Starejši vozniki so lahko, zaradi številnih izkušenj, načeloma varnejši vozniki. Po drugi strani pa se soočajo z izzivi, kot so pešanje psihofizičnih sposobnosti ter številne spremembe v cestni infrastrukturi in avtomobilski tehnologiji. Posledično ne preseneča, da je verjetnost, da se bodo vozniki, starejši od 75 let, v avtomobilski nesreči smrtno ponesrečili, kar štirikrat večja kot pri voznikih srednjih let, pri tistih nad 85 let pa celo do šestkrat večja.

S starostjo se slabšajo psihofizične sposobnosti voznikov

Varna vožnja v starosti zahteva kombinacijo več ključnih psiholoških in psihomotoričnih sposobnosti, pojasnjuje Alenka Rant, univ. dipl. psihologinja iz Zdravstvenega doma Jesenice.

»Med najpomembnejšimi so pozornost, koncentracija, miselna prožnost, delovni spomin ter motorične in psihomotorične sposobnosti, kot so reakcijski čas, koordinacija in natančnost gibov. Te sposobnosti omogočajo usklajevanje miselnih procesov in telesnih gibov med vožnjo, kar je bistveno za pravilno in pravočasno odzivanje na prometne situacije.

S starostjo te sposobnosti naravno upadajo. Reakcijski čas se podaljšuje, kar lahko vpliva na pravočasno zaviranje ali ustrezno manevriranje vozila. Prav tako se lahko zmanjšata natančnost gibov in koordinacija, kar oteži varno upravljanje vozila.«

Poleg že naštetih dejavnikov so pomembne tudi osebnostne lastnosti, poudari Rantova. »Starostniki, ki imajo visoko stopnjo samokritičnosti in odgovornosti, so bolj sposobni realno oceniti, kako njihove fizične in kognitivne spremembe vplivajo na vožnjo. Takšna samorefleksija jih vodi k bolj previdnemu ravnanju in pripravljenosti opustiti vožnjo, če opazijo, da njihove sposobnosti niso več dovolj za varno udeležbo v prometu. Vendar pa s staranjem, še posebej pri tistih, ki razvijejo nevrološka stanja, lahko pride tudi do spremembe osebnostnih lastnosti.

Pri nekaterih se zmanjšata sposobnost samorefleksije in samokritičnosti, kar pomeni, da ne opazijo več tveganega vedenja na cesti. To poveča tveganje za prometne nesreče, zato je v teh primerih še posebej pomembna vloga družine in zdravstvenih strokovnjakov.«

Najpogostejše težave starejših voznikov

Po izkušnjah, ki jih imamo s starejšimi vozniki, razloži Erik Logar, vodja področja varne mobilnosti pri AMZS, jim enega največjih izzivov predstavljajo spremembe v cestni infrastrukturi, predvsem vožnja skozi krožišča. Pa tudi nove tehnologije v vozilih jim pogosto niso dovolj dobro poznane, ali pa se pojavlja strah pred njihovo uporabo.

»Kot primer lahko izpostavimo sistem ABS, pri katerem je treba pri zaviranju v sili na stopalko zavore pritisniti z vso močjo in pedala ne popuščati, vse dokler se vozilo ne zaustavi oziroma se nismo izognili oviri. Ko so ti vozniki pridobivali vozniško dovoljenje, tega sistema še ni bilo in je bilo treba zavirati z ‘občutkom’, da kolesa vozila niso zdrsnila.«

Nadalje na Agenciji za varnost prometa (v nadaljevanju AVP) ugotavljajo, da starejšim voznikom težave povzročajo še pravilna nastavitev sedežnega položaja, namestitev vzvratnih ogledal (in s tem opazovanje dogajanja za vozilom), vožnja po avtocesti ter varnostna razdalja. Pri voznikih, starejših od 70 let, na AVP opažajo tudi težave s tehniko vožnje, kot sta vožnja z visokimi vrtljaji in težavno speljevanje v klanec. Zato starejšim priporočajo uporabo vozil s samodejnim menjalnikom in z več asistenčnimi sistemi, katerih cilj je povečanje varnosti med vožnjo.

»Pri vožnji po enosmernih cestah pa opažamo, da voznikom največ težav povzroča pravilno razvrščanje pred križiščem na enosmerni cesti in zavijanje, saj po enosmernih ulicah vozijo zelo redko ali nikoli. Ravno tako opažamo tudi delno nezaupanje v tipala, ki nadzorujejo okolico vozil,« še dodajajo na AVP.

Kaj zajema zdravniški pregled ob podaljšanju izpita in koliko stane

»Pregled zajema pogovor, pri čemer je zdravnik posebej pozoren na splošno zdravstveno stanje starejšega voznika, ocenijo se morebitne gibalne težave, kako sodeluje v pregledu, ali pozna svoje zdravstveno stanje, ali pozna in jemlje zdravila po navodilu osebnega zdravnika,« odgovarjata Marganova in Kurent.

»Pomemben je pregled medicinske dokumentacije, ki pove, ali so bile ugotovljene bolezni in okvare, ki bi lahko predstavljale tveganje v prometu. Opravi se tudi klinični pregled, osnovno testiranje sluha, testiranje vida in psihološki pregled. Po potrebi naredimo dodatne preiskave, EKG, laboratorijske preiskave, odvisno od obstoječe medicinske dokumentacije. Zdravnika zanima tudi, kako starejši voznik funkcionira v vsakdanjem življenju, ali je imel pri vožnji že kakšne težave, ki jih je prepoznal sam, svojci, policija, drugi zdravniki ipd.« Od samega obsega pregleda pa je odvisna tudi njegova končna cena.

Zanimalo nas je tudi, kakšni so možni ukrepi, če zdravniški pregled pokaže, da je sposobnost varne vožnje posameznika zgolj zmanjšana, vendar ne povsem izgubljena. »Vozniško dovoljenje se v takšnih primerih lahko omeji na določen kraj ali regijo oziroma na razdaljo od doma, na vožnjo samo podnevi, ko so vidni pogoji boljši oz. na vožnjo izven avtocest,« zaključita sogovornika.

Psihološke posledice odvzema izpita

»Izguba vozniškega izpita je za številne starostnike velik izziv, saj vožnja ni le sredstvo za premikanje, ampak tudi simbol neodvisnosti in svobode,« pove Rantova.

»Ko starostniki izgubijo to možnost, se pogosto soočajo z občutkom izgube samostojnosti, kar lahko negativno vpliva na njihovo samozavest in vodi v občutke nemoči. Poleg tega izguba vozniškega dovoljenja omeji dostop do socialnih stikov, kulturnih dejavnosti in osnovnih storitev. Izguba teh možnosti lahko vodi do povečane izolacije in občutka odvisnosti od drugih, kar dodatno poslabša njihovo duševno stanje. Starostniki, ki so bili prej zelo dejavni in samostojni, se lahko znajdejo v situaciji, kjer so prisiljeni prositi za pomoč ali najti alternativne načine za prevoz, kar je lahko zanje stresno in ponižujoče.«

Zato je pogovor o prenehanju vožnje, ki je pogosto težak, nujen, ko se pojavijo zdravstvene ali kognitivne težave, nadaljuje sogovornica.

»Pomembno je, da se pogovor vodi s spoštovanjem in empatijo, pri čemer je ključno izraziti skrb za starostnikovo varnost in dobro počutje. Starostnik mora začutiti, da je pogovor v njegovo dobro in da gre predvsem za skrb za njegovo varnost, ne pa za odvzem njegove neodvisnosti. Pri tem predstavlja dodaten izziv prav dejstvo, da starostniki z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi pogosto izgubijo občutek samokritičnosti. Prav zato je ključnega pomena, da se v ta proces vključita tako osebni zdravnik kot družina. Oboji bi morali odkrito spregovoriti o svojih dvomih in skrbeh ter starostniku svetovati, naj vožnjo opusti, če opazijo znake upada sposobnosti.«