Iščite po prispevkih
Če so lahko klime pravilno izbrane, vzdrževane in nameščene, potem da. Imam pa pomisleke v celostnem pogledu. Prednost imajo vsi drugi ukrepi: ozelenitev, orientacija stavbe, ustrezna izolacija, zaščita z žaluzijami, pravilno zračenje. Če z vsem tem ne moremo ohladiti prostora, potem uporabo klime podpiram. Če gledamo globalno in dolgoročno, klimatska naprava porablja toliko energije, da trajnostno njena uporaba ni primerna.
Telo deluje v določenem temperaturnem območju, kjer delujejo vsi procesi. Če se ti pogoji spremenijo, se telo prilagaja. Zdravo telo ima zelo velike zmožnosti prilagajanja. Če pa je oslabljeno zaradi starosti, bolezni ali celo slabe kondicije, je zmožnost prilagajanja manjša. Pri astmatikih, na primer, lahko povzroči poslabšanje že prehod na mrzel zrak ali spremenjena koncentracija vlage. Če pa klime niso nastavljene na zelo nemogoče nizke temperature, prinesejo olajšanje. So eden od mehanizmov, s katerim si pomagamo pri vzdrževanju toplotnega ravnovesja, poleg že omenjenih. Slednji so cenovno bolj dostopni in dolgoročno sprejemljivejši.
Potem se v vročini pregreje. Pojavne oblike pregretja so vročinska omedlevica, krči in vročinska kap.
Ker telo ne zmore več obdržati ravnovesja, ki je porušeno zaradi obremenitve s toploto. Da bi se telo ohladilo, se razširijo žile v koži. Če je človek dehidriran in stoji pri miru, se mu lahko zniža krvni tlak in kot rečemo v pogovornem jeziku, »pade skupaj«. Pri naporu v vročini in neustreznem nadomeščanju vode in snovi, ki jih izgubljamo s potenjem, lahko pride do bolečih krčev v mišicah.
Pri vročinski kapi pa odpove termoregulacija, kar pomeni, da telo ne uravnava več telesne temperature. Tak človek je rdeč, vroč, se ne poti več, pade v nezavest in če mu ne pomagamo, lahko tudi umre.
Če jo nepravilno izberemo in namestimo ali jo zanemarimo, se lahko v nekaterih tipih klim razmnožijo mikroorganizmi: npr. plesni, legionele in drugi. Ti lahko neposredno ali preko imunskih mehanizmov povzročajo določena obolenja pljuč ali celega telesa. Naprave pa so si med seboj različne. Potrebno je vedeti, kakšno napravo imamo, in jo vzdrževati. Če imamo filter, ga je potrebno čistiti, potrebno je preveriti odvajanje kondenza … Pomembno je vedeti, ali klima zajema zrak v prostoru, ga zrak ohladi in vrača v prostor – pri tem je pomembno zračenje –, ali je stavba klimatizirana s kompleksnejšo centralno napravo, ki dovaja svež zrak in ga vlaži, greje ali hladi …Večji sistemi, centralne naprave lahko nudijo ugodnejše pogoje mikroorganizmom. Če jih ne čistimo in ne vzdržujemo, se nam res lahko zaredijo legionela, plesni in drugi mikroorganizmi. Te vdihujemo in zaradi tega lahko zbolimo. Za preventivo in sanacijo je ključno dobro čiščenje in vzdrževanje klimatskih naprav.
Ne, klimo morajo pregledati vzdrževalci. Osnova pa je, da morate vedeti, kakšno klimo imate. Mikroorganizmi za rast in razmnoževanje potrebujejo zanje prijetno okolje s primerno vlago in toploto. Bolj potencialno nevarne so večje naprave, ki imajo še funkcijo vlaženja. Vse je odvisno od tega, kako sta urejena in vzdrževana vlaženje in napeljava. Zagotovo pa dobro urejena in varna klimatska naprava, ki uravnava tudi vlago v zraku, zelo olajša življenje tudi nekaterim bolnikom, na primer astmatikom.
Teh vplivov ne moremo popolnoma enačiti. Pri vremenskih vplivih pride še do sprememb zračnega tlaka, elektromagnetnih sprememb, sprememb v koncentraciji onesnaževalcev v zraku, ki jih s seboj prinesejo zračne mase … S tem se bolj ukvarjajo biometeorologi. Če pa zelo poenostavimo, gre v obeh primerih za prilagajanje organizma.
Če avto stoji na vročem, ga, če se le da, odpeljite v najbližjo senco, ga ohladite in prezračite, če je možno, preden odpeljete naprej. Ker so nekateri bolj občutljivi, je smiselno, da se hlajenje, preden pridemo na cilj v vroče okolje, postopoma zmanjša kakšnih deset minut prej, zato da je prehod postopen.
Na soncu v avtu lahko temperatura naraste na 50 °C. Če materiale segrevamo, se v zrak seveda lahko sproščajo določene snovi. Zato je avto smiselno prezračiti.
Če gre za velike stavbe, imajo centralne sisteme za klimatizacijo. Ti sistemi naj bi uravnavali temperaturo, vlažnost in hitrost gibanja zraka. Morali bi biti dobro vzdrževani. Težava je v tem, da so stavbe z ene strani bolj sončne kot z druge. Enim je vroče, druge zebe, to je pogost pojav. Idealno je, če si lahko sami prilagajamo temperaturo. Smiselno je, da ni prevelikih temperaturnih razlik med zunanjostjo in notranjostjo.
Velike zaprte stavbe nekateri težko prenašajo. Poleg specifičnih učinkov (bolezni zaradi mikroorganizmov) se lahko določeni ljudje soočijo z nespecifičnimi znaki, zanje je uveljavljen izraz sick building sindrom – sindrom bolne zgradbe, ki se kaže kot slabo počutje, srbenje oči, suha koža, glavoboli … Za te težave ni znanega merljivega vzroka.
5 do 8 °C. Če so zunaj izjemno vroče temperature, pa je seveda v olajšanje, če je razlika nekoliko večja. Smiselno pa je imeti jopico pri roki, saj smo ljudje različno občutljivi.
Za nakupovalne centre, knjižnice itn. velja enako. Klimatizirani prostori lahko prinesejo olajšanje: že nekaj ur dnevno v ohlajenem prostoru pomembno zmanjša stres zaradi obremenitve s toploto.
No, inšpektorji ne pregledujejo naprav, nadzirajo le izvajanje predpisa. Za preglede in vzdrževanje odgovarja nosilec dejavnosti. To določa Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb. V pravilniku je opisano tudi, kakšne naj bodo temperatura, vlažnost, hitrost gibanja zraka, koliko bakterij v vlažilnih komorah je še sprejemljivo in katerih v vodi v vlažilni komori ne sme biti (za legionele velja koncentracija 0). Pregledujejo jih dvakrat letno. Vendar pa ta pravilnik za manjše »split« klimatske naprave (z zunanjo in notranjo enoto, ki jih najpogosteje vidimo kot bele škatle na stavbah) ne velja. Prepuščene so odgovornemu ravnanju nosilca dejavnosti oziroma posameznika.
Kompleksne naprave uravnavajo temperaturo, vlažnost, prezračevanje in čistočo zraka. Glede na znanje o tem, v kakšnem okolju se človek najbolje počuti, obstajajo tudi priporočila o tem, kakšna naj bosta temperatura in vlaga v prostoru. Pri nizki vlagi se bomo počutili slabo, pri visoki pa se bodo razmnoževali mikroorganizmi. 40- do 60-odstotna relativna vlažnost zraka je najprimernejša. Temperatura pa je odvisna tudi od tega, kaj počnemo. Za sedeče delo je poleti primerna temperatura 22–25 °C. Z dobro delujočimi napravami se da nastaviti in dosegati idealne vlažnosti. Res pa je, da bolj kot je naprava izpopolnjena, dražja je. Vse klime pa ne uravnavajo vlage v prostoru.
Seveda. Če ga zajemamo iz notranjega okolja, tako da isti zrak nenehno kroži, ne smemo pozabiti prezračiti prostora, da dobimo svež zrak. Če pa ima zunanji zajem zraka, je zelo pomembno, da v bližini ni kakšnega vira onesnaženja.
Priporočila so različna. Ta soba (zdravnica pokaže na njeno pisarno, op. n.) je za eno osebo velika. Če vem, da nas bo na sestanku šest, jo bom večkrat prezračila. Upoštevati je torej treba, kaj se v tej sobi dela, koliko oseb je prisotnih, kakšne so razmere, kako je ogreto. Doma pa moramo prezračiti, ko vstanemo, v kuhinji zračimo po kuhanju, v kopalnici po tuširanju, da odide ven para, in zvečer, preden gremo spat, prezračimo vse prostore. Prezračimo vedno, kadar zaznamo, da je v prostorih slab zrak.
Julij-avgust 2014