Luskavica, lat. psoriaza, je kronična kožna bolezen, ki so jo poznali že v antičnih časih. Ime bolezni izvira iz grške besede psora, kar pomeni luska. Poznamo več različnih oblik bolezni. Luskavica prizadene približno 2 % prebivalcev zahodnega sveta. Zanjo so značilni pordeli plaki kože, ki so prekriti s srebrnimi luskami. Za luskavico lahko obolijo ljudje vseh starostnih skupin, vendar opažamo dva vrhunca obolevnosti, in sicer med dvajsetim in tridesetim letom ter med štiridesetim in petdesetim letom. Pri otrocih je luskavica redkejša.

Avtor: Aleksandra Bergant Suhodolčan, dr. med.

Danes je znano, da je luskavica dedna, poligensko povzročena bolezen. Poznamo nekatere gene, ki so z njo povezani, vendar je za nastanek bolezni potrebnih več dejavnikov, med drugim tudi zunanji vplivi. Med sistemskimi sprožilci poznamo nekatere okužbe, predvsem streptokokne, okužbo s HIV, endokrine vplive, stres. Prav tako lahko bolezen poslabša jemanje nekaterih zdravil, npr. inhibitorjev angiotenzinske konvertaze, blokatorjev receptorjev beta, litija, antimalarikov, nesteroidnih antirevmatikov in nekaterih drugih zdravil. Poleg tega nekatere raziskave opisujejo povezavo med luskavico in kajenjem, uživanjem alkohola in debelostjo. Bolniki z luskavico imajo pogosteje povečano telesno težo in so bolj ogroženi za srčno-žilne bolezni kot zdravi. Tudi zunanji dejavniki, na primer draženje kože ali blažje poškodbe, lahko povzročijo nastanek kožnih sprememb pri luskavici. Pojav imenujemo Koebnerjev pojav.

Pri psoriazi je prehod celic iz bazalne v roženo plast kože pospešen, kar pomeni pospešeno obnavljanje kože. Pri bolnikih z luskavico le-to traja 4–7 dni, pri zdravih pa 28 dni. Posledica tega je koža, ki se močno lušči. Na koži vidimo ostro omejena žarišča, ki jih imenujemo bunčice ali papule, kadar so večja, pa plaki. Psoriatični plaki so pordeli in prekriti z luskami, ki jih je težko popolnoma odstraniti. Po vztrajnem odstranjevanju vidimo na koži pikčaste krvavitve, t.i. pojav krvave rose ali Auspitzov pojav. Glede na velikost in področje, kjer se pojavijo spremembe, ločimo več vrst luskavice.

Gutatna ali kapljična oblika nastane nenadno in ima manjše spremembe, ki so največkrat posute po vsem telesu. To obliko največkrat opažamo pri otrocih in mladih odraslih. Akutna kapljična oblika luskavice običajno izbruhne po gnojnem (streptokoknem) vnetju žrela. Ta oblika večinoma izzveni sama od sebe, včasih pa se nadaljuje v kronično obliko z večjimi žarišči. To imenujemo psoriaza v plakih in se kaže v obliki obsežnih plošč, ki največkrat prizadenejo kožo na komolcih, kolenih in nad križem. Tudi luskavica lasišča je pogosta, pojavi se kar pri tretjini bolnikov. V lasišču so prisotna obsežna področja s hudim luščenjem, ki lahko tudi srbijo. Luskavica lahko prizadene tudi dlani in podplate, obliko imenujemo palmoplantarna psoriaza. Koža dlani in podplatov je zadebeljena, pojavijo se boleče razpoke. Nohti so lahko zadebeljeni, krhki in dvignjeni, značilne so pikčaste vdolbinice. Spremembe nohtov lahko spremljajo kožna žarišča drugod po telesu (pri slabi tretjini obolelih) ali pa so samostojne. V redkih primerih zajame luskavica kožo celega telesa, kar imenujemo psoriasis erythrodermica. Ob tem so poleg pordele kože in luščenja prisotni še sistemski znaki, kot so blago zvišana temperatura, povečane bezgavke in srbečica. Redkejše oblike so še inverzna psoriaza, kjer so spremembe na notranji strani okončin, intertriginozna psoriaza ter posebna oblika, kjer na koži nastajajo poleg luščenja še drobni mehurčki, napolnjeni z rumenkasto tekočino, in se imenuje pustulozna psoriaza.

Približno 10 % bolnikov z luskavico, pogosteje tisti s hujšimi oblikami, ima tudi psoriatični artritis, vnetno bolezen sklepov. Spremenjeni so predvsem mali sklepi rok in stopal, lahko pa bolezen prizadene tudi hrbtenico.

Diagnozo luskavica običajno postavimo na podlagi anamneze in kliničnega pregleda bolnika. Pri manj značilnih primerih nam je v pomoč patohistološki pregled kože, kjer kirurško odvzeti vzorec kože pregledajo pod mikroskopom. Zdravljenje je odvisno od oblike luskavice, stopnje prizadetosti in površine prizadete kože. Pomembno je čim bolj intenzivno izogibanje sprožilnim dejavnikom, okužbam, alkoholu, stresu, določenim zdravilom itd.

Pri blažji obliki bolezni zdravljenje temelji na uporabi lokalnih preparatov in prav takšnih bolnikov je največ. Za zdravljenje vnetih, že oluščenih žarišč uporabljamo kortikosteroidna mazila, vendar le krajši čas. Debele luske odstranjujemo s pomočjo salicilne kisline. Dobra nesteroidna lokalna zdravila so analogi vitamina D, ki delujejo protivnetno in niso povezani z atrofijo kože.

Fototerapija je metoda, pri kateri uporabljamo umetno UV-sevanje, ki je lahko samo ozek ali širši spekter sevanja UVB-žarkov, ali pa kot fotokemoterapija, kombinacija UVA-sevanja z določenimi zdravili, ki delujejo kot fotosenzibilizatorji. Pri zelo hudih oblikah luskavice, pri katerih druga terapija ni dovolj učinkovita, se odločamo za zdravljenje s sistemskimi zdravili. Le-ta večinoma vplivajo na imunski odziv bolnika. Med sistemska zdravila spadajo retinoidi, ki delujejo protivnetno ter zavirajo pospešeno razmnoževanje celic kožne povrhnjice ter ciklosporin in metotreksat. V zadnjem času se za zdravljenje luskavice in psoriatičnega artritisa uveljavlja nova skupina zdravil, ki jih imenujemo biološka zdravila. Biološka zdravila delujejo neposredno in specifično na določene molekularne imunske procese pri nastanku luskavice in jih zavrejo. Teh zdravil je več, predvidena pa so za uporabo pri bolnikih s hudo obliko bolezni, pri katerih druge vrste zdravljenja niso bile uspešne. Biološka zdravila bolniki v večini primerov dobro prenašajo. Pri uporabi sistemskih zdravil, tako tistih, ki jih poznamo že dlje, kot novejših, bioloških, je potrebna previdnost in natančno spremljanje bolnika pri ustreznem specialistu. Posebej zahtevno je zdravljenje luskavice pri otrocih.

Pomembno mesto v zdravljenju luskavice imajo tudi naravna in obmorska zdravilišča. Tovrstno zdravljenje imenujemo balneofizioterapija. Heliotalasoterapija pa je sestavljena iz kopanja v morju in zmernega sončenja. Bolnikom koristijo termalna ali morska voda, klima, psihična sprostitev, menjava okolja, ustrezna prehrana in različni postopki fizikalne terapije. Tudi naravni UV-žarki zavirajo pospešeno delitev celic kože.

Diagnoza luskavica je za marsikaterega bolnika stresna novica. Čeprav poteka s poslabšanji in z izboljšanji, je bolezen kronična in na življenje z njo je treba pripraviti tako bolnike kot njihovo okolico. V javnosti bolezen pogosto ni pravilno sprejeta. Ljudje jo hitro opazijo in včasih ne želijo stikov z bolniki, saj mislijo, da so kožne spremembe nalezljive. Obenem je bolnikom zaradi kožnih sprememb nerodno in jih poskušajo prekrivati. Raziskave kažejo, da ima luskavica pomemben vpliv na kakovost življenja bolnika, na njegovo vključevanje v družbo, pa tudi na delovno uspešnost. Ustrezno zdravljenje tako vpliva ne le na bolnikovo kožo in zunanji videz, temveč tudi na druga področja njegovega življenja.