Letošnji festival za tretje življenjsko obdobje, že osmi po vrsti, ki je potekal v prostorih Cankarjevega doma v Ljubljani, je med 30. septembrom in 2. oktobrom prinesel obilico dogodkov, predstavitev in pogovorov na okroglih mizah in predavanjih, ki so nudili izvrstno priložnost za srečevanja tako starejših med seboj kot tudi srednje in mlade generacije z njimi.

Avtor: Dušica Herman

 

»Za strpno in socialno sožitje vseh generacij«

Pod tem geslom je potekalo letošnje festivalsko dogajanje, o katerem je programski svet v lični brošuri zapisal, da mu ni primere v državah članicah Evropske unije. In da je imelo geslo tudi vsebinsko potrditev, smo se lahko prepričali v vseh treh dneh, pa naj je šlo za podelitev nagrad likovnega natečaja »Na izletu z babico in/ali dedkom«, literarnega natečaja »Največja modrost, ki mi jo je zaupal/a moj dedek/babica«, natečajev medgeneracijskega sodelovanja »Mlado srce za nasmeh starejših« in »Plemenito zrelo srce za nasmeh mlajših« ali pa za nastop otrok iz vrtcev, plesne in pevske nastope osnovnošolcev ter dramske nastope gledališč in dramskih skupin.

 

A če so dogodki na dveh odprtih odrih omogočali spremljanje zelo raznolikih, zanimivih medgeneracijskih srečevanj, je bil vsebinski poudarek vendarle na temah okroglih miz in predavanj, ki so bogato nadgradile in osmislile letošnje festivalsko geslo.

 

Tudi v starosti pravica do udeležbe v razvoju družbe

Odprtost do vseh tem, tegob, težav in ovir, ki jih prinašajo leta, je bila povezovalna nit okroglih miz in predavanj, ki so potekala v različnih dvoranah prireditvenega prostora.

 

Tako je na primer zanimiv tisti vidik vprašanja aktivnega staranja, ki ne pomeni le samoiskanja nekih drugih ali drugačnih oblik aktivnega preživljanja prostega časa, temveč je tudi glasno opozorilo, da je udeležba starejših v razvoju družbe ena od človekovih pravic. Zelo nedvoumno je razumeti, da je tako pri nudenju možnosti na strani delodajalcev kot tudi v strategiji splošne naravnanosti družbe za enakopravno vključevanje starejših v delovne procese prednost za ene in tudi izjemna priložnost za udejanjanje strpnega medgeneracijskega sožitja, ki lahko da z združevanjem izkušenj starejših in s poletom mlajših izvrstne rezultate.

 

Nobena tema, povezana s starostjo, ne sme biti tabu

Zdravstvene težave, ki jih prinašajo leta, so že same po sebi dovolj veliko breme za posameznika, ki jih mora obvladovati, in tudi za njegove najbližje. To je še posebej zahtevno pri nekaterih boleznih, pri katerih se pričakuje tako pomoč in sodelovanje družinskih članov  kot tudi njihovo izobraževanje o težavah, s katerimi se prvič soočajo.

 

Ena takih je prav gotovo demenca, kjer ne gre le za zdravstveni vidik v najožjem pomenu besede, pri katerem je pomembna vloga zdravnikov družinske medicine, ampak je enako pomembna podporna mreža, ki jo oblikujejo tudi skupine za samopomoč, katere naj bi bile tudi strokovno usmerjane. V teh sredinah pride do najhitrejše izmenjave izkušenj, enako pa velja tudi za prakso svetovalnih telefonov.

 

S fizičnim in psihičnim zdravjem starostnika povezane teme niso obšle niti vprašanj, ali so starostniki pripravljeni na spremembe prehrane, da bi se bolj zdravo starali in tako tudi sami čim več pripomogli k ohranjanju svoje psihofizične kondicije, pa tudi, ali sploh vemo, koliko so med starostniki razširjene in ali se starostniki zavedajo, kakšno nevarnost predstavljajo zanje različne bolezni odvisnosti, ki tudi med njimi niso redkost.

 

Nasilje in revščina

Pojav splošnega povečevanja nasilja med ljudmi, tudi v družinah in nad starejšimi, je tema, o kateri se sliši, govori in piše, kadar krik in stiska prizadetega najdeta pot izza zidov domačih sten. A stiska je pogosto nema, občutljivost zunanjega sveta – sosedov, prijateljev in tudi služb, ki naj bi imele pri tem večjo vlogo –, pa se tako rada skrije za tistim znanim: »Gre za družinske zadeve, v katere se ne moremo vtikati.«

 

Dosedanja spoznanja in ugotovitve o tem, kakšne razsežnosti ima nasilje nad starejšimi v naši družbi, so še dokaj nezanesljiva, in čeprav ne moremo govoriti o številkah, je treba poudariti, da je vsak posamezni primer dovolj velik madež ne le za tiste, ki se »spozabijo«, »pozabijo« ali »spregledajo«, temveč za celotno družbo. Inštrumenti prepoznavanja fizičnih in še bolj skritih, a enako uničujočih psihičnih oblik nasilja, zavarovanja prizadetih in navsezadnje tudi kaznovanja povzročiteljev, so žal še slabo razviti. Povezovanje različnih inštitucij in ustanov, ki imajo pri tem kakršnokoli vlogo in nalogo ter njihovo usklajeno delovanje se tako kaže kot ena pomembnih nalog, da bi ob vse večjem deležu starajočega prebivalstva ne naraščale tudi oblike nasilja nad njimi.

 

Da je tudi vprašanje nasilja nad starejšimi izrazito medgeneracijska tema, je jasno na prvi pogled. Za preprečevanje takih ekscesnih pojavov ni dovolj le ukrepanje, ko do njih pride, ampak je pomembna tudi preventivna vloga osveščanja javnosti in prepoznavanje vzrokov, ki nemara niso edini, so pa marsikdaj odločilni za nastanek razmer, v katerih nasilje izbruhne. Nevzgojenost, pomanjkanje občutka za potrebe starejših, težke socialne razmere v družini, še posebej, kadar jo prizadene brezposelnost enega ali več družinskih članov, in s tem povezana revščina, alkoholizem in zasvojenost z drogami, vse to je »humus«, v katerem se ob splošni preveliki toleranci družbe razrastejo korenine zla. Katere pa ne prizadenejo le enega, ponavadi najšibkejšega člana male skupnosti (ne pozabimo, da so poleg starih ljudi tudi otroci najbolj ranljiva skupina), ampak ustvari pogoje in oblikuje vzorec, da je nespoštljivo, podcenjujoče, žaljivo ali celo nasilno vedenje splošna norma spremenjenih okvirov moralnih vrednot.

 

Ko se starost pridruži invalidnosti

Številne že omenjene teme so tako ali drugače povezane tudi s specifično, kar številno skupino invalidov. Naj gre za vidno, slušno ali gibalno okrnjene sposobnosti posameznika, vsak zase je poseben primer glede na socialno-družbeno stanje, v katerem se je znašel na svojo starost.

 

Osnovna dilema, ki spremlja vsakega posameznega invalida v spremenjenih okoliščinah, kakršne predstavlja staranje, je namreč, kolikšen vložek sodelovanja in pomoči sme ali sploh želi pričakovati od najbližjih, in s kakšnimi instrumenti bi za razbremenitev svojcev z bolj institucionaliziranimi, organiziranimi in zakonsko urejenimi oblikami pomoči poskrbela država.

 

Med slednjimi se kot najhitreje rešljive – vsaj tako bi bilo pričakovati – kažejo tiste konkretne, praktične, vsakdanje intervencije vsakega večjega mesta (a ne samo teh), da tudi z nekaterimi ukrepi olajšajo »gibljivost« posameznika, pa ni nujno, da je ta ravno invalid. Lažja dostopnost javnih objektov (tudi za invalidske vozičke), javne sanitarije, prilagojene invalidnim osebam, umeščenost domov oziroma bivališč za starejše v prijazna okolja z urejenim javnim prometom in osnovnimi oskrbnimi funkcijami, opremljenost stanovanj za osebe s posebnimi potrebami, …, vse to so vprašanja, ki terjajo premišljeno, vendar ne dolgotrajno porajajočo strategijo, in hitro ukrepanje. Marsikdo, ki je danes »samo« star, lahko že jutri zaradi bolezni ali nesreče postane tudi invalid.

 

Rekreacija in kultura pri starejših

Pomen rekreacije za zdrav duh v zdravem telesu je že tako splošno razširjen, da je bilo treba na festivalu le spomniti nanjo in usmeriti pozornost tudi na nekatere njene morda ne tako razširjene oblike, kot sta na primer družabni ples in joga.

 

Na kulturnem področju pa je bilo opaziti, da je glasba tista oblika združevanja, ki zelo pogosto in številčno močno združuje starostnike. Poleg predstavitev nekaj folklornih skupin in festivala veteranskih godb Slovenije so bili nastopi različnih pevskih sestavov tako na odprtem odru kot v Gallusovi dvorani, kjer je zadnji prireditveni dan potekalo tudi 8. srečanje pevskih zborov društev upokojencev, prava manifestacija znanega dejstva, da smo Slovenci in Slovenke dobri pevci in pevke.

 

In še: tudi knjiga kot zvesta, dobra prijateljica starostnikov je našla svoj prostor na festivalskem dogajanju kot tako imenovan »Knjižni dan v dvorani Lili Novy«.

 

Starostniki kot prostovoljci

»Nimam časa, sem v pokoju!« se pogosto sliši kot postan dovtip, je za marsikaterega starostnika, ki premore še dovolj vitalnosti in energije, vsakdanja realnost. Ne le, da so starostniki dragocena pomoč pri varstvu vnukov, da se ukvarjajo z različnimi hobiji, nekatere oblike njihovih dejavnosti so še posebej zanimive kot ena od oblik pomoči in vključevanja v potrebe širše družbe. Mednje spada na primer prostovoljstvo, ki bo z večjim sodelovanjem starejših pri aktivnostih, ki so splošnega interesa, obogatilo številna področja in omogočilo tudi uvajanje dobrih praks z mednarodno izmenjavo izkušenj.

 

Na odhod v pokoj se je treba pripraviti

Med obiskovalci 8. Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki so vse tri dni dodobra napolnili vse prireditvene prostore Cankarjevega doma, je bilo opaziti kar veliko takih, ki so šele na pragu obdobja, za katerega nam ni več nerodno reči, da je to obdobje starosti.

 

Tudi njim so bile prav gotovo koristne vse informacije in vsebine, ki so jim lahko sledili na okroglih mizah in predavanjih, še posebej tiste, kjer so slišali nekaj konkretnih napotkov o pravnih vidikih upokojitve, pa tudi o tem, kako se je treba v družini pripraviti na spremembe, ki nastopijo, kadar se eden od članov iz »aktivnega« spremeni v upokojenca. Narekovaj je namenoma uporabljen, kajti po vsem, kar je bilo moč videti in doživeti na 8. Festivalu za tretje življenjsko obdobje, so upokojenci še kako aktiven, dejaven, ustvarjalen in (v veliki večini) tudi optimističen del prebivalstva. Tako in taki so se tudi sami predstavili s programi, ki jih združujejo v številnih društvih upokojencev po Sloveniji, pa tudi v različnih interesnih združenjih.

 

December, 2008