali UVB-fototerapije, oziroma helio- in balneoterapije poleti na morju ali v toplicah, kjer kombinacija kopanja in zmernega sončenja izboljša luskavico. Zato se pri večini obolelih luskavica poleti izboljša, pozimi pa poslabša. V vsakem primeru je pomembno, da bolniki z luskavico poleg zdravilih krem ob poslabšanju uporabljajo tudi negovalne kreme, ki izboljšajo barierno funkcijo kože.
Za zdravljenje blagih oblik luskavice uporabljamo zdravilne kreme in mazila. Poleg kortikosteroidov uporabljamo tudi kalcipotriol samostojno ali v kombinaciji. Za luščenje debelih psoriatičnih plakov uporabljamo salicilno kislino v različnih podlagah samostojno ali v kombinaciji s kortikosteroidi. Če je luskavica bolj obsežna, zdravimo s fototerapijo ali pa s konvencionalno sistemsko terapijo, med katero največkrat uporabljamo metotreksat. Če je ta terapija neuspešna ali pa obstajajo medicinski razlogi, da jo moramo prekiniti, lahko zdravimo z biološkimi zdravili, ki jih v Sloveniji zelo uspešno uporabljamo že več kot deset let.
V zadnjih letih se je razumevanje luskavice na celičnem in molekularnem nivoju zelo razmahnilo, posledično pa tudi razvoj zdravljenja z biološkimi zdravili in malimi molekulami. Če smo bili včasih zadovoljni, da se je luskavica izboljšala za 50 %, se z biološkimi zdravili lahko približano 75 ali celo 90 % izboljšanja. Kakovost življenja, samopodoba in tveganja za razvoj nekaterih drugih bolezni so se pri teh bolnikih zaradi novih možnosti zdravljenja spremenili na bolje.
Verjamem, da se danes govori o luskavici veliko več kot pred časom, morda tudi zato, ker so možnosti zdravljenja boljše. Upam, da so bolniki z luskavico manj stigmatizirani, vendar osveščanja in pogovorov ni nikoli preveč. K temu veliko doprinese tudi Društvo psoriatikov, ki je v Sloveniji dejavno že vrsto let.
K sreči je otrok in najstnikov z luskavico manj kot v odrasli dobi, vendar so najstniki z luskavico še posebno zahtevni bolniki. Zdravimo jih po strokovnih priporočilih, vendar imamo pri uporabi sistemske terapije do 18. leta več omejitev kot pri odraslih. Poleg podpore medicinskega osebja je pomembno tudi razumevanje v družini in pri sovrstnikih.
Luskavica je kronična bolezen, ki jo danes zelo uspešno zdravimo, zato je smiselno čim prej poiskati zdravnika, če je bolezen huda in kakovost življenja zaradi luskavice slabša. Pomembno je, da bolnika, ki potrebuje sistemsko zdravljenje, pregleda dermatovenerolog, oceni stanje luskavice in njen vpliv na kakovost življenja. Glede na vse našteto in na rezultate laboratorijskih preiskav se odločimo za zdravljenje, ki bo bolniku z luskavico prineslo največ koristi.