Žeja je prvi znak dehidracije, ki jo pogosto odpravi že nadomeščanje izgubljene tekočine. In čeprav najbolj prepoznaven, žeja vseeno ni niti edini niti obvezen spremljevalec dehidracije. Vsem se nam seveda kdaj zgodi, da smo tako zaposleni, da pozabimo piti ali nekaj časa nimamo tekočine pri roki, še malenkost bolj pa so občutljivi otroci in starostniki, na katere moramo biti v vročih poletnih mesecih še bolj pozorni. Poleg njih so bolj na udaru tudi športniki, pa tudi vsi, ki veliko delajo na prostem.

Dehidracija je lahko mila, zmerna ali huda – in medtem ko prvi dve v večini lahko odpravimo sami, huda dehidracija običajno zahteva zdravniško oskrbo. Na kakšen način dehidracija opozarja nase, kako in s čim si lahko pomagamo sami, kdo mora biti še posebej pazljiv ter še več si preberite v spodnjem prispevku.

Avtorica: Anja Kuhar Glišič

Preprosta formula

Voda predstavlja približno 60–70 % telesne teže človeka, zapišejo na spletnih straneh NIJZ, pri čemer je pri otrocih delež vode večji, s starostjo pa se zmanjšuje. Voda igra, tako NIJZ, »veliko vlogo pri uravnavanju telesne temperature, preko krvi oskrbuje celice s hranili in kisikom, odplavlja odpadne snovi, nahaja se v prebavnih, sklepnih in drugih telesnih tekočinah, varuje organe in vezivna tkiva«. Ko telo izloči več vode, kot je vanj vnesemo (najsi bo zaradi nezadostnega vnosa ali prevelike izgube tekočin ali oboje), govorimo o dehidraciji.

Po podatkih NIJZ ločimo akutno in kronično dehidracijo ter blago, zmerno ali hudo. Zmerna dehidracija po nekaterih podatkih zajema izgubo do 10 % telesne tekočine, pri čemer lahko izgubimo 3–4 % tekočine, ne da bi se tega sploh zavedali; pri izgubi 5–6 % pa bomo počasi začeli čutiti simptome dehidracije. Huda dehidracija, ki pomeni izgubo 10–15 % vode, že lahko vodi v smrt.

Človek naj bi na dan izločil dva do tri litre vode, ki jo moramo nadomestiti – večji del s pitjem tekočin (npr. vodo ali nesladkanim čajem), preostalo pa v obliki juh ter z vnosom zelenjave, sadja ipd.

Kako izgubljamo vodo iz telesa?

Kot zapišejo na NIJZ, vodo iz telesa izgubljamo na različne načine – »preko ledvic z urinom, preko pljuč z izdihanim zrakom in preko črevesja z iztrebki«. Vodo iz telesa, hkrati pa tudi pomembne elektrolite, med drugim izgubljamo s potenjem, s pomočjo katerega se naše telo hladi. Med večjo telesno dejavnostjo, v primeru zelo vročega vremena ipd. se potenje še poveča in z njim možnost za dehidracijo. Po podatkih NIJZ lahko v eni uri intenzivne vadbe izgubimo kar liter vode. Potimo se tudi v primeru bolezni, ki jo spremlja povišana telesna temperatura, vodo pa izgubljamo tudi z drisko ali bruhanjem, ko v zelo kratkem časovnem obdobju lahko pride do velike izgube tekočine in elektrolitov. Na izgubo vode vpliva tudi čezmerno uriniranje, ki je lahko posledica nezdravljenega diabetesa. K dehidraciji prispevajo uživanje različnih zdravil, kot so denimo zdravila za odvajanje vode iz telesa, zdravila proti visokemu krvnemu tlaku ipd.

Še posebej na udaru otroci in starejši

Čeprav dehidracija lahko prizadene vse, so zanjo še posebej občutljivi otroci in starejši. Otroke pogosto pestijo okužbe z virusi (npr. rota, nora) in pri njih se pogosteje pojavljata bruhanje in driska. Poleg tega zelo majhni otroci ne znajo povedati, da so žejni, ali si ne morejo sami natočiti pijače.

Na drugi strani so ogroženi tudi starejši, pri katerih so zaradi postopne izgube vode skozi leta tako zaloge vode v telesu kot zmožnost ohranjanja vode manjše. Starejši ljudje manjkrat občutijo žejo, vse dokler niso že precej dehidrirani, poleg tega si tisti, ki so gibalno ovirani, težje sami pomagajo do požirka tekočine ali pa včasih namerno pijejo manj, da bi se izognili obisku sanitarij, ki marsikomu v poznejših letih lahko predstavlja izziv.

Poleg otrok in starejših moramo v vročih mesecih prav vsi poskrbeti, da že preventivno zaužijemo dovolj vode, še posebno tisti, ki se hkrati ukvarjajo tudi z zahtevno telesno dejavnostjo. Posebno pozornost si zaslužijo ljudje, ki živijo na višjih nadmorskih višinah, vsi delavci na prostem, ki so izpostavljeni vročini (kot npr. gradbeniki ali vrtnarji), in kronični bolniki (denimo s cistično fibrozo, diabetesom, boleznimi ledvic, alkoholiki ipd.).

Elektroliti

Elektroliti so energijsko nabiti delci, ki telesu pomagajo pri reguliranju vsebnosti vode, pomembni so pri celičnih presnovnih procesih in delovanju organov, vplivajo na krvi tlak, pH krvi, delovanje in nadzor mišic ipd. Med najpomembnejše prištevamo natrij (njegove ravni v krvi pod normalnimi vrednostmi pa hiponatr(i)emija), magnezij, kalij in kalcij, mednje sodijo še klor, fosfat, bikarbonat in sulfat. Kadar telo zaradi dehidriranosti hkrati izgubi veliko elektrolitov, jih je smiselno nadomeščati v obliki elektrolitskih napitkov, pomagamo si lahko tudi z živili, kot so denimo jajca, banane, špinača, arašidi ipd.

Vsaka žeja je lahko dehidracija …

… ki pa ni edini ali sploh obvezni znak dehidracije. Dehidracija nase lahko opozarja na več načinov. Pri otrocih opazimo suha usta in jezik, vdrte očke, več kot tri ure suhe pleničke, vdrto področje na glavici, ki mu rečemo ‘mečava’ (mehko področje) ter razdražljivost ali nemirnost.

Pri odraslih ljudeh so poleg žeje glavni znaki redkejše uriniranje in urin temnejše barve ter močnejšega vonja, zmanjšana proizvodnja solz, pojavijo se lahko zaprtje, omotica, vrtoglavica in glavobol.

V hudih primerih dehidracije lahko pride do življenjsko ogrožajočih stanj, na katere opozarjajo znižan krvni tlak, pospešen srčni utrip in aritmija, hitro dihanje, vdrte oči, zaspanost, vročina, delirij, omedlevica, nezavest ipd. Huda dehidracija lahko povzroči stanja, kot so vročinski krči in vročinska kap, težave s sečili in ledvicami, v najhujšem primeru lahko pride celo do odpovedi ledvic. Neravnovesje elektrolitov lahko sproži mišične krče in napade in povzroči celo nezavest. Pride lahko tudi do hipovolemičnega šoka, saj dehidracija pripelje do zmanjšanega volumna krvi, do padca krvnega tlaka ter vsebnosti kisika v telesu in do kome.

Nekaj neznačilnih znakov dehidracije

Večina nas ve, da huda žeja, temen urin, pospešen srčni utrip ipd. opozarjajo na dehidracijo, pa so lahko nekateri simptomi subtilnejši – denimo slab zadah, huda želja po sladki in slani hrani, glavobol in mišični krči ter suha, hladna ali pordela koža.

Nekateri svetujejo, da ob preverjanju hidracije opravimo preprost test: na hrbtni strani dlani s prstoma dvignimo kožo in jo spustimo. Če potrebuje več kot nekaj sekund, da se vrne v prvotno stanje, ste morda dehidrirani. Drug takšen indikator je barva vašega urina – svetlejša kot je, bolj ste hidrirani.

Kaj storiti?

Kadar gre za blažjo ali zmerno obliko, lahko dehidracijo odpravimo sami, z uživanjem vode ali nesladkanega čaja, čiste juhe ter zelenjave ali sadja z veliko vode. Ne pozabimo niti na nadomeščanje elektrolitov z zgoraj omenjenimi živili in elektrolitskimi napitki. Izognimo se sladkim in gaziranim pijačam, alkoholu ter pijačam z vsebnostjo kofeina ali teina. Če je do dehidracije prišlo zaradi bolezni ob denimo virusni okužbi, poskrbimo za zbijanje vročine z antipiretiki ter za zdravljenje driske ali bruhanja z ustreznimi zdravili. Otrokom nikar ne dajajmo sladkanih ali gaziranih pijač.

V primerih hude dehidracije pa je nujno poiskati zdravniško pomoč. Kadar recimo driska traja neprekinjeno več kot 24 ur ali bolnik ne zmore v sebi zadržati hrane ali pijače, če je prizadeti posameznik zmeden, če se v blatu pojavi sveža kri ali je blato črne barve, čim prej obiščite zdravnika. Ker bolniki v takšnem stanju pogosto ne morejo zadržati v sebi tekočine, jo je treba dodati intravenozno.

Če doma nimate elektrolitske pijače – nič hudega, lahko si jo pripravite sami! Potrebujete le liter običajne vode, šest žličk sladkorja in polovico čajne žličke soli, ki jih je treba dobro zmešati pred zaužitjem.

Dehidracijo raje preprečimo, kot zdravimo

Poskrbimo, da vsak dan v telo vnesemo od dva do tri litre tekočine s pitjem in hrano, v primeru povečane telesne dejavnosti pa raje dodajmo še kakšen deciliter več. Tudi v vročem vremenu ne pozabimo preventivno nadomeščati izgubljene vode in poskrbimo, da smo zadostno hidrirani.

Če se da, se v vročini izognimo visoko intenzivni vadbi, sicer pa ob ukvarjanju s športom ali delu na prostem pijmo veliko tekočine tako pred samo dejavnostjo kot vmes. Tudi v primeru bolezni (denimo ob okužbah z respiratornimi virusi ali ob vnetjih sečil) poskrbimo za zadostno hidracijo. Če je naš urin svetle barve, je to dober znak, da smo zadostno hidrirani. Poleg zadostnega vnosa poskrbimo, da smo npr. v toplejših mesecih oblečeni lahko, enako tudi med športno dejavnostjo. V službi imejmo vedno pri roki in v vidnem polju stekleničko z vodo, kar nas bo spodbujalo k pitju, hkrati pa se izogibajmo suhim prigrizkom, ki jih nadomestimo z npr. jogurti, sadjem ipd.

Naše najmlajše in starejše spodbujajmo k uživanju tekočine tudi med obroki, pripravljajmo hrano z visoko vsebnostjo tekočine (juhe, sveže sadje – npr. lubenica ali melona ter zelenjava, sladoled), lahko pa tudi organiziramo popoldansko čajanko, v okviru katere postrežemo veliko tekočine.

ABC

A Kadar iz telesa odvedemo več vode, kot je vnesemo, pride do dehidracije.

B Vodo iz telesa izgubljamo z dihanjem, potenjem, odvajanjem vode in blata.

C V primeru hude dehidracije je treba poiskati zdravniško pomoč.