S krvavitvami se največkrat srečamo pri majhnih ranah – praskah in odrgninah. Čeprav ne ogrožajo življenja, je pomembno, da jih pravilno oskrbimo in s tem preprečimo okužbo in nastanek velike brazgotine. Pri krvavitvah iz nosu je prav tako pomembno, da jih ustavimo na pravilen način ter se s tem izognemo zatekanju krvi v žrelo. Redkeje pa se boste morda srečali s hujšimi krvavitvami, ob katerih boste lahko prvi nudili pomoč in pri poškodovancu preprečili veliko izgubo krvi.

Avtor: Peter Kordiš

Krvavitev

Odrasel človek ima v telesu približno 5 litrov krvi, ki je pomembna za prenos snovi, obrambo organizma in uravnavanje toplote. Obtočila sestavljajo srce in mreža krvnih žil – arterij, ven in kapilar – in po njih se kri krožno pretaka od srca do tkiv po telesu in nazaj proti srcu. Po arterijah ali odvodnicah od srca proti obrobnim delom telesa teče svetla, rdeča kri, ki je bogata s kisikom. Žile se med potekom razvejajo v manjše, vse do najmanjših krvnih žil (kapilar ali lasnic). Te se znova združujejo v vene ali dovodnice, ki proti srcu prinašajo temno rdečo kri z malo kisika.

Krvavitev imenujemo izgubo krvi iz obtočil. Lahko je majhna in se ustavi naravno, pri veliki hitrosti iztekanja ali veliki skupni količini izgubljene krvi pa je lahko nevarna in celo življenjsko ogrožajoča. Količina krvi, ki jo lahko človek izgubi, ne da bi bilo ogroženo življenje, je zelo različna. Mlad in zdrav človek lahko izgubi 2–3 litre krvi, za slabokrvnega in izčrpanega bolnika pa je lahko usoden že en liter. Pri otrocih je prav tako pomembna že manjša izguba, še posebej, ker se njihov organizem dobro prilagodi na začetno izgubo in zakrije znake izgube krvi, ki so pomembni za razpoznavo nevarnega stanja.

Tipi krvavitev

Krvavitve razdelimo glede na vzrok (poškodbene ali bolezenske), izvor (arterijske, venske, kapilarne in mešane) ter umestitev (zunanje, notranje).

Pri poškodbenih krvavitvah so žile poškodovane zaradi ureznine, udarnine, zloma ali drugega tipa poškodbe, bolezenske krvavitve pa nastanejo zaradi hemofilije, tumorjev, vnetij in drugih bolezni.

Arterijske krvavitve najpogosteje vidimo pri globokih vreznih ranah zapestja in podlakti ter pri ranah na obrazu in vratu. Kri iz arterij izteka v močnem curku, običajno v ritmu bitja srca in je svetlo rdeče barve. Je nevarnejša od venske krvavitve, ker je količina izgubljene krvi približno šestkrat večja kot pri krvavitvi iz spremljajoče vene. Iz ven izteka temno rdeča kri, veliko počasneje in enakomerno, ker je tlak v venah mnogo nižji kot v arterijah. Pogosto tak tip krvavitve vidimo ob povrhnjih ranah na roki, podlakti in glavi. Kapilarne krvavitve, ki so najpogosteje prisotne pri praskah in odrgninah, se kažejo kot počasno mezenje ali rosenje krvi iz rane in se zaradi strjevanja navadno ustavijo same od sebe. Kadar gre pri poškodbi za top udarec, lahko pride do prekinitve podkožnih kapilar. Takrat kri ne izteka na površje, ampak pride do nastanka modrice. Pri številnih poškodbah gre pogosto za mešano krvavitev zaradi prekinitve posameznih ven in arterij hkrati.

Zunanje krvavitve

Zunanje krvavitve so vedno vidne. Kri izteka iz poškodovanega dela telesa ali telesnih odprtin, npr. ust, nosu, nožnice, danke ali mehurja. Telo poskuša z mehanizmi strjevanja krvavitev ustaviti, vendar ni vedno uspešno.

Prva pomoč pri zunanjih krvavitvah

1. Na krvavečo rano pritisnite s sterilnim povojem, čisto krpo, kosom oblačila ali kar s prsti. Takšen neposreden pritisk na rano je najbolj učinkovit način ustavljanja krvavitve.
2. Poškodovanca pomirite in polezite, dvignite mu noge. Ranjeni del telesa mora mirovati.
3. Dvignite poškodovani del telesa nad raven srca, če je mogoče.
4. Vzdržujte pritisk na rani, dokler se krvavitev ne ustavi, nato pa preko rane namestite povoj in lepilni trak ali trikotno ruto, da ne pride do razrahljanja obveze. Preko povoja lahko rano hladite z vrečko z ledom.

Če je možno in krvavitev ni močna, si umijte roke in nadenite rokavice, preden pristopite do poškodovanca. Ko poškodovanca poležemo in mu dvignemo noge, zmanjšamo verjetnost za omedlevico, z mirovanjem pa ublažimo bolečine, preprečimo ponovno krvavitev in morebitno širjenje okužbe. Če dvignemo še prizadeti del telesa, lahko zmanjšamo količino izgubljene krvi, saj mora srce na poti do rane premagovati večjo silo težnosti. Pri huje krvavečih ranah je na vsakih 5–10 minut treba pregledati obvezo, če ni prekrvavljena ali pretesna. Če so premočno stisnjene arterije, obvezani del telesa pobledi in postane hladen, v primeru stisnjenih ven pa pomodri. V obeh primerih je treba obvezo razrahljati in ponovno namestiti.

Pri oskrbi krvaveče rane se moramo nekaterih dejanj izogibati, saj pogosto naredijo več škode kot koristi. Večjih ran, iz katerih močno krvavi, ne čistimo, saj lahko s tem povzročimo še hujšo krvavitev. Pri manjših ranah pa večje delce umazanije lahko očistimo. Povojev ne odstranjujemo, če postanejo prekrvavljeni s krvjo, ampak čez obstoječi povoj raje namestimo drugega, ob tem pa se prepričamo, da prvi povoj ni premalo stisnjen. Prav tako povojev ne odstranjujemo samo zato, da bi pogledali, če rana še krvavi. V rano globoko zapičenih predmetov (npr. kamna, kosa lesa, noža ipd.) ne odstranjujemo, rano raje povijemo in predmet učvrstimo do pregleda pri zdravniku.

Kdaj k zdravniku?

K zdravniku gremo:

1. če ne moremo ustaviti zunanje krvavitve;
2. če manjše umazane rane po ustavitvi krvavitve ne moremo očistiti z milom in s tekočo vodo ali je rana tako velika, da bo potrebna kirurška oskrba;
3. kadar je prišlo do krvavitve zaradi človeškega ali živalskega ugriza;
4. če nismo zaščiteni proti okužbi s tetanusom, ki po ustreznem cepljenju traja 10 let;
5. če se po oskrbi rane začnejo razvijati znaki okužbe: naraščajoča bolečina, rdečina in oteklina prizadetega dela telesa, iztekanje gnoja ali povišana telesna temperatura.

Notranje krvavitve

Pri notranjih krvavitvah pride do krvavitve v telesne votline, telesne organe ali tkivo ob poškodovani žili. Lahko so posledica bolezni, pogosteje pa nastanejo pri topih poškodbah (avtomobilske nesreče, zlomi ipd). Navzven je pogosto vidna le modrica, vendar je včasih krvavitev tako obsežna, da se razvije smrtno nevaren šok. Čeprav je prepoznavanje krvavitve težko, lahko poškodovanec opisuje slabost, utrujenost, žejo, zatemnitev pred očmi, šumenje ali zvonjenje v ušesih ter občutek omedlevice. Njegova koža je običajno bleda in hladna, bitje srca pospešeno, bolnik je zmeden, nemiren in oslabel.

Če opazite takšnega bolnika po nedavni poškodbi, ga pomirite in polezite, dvignite noge ter mu čim prej priskrbite zdravniško pomoč s klicem na 112. Med čakanjem na zdravniško oskrbo se z njim pogovarjajte, lahko pa mu razrahljate tudi tesna oblačila in ga pokrijete z odejo. Piti ali jesti mu ne dajte, čeprav je morda žejen. Potrebno je tudi pogosto preverjanje utripa srca in dihanja.

Manjše rane s krvavitvijo

Pri lažjih poškodbah velikokrat pride do odrgnin in opraskanin s kapilarnimi krvavitvami, ki se normalno ustavijo spontano. Take rane lahko oskrbite sami doma, vendar bodite vseeno previdni, saj lahko z ustreznim postopkom zelo zmanjšate verjetnost okužbe, poleg tega pa se bo rana hitreje in lepše zacelila.

Rane se ne dotikajte z umazanimi rokami, čeprav je površinska, temveč si najprej roke umijte z vodo in milom ali pa jih razkužite z razkužilom ali antibakterijskim robčkom. Če jih imate pri roki, si nadenite rokavice za enkratno uporabo. Zelo pomembno je izpiranje rane pod tekočo vodo, ali še bolje s fiziološko raztopino. Uporabite lahko tudi milo ali razkužilo, izogibajte pa se uporabi alkohola. Za odstranjevanje umazanije uporabite gazo, vendar ne bodite pregrobi, saj lahko dodatno poškodujete kožo. Očistite tudi okolico rane, nato do suhega obrišite ter sterilno pokrijte ali prelepite. Če je krvavitev nekoliko močnejša, postopajte kot drugje: ustavite krvavitev in dvignite prizadeti del telesa nad raven srca. Pri vsaki manjši rani je potrebno cepljenje proti tetanusu, če je minilo več kot 10 let od zadnjega cepljenja. Če je globoko v rano zarit kakšen tujek, ga ne odstranjujte, ampak rano raje sterilno pokrijte in obiščite zdravnika. Za rane na obrazu priporočamo obisk zdravnika, da se izognemo nastanku večjih brazgotin.

Krvavitev iz nosu

Do krvavitve iz nosu najpogosteje pride ob poku majhnih žilic, ven na notranji strani nosnic. Vzrok je ponavadi udarec v nos, kihanje, pihanje iz nosu ali vrtanje po nosu, veliko redkeje pa povišan krvni tlak in motnje strjevanja krvi. Pogosteje iz nosu krvavijo otroci in starejši ljudje. Večino krvavitev sicer ni nevarnih in jih preprosto oskrbimo doma, če pa krvavitev iz nosu sledi poškodbi glave in je kri bolj redka in vodnata, gre lahko za zlom lobanje in je potrebna hitra pomoč.

Prva pomoč pri krvavitvi iz nosu          

1. Posedite poškodovanca.
2. Svetujte mu, da glavo nagne naprej, s palcem in kazalcem pa stisne mehak del nosnic. Diha naj skozi usta.
3. Po 10 minutah lahko pritisk na nosnici popusti. Če se krvavitev ni ustavila, naj postopek ponovi.
4. Ko se krvavitev ustavi, naj poškodovanec še vedno drži glavo naprej, vi pa mu lahko z mlačno vodo očistite okolico nosu.

Priporočljivo je, da oseba med stiskanjem nosnic ne govori, požira, kašlja ali kiha, ker lahko s tem moti nastajanje strdka v nosu. Izogibati se je treba tudi nagibanju glave nazaj, saj lahko pride do zatekanja krvi v žrelo in morebitnega bruhanja. Po prenehanju krvavitve svetujemo nekajurno mirovanje, izogibanje naporom in napenjanju na stranišču. Predvsem je odsvetovano pihanje skozi nos, ob kihanju pa lahko z odprtimi usti zmanjšamo močan pretok zraka skozi nos.

V večini primerov obisk zdravnika ni potreben, ker so krvavitve majhne in se ustavijo same. Če pa se krvavitev po polurnem stiskanja nosnic ne ustavi ali je močna, je potreben obisk zdravnika. Poškodovanec naj bo v istem položaju kot pri ustavljanju krvavitve. Pregled pri zdravniku priporočamo tudi, če se krvavitve iz nosu ponavljajo in so pogoste. Najpogostejši vzrok je suha nosna sluznica, ki se jo lahko po priporočilu zdravnika enostavno navlaži z mazili.

Esmarchova preveza

Esmarchova preveza je način ustavljanja krvavitve, pri katerem z vsaj 5 cm širokim pasom ali ruto povsem prekinemo dovod krvi v poškodovani del telesa. Naredimo jo izjemoma v primerih, ko zunanja krvavitev ogroža življenje in je ne moremo zaustaviti z nobenim drugim postopkom. Preveza na mestu pritiska okvari kožo, mišice in živce ter s tem povzroča močne bolečine, lahko pa povzroči tudi odmiranje uda. Potreben je hiter prevoz v bolnišnico, zato takoj pokličemo 112.