Avtorica: Jana Debeljak, dr.med.
V Sloveniji se je bolezen razširila v 80. letih. V Evropi je bila že dolgo pred tem razširjena v Španiji in Italiji, najverjetneje se je pri nas začela širiti s povečanim obiskov turistov iz drugih držav. V 90. letih je na ljubljanskem in gorenjskem območju mikrosporija predstavljala najpogostejšo glivično okužbo kože. V Sloveniji smo imeli prvo večjo epidemijo okrog leta 1990. Bolezen je danes precej razširjena, z največjo pojavnostjo v kranjski regiji, sledita celjska in novomeška regija. Na Dermatovenerološki kliniki v Ljubljani na leto zdravijo približno 600 otrok z mikrosporijo.
Najpogosteje se ljudje okužijo preko neposrednega stika z živaljo, vendar so možni tudi posredni načini prenosa okužbe preko dlak, lusk, predmetov. Bolezen se lahko prenaša tudi med ljudmi s tesnim stikom, npr. v šoli, vrtcu in med družinskimi člani.
Za okužbo so najbolj dovzetni otroci med šestim in desetim letom starosti. Četrtina obolelih je mlajša od pet let. Večja pojavnost bolezni je pri ženskem spolu. Največ primerov mikrosporije se zabeleži poleti in v zgodnji jeseni. Vrh obolevnosti je od julija do oktobra, saj takrat zaradi ugodnega vremena ljudje pogosteje hodijo na sprehode in tako je več priložnosti za stik s potepuškimi psi in mačkami.
Bolezenska žarišča se najpogosteje pojavljajo na odkritih delih telesa, najpogosteje na rokah, nogah, vratu, obrazu. Možni mesti sta tudi trup in lasišče. Značilno je, da so spremembe ostro omejene od zdrave kože. Običajno so velikosti kovanca, pordele, ob robu je prisotno drobno luščenje. Prisotno je lahko zmerno srbenje. Središče je bolj bledikaste barve, če vnetje že pojema. Manjša žarišča se lahko združujejo v večja. Mikrosporija včasih prizadene lasišče, pogosteje so prizadeti majhni otroci. Vzroka za to sta nedejavnost lojnic in pogostejši stik z obolelimi živalmi. Vidimo lase, ki so odlomljeni tik nad površino kože. Kožo lasišča prekrivajo drobne luske. Lasje sčasoma začno izpadati. Izjemno redka je globoka okužba lasišča z močnim vnetjem in oteklino, iz katere se cedi gnoj. Ob tem so povečane regionalne bezgavke. Največkrat je posledica prepozne prepoznave okužbe in neustreznega zdravljenja. V primeru, da opazite na koži opisane spremembe, takoj obiščite zdravnika. Z dodatno diagnostiko (pregledom v mikološkem laboratoriju) bo potrdil ali ovrgel sum na okužbo in jo v primeru pozitivnega mikološkega izvida pričel čim prej zdraviti.
Bolezen potrdimo z mikološkim pregledom. V kožnih luskah, dlakah ali laseh iz obolelih žarišč lahko pod mikroskopom vidimo glivice, ki jih dokažemo tudi na posebnih gojiščih. Pri diagnostiki glivičnih okužb kože se uporablja Woodovo svetilko. V zatemnjenem prostoru žarišča zelenkasto fluorescirajo.
Zdravljenje mikrosporije je dolgotrajno. Traja lahko več mesecev, vendar je na koncu ob upoštevanju zdravnikovih navodil praviloma uspešno. V primeru pojava posameznih žarišč na neporasli kože zadostuje le lokalno zdravljenje s kremami ali z mazili azolnih antimikotikov, ki zavirajo rast gliv. Če je obolelo mesto na lasišču, odrežemo lase in lasišče mažemo tudi kakšen centimeter okoli žarišča. Antimikotiki ali protiglivična zdravila, so zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje glivičnih okužb. Obolele predele kože je treba mazati 2- do 3-krat dnevno.
V primeru okužbe lasišča ali večjega števila žarišč, je potrebno sistemsko zdravljenje s tabletami, ki učinkujejo zaviralno na glive. Čas jemanja tablet je odvisen od mesta okužbe in izvidov kontrolnih preiskav. V času jemanja tablet je potrebno tudi mazanje z mazilom, s katerim je treba nadaljevati tudi po končanem uživanju tablet, in sicer do dveh negativnih mikoloških pregledov (dokazana odsotnost glivice). Nosečnice in doječe matere ne smejo uživati tablet!
Bolezen se lahko ponovi. Tudi ko je bolnik popolnoma ozdravljen, lahko zboli ob ponovnem stiku z okuženo živaljo. Pomembna je vztrajnost pri zdravljenju, čeprav je dolgotrajno. Tudi kadar ni zunanjih znakov, je bolezen še lahko prisotna na koži in lahko pride do ponovnega izbruha. Zdraviti je treba do dveh negativnih mikoloških pregledov.
Za preprečevanje okužbe je najpomembnejše izogibanje božanju in dotikanju neznanih potepuških mačkov in psov. Seznaniti se je treba s simptomi in z znaki bolezni pri živalih in ljudeh. Dlaka okužene živali se na prizadetih mestih lomi, štrli ali popolnoma odpade. Na koži so lahko vidna okrogla žarišča brez dlak, koža je lahko tudi rahlo pordela. Znaki bolezni se pri mačkah najpogosteje pojavljajo na gobčku in tačkah, lahko pa tudi drugje. Kar pri 50 odstotkih okuženih živali na koži ni videti sprememb, po katerih bi okužbo lahko prepoznali, vendar so prenašalke bolezni in vir novih okužb. Med mačkami pride do izbruhov bolezni predvsem v času parjenja.
V primeru obolenja katerega od družinskih članov, je treba odpeljati živali na pregled k veterinarju. Otroci se ne smejo udeleževati pouka telesne vzgoje do prvega negativnega mikološkega pregleda. Prepovedano je plavanje v bazenih. Žarišča obolelih morajo biti pokrita. Več pozornosti je treba posvetiti higieni in vsa oblačila, brisače in rjuhe, kar uporablja oboleli, prekuhavati. Obvezna je prijava okužbe zavodu za zdravstveno varstvo.
Mikrosporija je bolezen, ki jo je zaradi številnih potepuških, podhranjenih in manj odpornih mačkov in psov zelo težko nadzirati. V zadnjih letih je število okuženih z mikrosporijo pričelo naraščati, vendar ni vzroka za preplah.