Fototerapija je način zdravljenja različnih kožnih bolezni, ki ni neka nova možnost, ampak so umetne vire UV-žarkov začeli uporabljati za denimo zdravljenje luskavice že v začetku prejšnjega stoletja. Gre torej za dokaj uveljavljeno metodo. Kakšni pa so njeni rezultati? Tematiko nam je podrobneje osvetlila dermatovenerologinja Blanka Zagoričnik Opara, dr. med.

Nam lahko že takoj na začetku pojasnite, kaj pravzaprav je fototerapija?

Fototerapija pomeni zdravljenje z UV-žarki. To je preprosta metoda zdravljenja, ki je zelo varna in posledično dokaj pogosta. Ima res pomembno vlogo pri zdravljenju različnih kožnih bolezni. Pogosto jo kombiniramo z drugimi lokalnimi in sistemskimi zdravili, saj tako lahko povečamo uspešnost zdravljenja.

Obstaja več vrst. Katere?

Tako je, obstaja več različnih vrst fototerapije, ki se med seboj ločijo glede na to, s katero vrsto UV-žarkov obsevamo. Danes uporabljamo aparate, ki sevajo UVA- in UVB-žarke izbranih valovnih dolžin. Najpogosteje izvajamo selektivno ultravijolično fototerapijo, lokalno in sistemsko fotokemoterapijo in ozko spektralno fototerapijo. Prav slednja, ki ji krajše rečemo UVB 311 nm, je nadomestila večino ostalih vrst, saj imajo ti žarki večji zdravilni učinek, povzročajo najmanj rdečine ter pred obsevanjem ni potrebno dodajati še drugih zdravil. Pri tem je treba poudariti, da vsakega bolnika obravnavamo individualno. Pred samim začetkom fototerapije dermatologi bolnika dodobra pregledamo in se odločimo, ali in katera vrsta fototerapije je primerna glede na njegovo stanje, predhodno diagnozo, razširjenost bolezni in morebitne druge načine zdravljenja, ki potekajo istočasno. Vse to odloča, katera fototerapija je primerna za posameznika in koliko časa jo bomo izvajali.

Če nepoznavalci naletimo na besedo kemoterapija, ki jo sicer tokrat izpostavljate v povezavi s fototerapijo, žal pomislimo na raka. Nam lahko pojasnite, kaj pomeni lokalna in sistemska fotokemoterapija.

V primeru, da je bolezen bolj razširjena oziroma so spremembe bolj zadebeljene, denimo na dlaneh in podplatih, se lahko dermatologi odločimo za obsevanje z UVA-žarki v kombinaciji s fotosenzibilizatorjem psoralenom, to je fotokemoterapija oziroma krajše PUVA. Sami UVA-žarki imajo premajhno energijo, zato moramo obsevanje kombinirati z istočasno uporabo fotosenzibilizatorja, to je rastlinski ekstrakt meladinina oziroma psoralen, in tako dosežemo dober terapevtski učinek. Glede na to, kako psoralen uporabljamo, ločimo sistemsko in lokalno PUVA-terapijo. Pri sistemski PUVA-terapiji bolniki zaužijejo psoralen v obliki kapsul eno uro pred obsevanjem. Izvajamo jo, kadar so kožne spremembe zelo razširjene po telesu in zadebeljene. Pri lokalni PUVA-terapiji pa kožne spremembe (denimo dlani in podplate) namažemo s kremo, v kateri je psoralen, pol ure pred obsevanjem. PUVA-terapijo izvajamo dva- do štirikrat na teden, največ dvakrat zapored, saj se energija UVA-žarkov v koži kopiči in eritem nastane šele 72 ur po končanem obsevanju.

Omenjate, da je fototerapija pogosta metoda zdravljenja. Katere kožne bolezni se lahko zdravijo na ta način?

Z UV-žarki lahko zdravimo številne različne kožne bolezni. Najpogosteje fototerapijo izvajamo pri luskavici, ekcemu na rokah, atopijskem dermatitisu, numularnem dermatitisu, alopecii areati, subakutnem prurigu, vitiligu, lichen ruber planusu, granuloma annularu, parapsoriazi, nekaterih oblikah T-celičnih limfomov, srbenju kože zaradi različnih vzrokov (npr. pri ledvični odpovedi) …

Kako pa izvajate fototerapijo?

Pomembno je, da bolnik na obsevanje pride nenamazan, saj mazilo oziroma krema predstavlja filter za UV-žarke. Prav tako mora bolnik ves čas obsevanja nositi zaščitna očala s filtrom za UV-žarke, da ne bi prišlo do vnetja oči. Potem pa se začne obsevanje, ki lahko poteka tako, da se obseva celotno telo naenkrat, kar pomeni, da bolnik stoji v sredini kabine, žarilci pa so z vseh strani okrog. Tako so običajno narejeni novejši aparati. Seveda pa se lahko obseva le posamezne prizadete dele, denimo lasišče. Za slednjega se uporabi poseben glavnik, v katerem je UV-svetilka. Z obsevanjem začnemo, ko je lasišče očiščeno in na njem ni lusk, saj luske predstavljajo filter za UV-žarke in obsevanje ne bi bilo uspešno.

Koliko časa poteka tovrstno zdravljenje?

Obsevalne doze, ki jih dosežemo, so odvisne od bolnikove občutljivosti na UV-žarke; nastanek blage rdečine na koži je včasih celo zaželen, ni pa zaželeno, da bolnika opeče. Obsevalni čas je tako na začetku krajši, potem pa se postopno podaljšuje. Obsevamo tri- do petkrat tedensko, pri nekaterih težavah lahko le dvakrat tedensko, do skupno običajno 30-krat oziroma odvisno od izboljšanja kožnih sprememb. Včasih se po končanem obsevanju odločimo še za vzdrževalno obsevanje. Kot rečeno, vsakega bolnika obravnavamo individualno, zato so to le splošna priporočila. Izboljšanje pa se žal ne pokaže že takoj na začetku, temveč običajno šele nekje po desetem do petnajstem obsevanju, tako da je pri zdravljenju zelo pomembo sodelovanje bolnika.

Pogosto slišimo, kako so UV-žarki nevarni, kar nekako ni v skladu z vsem, kar smo do zdaj pojasnili v pogovoru. Nam poskušate to malce bolj razjasniti.

Pri fototerapiji uporabljamo žarke izbranih valovnih dolžin, za katere je dokazano, da imajo dober terapevtski učinek na zdravljenje kožnih bolezni, hkrati pa povzročajo najmanj stranskih učinkov. Obsevanje izvajamo v kontroliranih pogojih, obsevalno dozo za vsako obsevanje individualno prilagajamo, tako da ne pride npr. do opeklin (obsevani časi so kratki od nekaj sekund v začetku do nekaj minut pri nadaljnjih obsevanjih). Se pa kljub temu škodljivi učinki UV-žarkov v koži nabirajo, zato je pomembno, da skupno število fototerapij v celem življenju ni preveliko (za sistemsko PUVA-terapijo je priporočenih dvesto terapij, kasneje pa individualna ocena glede na diagnozo in stanje bolnika), fototerapijo običajno za celo telo izvajamo le, če je prizadete več kot tretjina celotne površine kože … Pomembno je tudi, da se bolniki sami zaščitijo pred soncem, ne le med obsevanjem, temveč tudi drugače, saj lahko čez poletje dobijo bistveno več škodljivih vplivov UV-žarkov na kožo kot med samo fototerapijo.

Vsekakor pa ima skoraj vsako zdravljenje potencialne nezaželene učinke. Kakšni so pri fototerapiji?

Najpogostejši nezaželeni učinek je rdečina, ki se pojavi pri fototerapiji UVB 311 nm in selektivni ultravijolični fototerapiji (SUP) po 12 do 24 urah, pri fotokemoterapiji (PUVA) po 72 urah. Rdečini sledi pigmentacija. Pri PUVA-terapiji so stranski učinki povezani tudi z uporabo psoralena, predvsem pri sistemski PUVA-terapiji lahko zaužitje zdravila spremlja slabost, potrebno je redno spremljati določene vrednosti v krvi. Dolgoročno povzročijo UVA- in UVB-žarki kronično aktinično okvaro kože, nastanek hipo- in hiperpigmentacij. Na kronično spremenjeni koži lahko kasneje pride do nastanka kožnega raka, za kar pa je potrebno veliko število obsevanj skozi več let.

Za konec dodajva še nekaj besed o uspešnosti tovrstnega zdravljenja glede na vaše izkušnje.

Fototerapija je varna in uspešna metoda zdravljenja za številne kožne bolezni, pri večini bolnikov se kožne spremembe izboljšajo. Pomembno je, da glede na diagnozo in stanje na koži izberemo za bolnika ustrezno metodo fototerapije, saj je le tako zdravljenje lahko uspešno. Med terapijo bolnika spremljamo in po potrebi prilagajamo lokalno ali sistemsko terapijo izraženosti kožnih sprememb. Običajno se stanje na koži nekje po desetem ali petnajstem obsevanju že bistveno izboljša, bolniki lahko postopno ukinejo zdravilne kreme in kožo negujejo le z negovalno kremo.