Luskavica spada med dokaj pogoste kožne bolezni, za katero so značilna večja ali manjša  žarišča rdečih izpuščajev na koži, ki jih prekrivajo suhe srebrnkaste luske. Prizadeta mesta – najpogosteje so to komolci, kolena, hrbet, lasišče in predel gležnjev – so srbeča in tudi neprijetna na pogled, čeprav bolezen ni nalezljiva.

Odgovore na vprašanja, ki si jih postavljajo tako bolniki, pri katerih je bila ta bolezen že diagnosticirana, kot tisti, ki bi radi o njej vedeli kaj več, je za našo revijo prispeval prim. Boris Kralj, dr. med., specialist dermatolog, flebolog.

Avtorica: Dušica Herman

Podobno kot pri ne tako majhnem številu nekaterih drugih bolezni se kot najpogostejša vzroka za nastanek luskavice navajata podedovana nagnjenost in stres. Je to »usodna kombinacija« oziroma kateri drugi možni vzroki so danes še potrjeni?

Luskavica je dedna bolezen in ugotovljeno je, da se prenaša na več genih. Bolezen se ne deduje dominantno, kar pomeni, da za to boleznijo ne zbolijo nujno vsi člani v družini. Med sprožitelje res pogosteje uvrščamo stres, bolezni in hujše infekcije, se pravi, da neka bolezen ali stresna situacija sprožita nastanek kožnih sprememb, značilnih za luskavico. Čeprav je nekdo »nosilec« luskavice, pa se ta ne bo nujno izrazila v zanjo najbolj značilnih oblikah na koži. Manj znano je, da ima luskavica lahko tudi drugačne oblike, kot na primer gnojne mehurčke, luščenje kože na dlaneh in na podplatih, spremembe na nohtih ter sklepne spremembe, ki jih spremljajo bolečine. Slednje – sklepne spremembe – pomenijo, da se pri nekaterih bolnikih z luskavico lahko pojavijo znaki sklepnih oteklin in bolečin, najpogosteje na sklepih rok in nog, lahko pa tudi na velikih sklepih ramen, kolen, kolkov, kolen, ki so zelo podobne revmatoidnemu artritisu.

Je ta bolezen enakomerno porazdeljena med spoloma in v katerem starostnem obdobju je izbruh bolezni najpogostejši?

Za luskavico zbolita približno 2 odstotka populacije, po znanih podatkih to nekako velja tudi za Slovenijo, in med spoloma ni bistvenih razlik. Luskavica lahko izbruhne v kateremkoli starostnem obdobju, se pravi od obdobja dojenčka do zelo pozne starosti, čeprav je najpogostejša med 20. in 50. letom starosti.

Kakšni so diagnostični postopki za potrditev suma te diagnoze?

Luskavico v večini primerov diagnosticiramo na podlagi izgleda, lokacije, znakov in razporeditve kožnih sprememb na telesu, v redkih primerih, ko je klinična slika nejasna, pa se odločimo za odvzem tkiva in histološko opredelitev bolezni. Pri diagnostiki so pomembni tudi podatki o drugih družinskih članih s podobnimi spremembami na koži, podatki o drugih boleznih bolnika, zdravilih, ki jih jemlje, tako da diagnoze večinoma ni težko postaviti.

Za luskavico so značilna obdobja »izbruhov« bolezni in – če se pacient drži predpisanih terapij in navodil – relativno mirnejših obdobij. So bolj aktivna obdobja povezana tudi z letnimi časi?

Luskavica je kronična bolezen, ki ima zelo nepredvidljiv potek, čeprav je običajno zaradi sonca in tudi lažjih, bolj odprtih oblačil stanje nekoliko boljše v poletnih mesecih. Pozimi se klinična slika rada poslabša, na nihanja glede izraženosti kožnih sprememb pa vplivajo tudi nekatera zdravila, bolezni, stres.

Kakšne so najučinkovitejše sodobne metode zdravljenja?

Bolezen zdravimo večinoma z mazili: z negovalnimi kremami, ki zagotovijo, da se koža masti; z mazil s salicilno kislino, ki »topi« luske; s kortikosteroidnimi mazili, ki delujejo protivnetno; ter mazili, ki vsebujejo analoge D-vitamina, ki so za kožo ugodna, ker je ne tanjšajo. Ta lokalna sredstva so lahko v obliki kreme, masti, gela ali tekočine.

Tudi obsevanja z viri UV-svetlobe različnih valovnih dolžin oziroma tako imenovana fototerapija daje ugodne rezultate, vendar le v specializiranih enotah, ki so opremljene s sevali, katerih valovne dolžine so primerne za umirjanje vnetja. Solariji za zdravljenje luskavice niso primerni, če pa pomagajo, to pomeni, da žarnice niso primerne, torej je tak solarij še dodatno nevaren. Obsevanja se včasih kombinirajo še s tako imenovanimi fotosenzibilizatorji, to je z zdravili, ki okrepijo delovanje obsevanja in povečajo prodornost žarkov.

Bolnikom s hujšimi oblikami luskavice, pri katerih mazila ali obsevanja ne dajejo ustreznih rezultatov, predpišemo zdravila v obliki tablet, vendar je pri njih možnost neugodnih stranskih učinkov večja.

Kako pa je s tako imenovanimi biološkimi zdravili – so ta dostopna tudi bolnikom z luskavico?

Biološka zdravila delujejo le na določen del vnetnega procesa pri luskavici, imajo malo stranskih učinkov, njihova slaba stran pa sta predvsem visoka cena ob dejstvu, da je terapija z njimi doživljenjska. Dostopnost do teh zdravil je dobra, seveda le za bolnike s hudo obliko luskavice, postopek za njihovo odobritev pa je tudi pri nas tak kot drugod v Evropi. Na predlog lečečega dermatologa o tem odloča Republiška komisija za biološka zdravila, ki jo sestavljamo štirje člani – dermatologi. Kriteriji za odobritev so zelo natančni, tako da ne puščajo dvomov o potrebnosti ali nepotrebnosti zdravljenja z biološkimi zdravili. Ti kriteriji so: objektivno merjen obseg sprememb, torej indeks sprememb, ki obsega debelino sprememb, obseg sprememb, vnetje in luščenje, odsotnost infekcijskih in onkoloških bolezni in dejstvo, da so bila izčrpana vsa do sedaj dosegljiva zdravila.

Ste morda zaznali tudi samoplačniško zanimanje za ta zdravila?

Zanimanje že, vendar zaenkrat še ni bilo primera, da bi se posameznik kot samoplačnik odločil za to metodo zdravljenja. Skoraj zagotovo je vzrok za to tudi cena, saj je strošek za mesečno terapijo 900–1.300 €, terapija pa je doživljenjska.

Kaj lahko bolnik z luskavico sam stori za ublažitev stanja?

Osnovni pogoj je, da se drži navodil dermatologa in osebnega zdravnika, sicer pa tako kot za večino bolezni velja, da največ stori zase in za svojo bolezen, če živi zdravo, umirjeno življenje, da se izogiba alkohola, uravnoteženo prehranjuje in je vsaj zmerno telesno aktiven. Bolnikom z luskavico dobro dene zmerno sončenje in obisk toplic, kjer je sestava vode ugodna prav za njihovo bolezen. V Sloveniji so to na primer Moravske in Atomske toplice.