Impetigo je nalezljiva bakterijska okužba povrhnjega sloja kože, ki jo v večini primerov povzroča bakterija iz rodu stafilokokov, lahko pa tudi iz rodu streptokokov. (Stafilokoki in streptokoki sicer poleg impetiga povzročajo infekcije različnih tkiv in organov, kot so angina, škrlatinka, šen, vnetje srčne zaklopke …). Lahko se pojavi na predhodno popolnoma zdravi koži, pogosto pa tudi na mestih manjše poškodbe, pika žuželke ali pri drugih boleznih kože, kot na primer ekcemu. Je zelo nalezljiva okužba, ki se prenaša z neposrednim stikom ali preko okuženih predmetov.
Bakterije najprej poselijo kožo, nato vstopijo skozi drobne razpoke ali ranice na površini kože. Na mestu vstopa se razvije omejena gnojna okužba kože, ki je značilna za impetigo. Za impetigom ali krastavostjo lahko zbolimo vse leto, pogosteje pa se pojavlja v toplih in vlažnih delih leta, čeprav tudi v hladnejšem delu leta bolezen ni redka. Tveganje za obolevnost povišajo tudi atopija, manjše poškodbe kože (npr. ob pogostem usekovanju se okoli nosa poškoduje koža) in športi, pri katerih pride do neposrednega stika s kožo. Primer takšnega športa je denimo rokoborba, ki poveča tveganje za okužbo.
Inkubacijska doba za razvoj bolezni je sedem do deset dni. Bolniki z impetigom so simptomatski, kar pomeni, da imajo težave. Bakterije naselijo normalno kožo že en do dva tedna pred pojavom sprememb na koži. Pri klasični obliki impetiga se najprej pojavijo drobni mehurčki na rdečkasti podlagi, ki hitro počijo, in na tem mestu ostane značilna medeno obarvana krasta. Pojavi se lahko več sprememb, vendar so po navadi omejene na enem delu telesa. Druga oblika, ki je sicer precej redkejša, se kaže z večjimi mehurji, ki so napolnjeni z rumenkasto tekočino. Ko ti počijo, ostane rjava krasta. Omenjena oblika nastane takrat, ko je bakterija sposobna proizvesti toksin, ki razsloji povrhnjico. Na impetigo lahko posumimo tudi, če se spremembam na koži pridružijo še občasno povečane bezgavke, ni pa nujno, da nas bo spremljala tudi povišana telesna temperatura.
Klemen Kikel odgovarja, da ne, saj so norice ali vodene koze okužba z virusom varičele zostra, ki se sicer prenašajo kapljično, lahko tudi s stikom. Pri vodenih kozah je izpuščaj prisoten praktično po celotnem telesu, kar pa za impetigo ni značilno.
Običajno je potek bolezni pri impetigu nenevaren; če je ne zdravimo, izzveni v roku dveh tednov in na koži ne pušča posledic. Sicer ga zmeraj zdravimo zaradi možnosti širjenja bolezni po koži bolnika in na druge ljudi. Pregled pri zdravniku je smiseln, kadar posumimo na okužbo kože, še posebej ko se spremembe hitro širijo ali celo prizadenejo več oseb. Čeprav bolezen izzveni sama, se s praskanjem okužba lahko prenaša na več delov telesa. Ob antibiotičnem zdravljenju bolnik po 48 urah ni več kužen.
Redek, vendar možen zaplet impetiga je poststreptokokni glomerulonefritis, kar je vnetje ledvičnih telesc. Pojavi se en do dva tedna po impetigu in se kaže z oteklinami, povišanim krvnim tlakom, povišano telesno temperaturo in krvavim urinom. Ne gre za vnetje, ki bi ga povzročale bakterije, ampak vnetje povzročijo imunski kompleksi. Enako vnetje lahko nastane tudi po angini.
Diagnozo impetiga postavimo s pregledom in jo večinoma uspešno zdravijo že izbrani osebni zdravniki. Dermatologi se po besedah Klemna Kikla z njo srečujejo redko, predvsem pri atipični sliki, v zelo razširjenih oblikah in kadar je zdravljenje pri osebnemu zdravniku neučinkovito. Za potrditev diagnoze in testiranje občutljivosti na antibiotike lahko tudi odvzamemo bris sveže spremembe za preiskavo v laboratoriju.
Pri omejeni okužbi se bolnika zdravi z antibiotikom v obliki kreme. Kadar so spremembe zelo razširjene ali je prisotna povišana telesna temperatura in povečane bezgavke, pa z antibiotikom v tabletah. Potrebno je tudi odstranjevanje krast in umivanje z antiseptičnim milom. Prebolena okužba ne zagotavlja trajne imunosti.
Otroci z nezdravljenim impetigom ne smejo v vrtec ali šolo. V kolektiv se lahko vrnejo 48 ur po uvedbi antibiotičnega zdravljenja, ko niso več kužni. Pri nezdravljenem impetigu pa kužnost vztraja, dokler se spremembe ne posušijo, kar je po navadi v dveh tednih. Kljub temu se svetuje, da so kožne spremembe pokrite.
Za preprečevanje so potrebni dosledna higiena rok, pranje perila in posteljnine pri visokih temperaturah ter umivanje otroških igrač z vodo in detergentom. Preprečevanje širjenja bakterij, ki povzročajo impetigo, torej temelji na skrbni osebni higieni.