Glivice so stalen prebivalec našega telesa, najpogosteje jih najdemo na sluznici ust, prebavil, pa tudi na koži rok in nog. Poznamo številne vrste gliv, več kot sto vrst in večina glivic je človeku neškodljiva. Približno petdeset vrst patogenih glivic pa lahko povzroča lokalne glivične okužbe kože, lasišča, nohtov, nožnice ali ustne votline, zelo redko pa resnejše oblike bolezni.

Avtor: Aleksandra Bergant Suhodolčan, dr. med.

Glivične okužbe kože so med najpogostejšimi kožnimi boleznimi, prav tako pa tudi med najpogostejšimi razlogi za obisk splošnih in dermatoloških ambulant. Njihov pomen za zdravje je velik, saj se nezdravljene lahko širijo po koži, na druge organske sisteme, v globlje predele kože, s stikom pa tudi na druge soljudi. Bolezen lahko povzroča pretirano razraščanje gliv, ki so prehodno ali pa stalno prisotne na koži. Njihovo rast spodbuja sprememba lokalnega stanja kože.

Večino glivičnih okužb kože pri človeku povzročijo glive iz skupine dermatofitov. Ti se hranijo s keratinom rožene plasti kože, dlak in las. Dermatofiti se delijo na zoofilne, ki jih najpogosteje prenašajo mačke, občasno pa tudi psi, hrčki, morski prašički in govedo. Pogosteje zbolijo otroci, poklicno pa tudi kmetje in veterinarji, ki so v stiku z okuženimi živalmi. Med okužbami z zoofilnimi dermatofiti je najbolj znana mikrosporija oziroma tako imenovana mačja bolezen, ki je tudi v Sloveniji precej razširjena. Najpogosteje jo povzroča gliva Microsporum canis, ki jo prenašajo mačke, bolezen pa se širi tudi v vrtcih, šolah ter med družinskimi člani. Druga vrsta so antropofilni dermatofiti, ki so prilagojeni na človeka. Med ljudmi se prenašajo z neposrednim stikom ali posredno z okuženimi kožnimi luskami in sporami. Pomemben kraj za okužbe so športni objekti, na primer telovadnice, pa tudi kopališča in zdravilišča.

Ste ogroženi?

Glivične okužbe se pogosteje pojavljajo pri sladkornih bolnikih, bolnikih z boleznimi imunske oslabelosti, kot sta na primer rak ali okužba z virusom HIV, bolnikih, ki dolgotrajno jemljejo antibiotike. Tudi pogoste poškodbe nohtov ali podnohtja (otiščanci zaradi pretesnega obuvala ali zaradi ortopedskih nepravilnosti stopal) lahko pospešijo nastanek glivične okužbe. Med dejavnike tveganja sodijo še nošenje zaprtih obuval iz umetnih materialov ter sintetičnih oblačil in s tem povezano močno potenje, pa tudi nezadovoljivo brisanje nog po kopanju, prhanju, plavanju. Nekateri poklici, pri katerih delo poteka v toplih in vlažnih prostorih, predstavljajo povečano tveganje za nastanek okužbe.

Tinea?

Glivične okužbe kože z dermatofiti imenujemo tudi tinea. Delimo jih glede na lokacijo na telesu, kjer povzročajo okužbo. Prizadenejo lahko kožo kjerkoli na telesu.

Najpogostejša je okužba nog, t.i. tinea pedis. Do okužbe pride običajno v kopališčih, športnih objektih, kjer puščajo spore ljudje, ki imajo glivično okužbo stopal, zato jo imenujemo tudi atletsko stopalo. Najpogosteje se prve spremembe pokažejo na koži med nožnimi prsti kot drobno luščenje, nato nastanejo drobni mehurčki in razpoke. Iz medprstnih prostorov se okužba lahko razširi na iztezno ali hrbtno stran prstov nog ali stopala. Na koži lahko opazimo rdečino, spremembe pa srbijo in bolijo. Nezdravljena okužba se lahko razširi tudi na nohte. Predvsem v poletnih mesecih se okužbe stopal navadno poslabšajo, glivični okužbi pa se lahko pridruži še bakterijska okužba.

Glivično okužbo nohtov rok ali nog imenujemo tudi onihomikoza. Začne se na enem nohtu, nato pa se lahko širi še na preostale. Glivice prodirajo od zgornjega prostega roba nohta pod nohtno ploščico ali pa se naselijo najprej ob robu, na stranskih delih nohta, in se nato širijo na noht. Okužen noht se največkrat na prostem koncu dvigne, obarva rumenkasto belo in postane zadebeljen ter lomljiv. Lahko se obarva tudi zeleno, rjavo ali črno, kar je odvisno od povzročitelja bolezni. Onihomikoza se ne pozdravi spontano in je stalen vir okužbe. Sama načeloma ne povzroča bolečin. Ko se noht deformira, pa povzroča bolečine pri hoji ter je vstopno mesto za bakterijske okužbe. Za onihomikozo pogosteje obolevajo starejši ljudje, poleg starosti okužbo pospešujejo še bolezni žilja, pretirano potenje, bolezni imunske pomanjkljivosti, sladkorna bolezen in druge dermatološke bolezni, ki prizadenejo tudi nohte.

Okužbe so zelo pogoste

Dermatofiti povzročajo tudi okužbe rok, obraza, telesa in poraščenih delov telesa, kot sta lasišče in brada. Na koži opazimo okrogla, pordela žarišča, ki so ostro omejena in imajo poudarjen rob. Za okužbo lasišča so občutljivi predvsem manjši otroci, ki še nimajo dobro dejavnih lojnic. Najprej vidimo blaga, okrogla žarišča, ki so lahko blago pordela in se drobno luščijo. Z napredovanjem se lasje nekaj milimetrov nad površino kože odlomijo. Povrhnja okužba se redko razširi v globoko. Okužbo lasišča pri nas najpogosteje povzročajo zoofilni dermatofiti, med boleznimi pa je najpogostejša mikrosporija. Za glivično okužbo lasišča so še posebej značilna pordela okrogla žarišča v lasišču, kjer so lasje odlomljeni nekaj milimetrov nad površino kože.

Glivične okužbe kože poleg dermatofitov lahko povzročajo tudi kvasovke, med katerimi je najbolj pogosta Candida albicans in plesni. Okužbo s kvasovkami rodu Candida imenujemo kandidoza. Poleg povrhnjih okužb kože in sluznic lahko povzročajo tudi sistemske okužbe. Vlažna in topla koža je idealna za razrast kvasovk, še posebej, kadar je okvarjena zaradi drgnjenja, zato so te okužbe najpogostejše v kožnih gubah, med prsti, pa tudi ob nohtih. Kandidoza je tudi okužba sluznic, med bolj znanimi je soor pri dojenčkih in vnetje nožnice oziroma vaginalna kandidoza.

Potrebno je zdravljenje

Glivične bolezni kože so kronične okužbe, ki se v večini primerov ne pozdravijo same, zato je potreben pregled pri zdravniku in ustrezno zdravljenje. Nezdravljena okužba je stalen vir novih okužb za obolelega ter za okolico. Za dokaz povzročiteljev uporabljamo mikroskopski pregled, pri katerem se postrga del prizadete kože ali nohta in vzorec pogleda pod mikroskopom, nato pa še goji na posebnih gojiščih. Glede na povzročitelja se odločimo za ustrezno zdravljenje, ki je lahko lokalno ali sistemsko. Protiglivična sredstva oziroma antimikotiki za lokalno uporabo so v obliki krem, raztopin, praškov, razpršil, laka za nohte. Pri razširjenih oblikah ali okužbi, ki prizadene lasišče, je potrebno zdravljenje z zdravili v obliki tablet. Prav tako so pri okužbi nohtov lokalni antimikotiki večinoma neučinkoviti in se odločimo za sistemsko zdravljenje, ki je dolgotrajno; pri okužbi nohtov na rokah traja 6 tednov, na nogah pa kar 12 tednov.

Kako preprečujemo glivične okužbe kože in nohtov:

• v skupnih umivalnicah, zdraviliščih ali športnih objektih uporabljamo svoja obuvala;
• po umivanju kožo dobro osušimo;
• nosimo čevlje iz zračnih, naravnih materialov;
• menjamo več parov čevljev in po nošenju čevlje prezračimo;
• nosimo bombažne nogavice in zračna oblačila, saj omogočijo izhlapevanje vlage;
• pri dolgotrajnem delu v vodi nosimo zaščitne rokavice;
• skrbimo, da so živali, s katerimi prihajamo v stik, zdrave;
• že ugotovljeno okužbo zdravimo po navodilih zdravnika.