Nekoč znanstvena uganka, danes pa eden izmed najpomembnejših vitaminov, o katerem se predvsem v zimskih mesecih, ko je njegov nivo najnižji, veliko govori in piše. Vitamin D igra pomembno vlogo pri razvoju kosti in zob ter pri delovanju imunskega sistema, v našem telesu pa se tvori s pomočjo ultravijolične svetlobe, prav zato ga radi poimenujemo tudi vitamin sonca. Zaradi natrpanega urnika in odvisnosti od sodobne tehnologije pa je naših srečanj s sončnimi žarki vedno manj, tako naše telo pridobi dosti manjšo količino, kot bi jo v resnici potreboval. Kaj pa v zimskem času, ko je sonca še toliko manj kot v poletnih mesecih?

Avtorica: Nika Arsovski

Ribje olje, onesnaževanje zraka in podgane

Že naše prednike je pestilo pomanjkanje vitamina D, leta 1650 so tako znanstveniki Univerze v Cambridgeu spisali traktat o rahitisu, zaradi česar so se ljudje lahko bolje seznanili s samo boleznijo. O samem zdravljenju niso pisali veliko, zaradi česar so se prebivalci po pomoč zatekli k ribjemu olju, šele leta 1919 pa je nemški zdravnik le objavil članek o zdravljenju z gorskim soncem, njegov način se je hitro razširil po celotni Evropi. Potem ko so nekateri menili, da rahitis povzroča nezadovoljiva prehrana in pomanjkanje sestavin, pa so se pojavljala tudi ugibanja o slabih higienskih razmerah in onesnaženju zraka.

Za boleznijo so najpogosteje bolehali nižji sloji prebivalstva, ki so bivali v temnih kleteh, prenaseljenih predelih in ozkih uličicah. Vzroki bolezni so bili namreč dolgo časa zaviti v temo, vse dokler niso našli ustrezne povezave med geografsko lego in pojavom bolezni, na severu, kjer je bilo sončnih žarkov manj, je bilo namreč število bolnikov večje kot na jugu, kjer je bil pojav bolezni le redek. Uganko pa je rešilo prav naključje, ob poskusu na podganah so znanstveniki ugotovili, da so živali nenadoma opravile z rahitisom, šele po podrobni analizi so doumeli, da so spale na žaganju, ki je nekaj časa ležalo na soncu. Snov, ki je podgane obvarovala pred rahitisom, so poimenovali vitamin D. Od takrat je preteklo že nekaj vode, v tem času pa so znanstveniki že dodobra raziskali nekoč tako skrivnostno sestavino.

Pomen geografske lege in dolžine oblačil

Vitamin D je topen v maščobi, ob tem pa edini, ki ga lahko v zadostni meri tvori človeško telo samo, v koži s pomočjo ultravijolične svetlobe. Ker pa ta ni vedno na voljo, ga je mogoče nadomestiti z ustrezno prehrano. V živilih rastlinskega izvora se vitamin D nahaja v obliki ergokalciferol (vitamin D2), medtem ko ga v živilih živalskega izvora najdemo kot holeokalciferol (vitamin D3). To pod vplivom UVB žarkov sintetizira tudi človeško telo. Večji delež vitamina proizvede telo samo, nekaj pa ga pridobimo tudi s hrano.

In zakaj je vitamin tako pomemben za naše telo? Igra namreč pomembno vlogo pri razvoju kosti in zob, medtem ko vpliva tudi na delovanje imunskega sistema. Povečuje namreč zmožnost tankega črevesja za absorpcijo kalcija in fosforja ter tako pomaga vzdrževati ustrezno koncentracijo teh mineralov v krvi. Tako omogoča postopek mineralizacije kosti, vpliva na diferenciranje celic kože ter uravnava aktivnost celic imunskega sistema. Ob tem vpliva še na prenos hormonsko občutljivih genov, kar uravnava tvorbo beljakovin. Na samo endogeno sintezo vitamina vpliva več dejavnikov, vse od geografske lege do tipa kože in dolžine oblačil.

Potrebam zadostimo le od marca do oktobra

Prebivalci tople Španije ali severne Afrike že s sončno svetlobo pridobijo dovolj žarkov za tvorjenje vitamina D. Pri nas pa je zgodba drugačna. V zmerno toplem pasu, kjer se nahaja tudi Slovenija, telo zadosti potrebam vitamina D le od marca do oktobra, če so takrat naše roke in obraz približno petnajst minut vsaj dvakrat na teden v času sončnega vremena izpostavljene sončni svetlobi. Primerni količini lahko tako v teh mesecih zadostite že s krajšim sprehodom, medtem ko velja opozoriti, da sončenje ne prispeva k večji tvorbi vitamina, saj telo sproži posebne varovalne mehanizme za omejevanje nastanka vitamina, ki je v previsokih količinah lahko tudi škodljiv.

Kaj pa v zimskem času, ko so dnevi krajši in je sonca že tako bolj malo?

Strokovnjaki priporočajo, da ob tem nekoliko več pozornosti namenimo našemu jedilniku. Največ vitamina se skriva v mastnih ribah s severnih morij in morski hrani, nekaj pa tudi v mleku in jajčnih rumenjakih, celo v sveže stisnjenem pomarančnem soku. Zadosten prehranski vnos sicer predstavlja za velik del prebivalstva velik izziv, saj se nekateri tudi v poletnih mesecih na soncu ne zadržujejo dovolj, da bi lahko zadostili potrebi po vitaminu D. Danski raziskovalci so sicer odkrili, da se tudi pozimi ni tako težko oskrbeti z vitaminom D. Raziskavo so opravili na 55 odraslih osebah v starosti med 18 in 65 let. Testirance so tako izpostavili dnevni svetlobi in ugotovili, da je za zdrav nivo vitamina D v telesu potrebno zgolj iti ven, na zrak. Po njihovih izračunih bi morali biti dve uri in 20 minut dnevno izpostavljeni zimskemu soncu, s čimer bi si zagotovili zadostno mero vitamina.

Na udaru predvsem starostniki in dojenčki

Po priporočilih Evropske agencije za varnost hrane naj bi odrasli dnevno potrebovali 20 µg vitamina D, čeprav je natančne količine težko določiti, saj je nemogoče oceniti količine, ki jih telo tvori samo. Prehranske potrebe se torej spreminjajo z letnim časom ter glede na izpostavljenost sončni svetlobi. Preskrbljenost z vitaminom D je v Sloveniji vse prej kot optimalna, saj so koncentracije dostikrat nižje od priporočljivih. Povprečni delež se giblje okrog 2,5 μg, pri mladostnikih pa je le nekoliko višji (3 μg).

Največja težava nastane pri starejših, kjer se vrednost giblje okrog 1 μg. Prav posebej so ogroženi starostniki, ki se pretežno zadržujejo v zaprtih prostorih. Zaradi okrepljenega procesa razgradnje kosti se nezadostna preskrbljenost z vitaminom D le še okrepi. Dodatki vitamina D so priporočljivi tudi za dojenčke, ki z materinim mlekom ne dobijo zadostnih količin. Prav vitamin sonca je namreč pomemben dejavnik pri vgrajevanju kalcija v kosti, s čimer omogoča optimalno rast dojenčkov in otrok, medtem ko pomanjkanje predstavlja tveganje za nastanek rahitisa.

V zmerno toplem pasu, kjer se nahaja tudi Slovenija, telo zadosti potrebam vitamina D le od marca do oktobra, če so takrat naše roke in obraz približno petnajst minut vsaj dvakrat na teden v času sončnega vremena izpostavljene sončni svetlobi. Primerni količini lahko tako v teh mesecih zadostite že s krajšim sprehodom, medtem ko velja opozoriti, da sončenje ne prispeva k večji tvorbi vitamina, saj telo sproži posebne varovalne mehanizme za omejevanje nastanka vitamina, ki je v previsokih količinah lahko tudi škodljiv.