Društvo Srebrna nit, Združenje za dostojno starost, že nekaj let odločno in tudi javno odmevno opozarja na problematiko, s katero se srečujejo starejši ljudje. S predsednico društva, Biserko Marolt Meden, smo se pogovarjali o ključnih problemih, ki zadevajo oskrbo starejših v domovih in na domu. Člani društva se sestajajo enkrat mesečno, kjer obravnavajo perečo problematiko, pobude, ki jim jih posredujejo tako starejši kot njihovi svojci.

Avtorica: Maja Korošak

Pred epidemijo so obiskovali domove in se udeleževali ter organizirali okrogle mize in tribune. Pripravljajo se na odprtje brezplačnega telefona za pomoč starejšim in njihovim svojcem, saj do njih pride veliko klicev ljudi, ki so v hudih stiskah. Predvsem pa že ves čas oblikujejo številne pobude in predloge za izboljšave, ki jih naslavljajo na ministrstva in druge odločevalce, a žal, kot pove predsednica, prevečkrat ostajajo brez odziva.

»Največkrat ugotavljamo, da starejših nihče nič ne vpraša. Komunikacija s tistimi, ki so jim ukrepi namenjeni, bi morala biti boljša,« za začetek poudari Biserka Marolt Meden in pristavi, da v času najinega pogovora za konec avgusta sklicujejo posvet s stanovalci domov starejših in njihovimi sorodniki. » Obetamo si, da bomo tako še bolj vplivali na direktorje domov starejših občanov. Od direktorja doma je namreč zelo odvisno to, kako poteka življenje v domu in kako dobro je za stanovalce poskrbljeno. Zato se domovi tudi tako zelo razlikujejo po kakovosti oskrbe. So domovi, kjer je zelo veliko dobrega in le posamezne pomanjkljivosti, ki jih v sodelovanju lahko zelo hitro rešimo. So pa tudi domovi, ki ne želijo sodelovanja, in gredo po poti, ki je dobra za vodstvo in zaposlene ter manj dobra za stanovalce,« je kritična naša sogovornica.

Neučinkoviti sistemski nadzor

Pred izbruhom epidemije so člani društva redno obiskovali domove za starejše in ugotovili marsikaj, čeprav ne morejo izvajati uradnega nadzora. Ker pa po besedah predsednice delajo na sistemski ravni, so preučili vrste nadzorov, ki se izvajajo v domovih. »Ugotovili smo, da niso učinkoviti, in podali konkretne predloge, kako bi te nadzore lahko poenostavili in jih naredili učinkovitejše. Žal je velika ovira pri uvajanju sprememb ta, da je skrb za starejše razdeljena med dve ministrstvi: za zdravje in za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in ima vsako le določene pristojnosti. Ker se med seboj ne uskladita, se dogaja, da eno ministrstvo sprejme sklep, ki ga drugo ne upošteva ali pa po svoje interpretira.

Večina domov preveč omejuje obiske v domovih, in čeprav se na Ministrstvu za zdravje strinjajo, da se obiski ne smejo omejevati le na enkrat tedensko po pol ure, se to dogaja. To je za dopolnjevanje socialne oskrbe s strani sorodnikov za starejšega odločno premalo. Socialna izolacija od začetka epidemije pušča zelo hude posledice ne samo na duševnem, temveč tudi zdravstvenem stanju stanovalcev domov, izpostavlja predsednica društva. »Nekateri sorodniki so bili pred epidemijo pri svojcih prisotni vsak dan in so zelo pomagali pri oskrbi.

Domovi namreč nimajo dovolj kadra, da bi opravljali vse tisto, kar stanovalci potrebujejo. Če svojec ni napovedan na obisk, potem nepokretnih starostnikov ne posedajo tako, kot so jih nekoč, ko je bilo več kadra na voljo, prav tako jih ne odpeljejo na svež zrak ali sprehod. Tako večina stanovalcev v preveč domovih v Slovenije ves čas preživi v postelji prav zaradi omejevanja obiskov svojcev in dostopa prostovoljcev. To je zelo poslabšalo stanje, ki pa že prej ni bilo najboljše.«

Zakon o dolgotrajni oskrbi

V Društvu Srebrna nit zagovarjajo, da je treba zakon o dolgotrajni oskrbi čim prej sprejeti, saj bo sistemsko omogočil možnost izbire, da bodo starejši lahko izbrali storitve, ki jim pripadajo, in se bodo lahko izvajale tudi pri njih na domu. Hudo težavo vidijo tudi v slabo razviti stanovanjski politiki za potrebe starejših, na primer tistih, ki bi potrebovali zamenjavo stanovanja v pritličju, ker veliko stavb nima dvigal. Te zamenjave zdaj niso možne in na voljo je premalo najemnih stanovanj – tako za starejše kot tudi mlajše.

Država bo torej morala tudi na področju stanovanjske politike narediti nekaj več in se zgledovati po sosednji Avstriji, kjer imajo velik nabor najemnih stanovanj, ki imajo med drugim tudi kopalnice, prilagojene za ljudi na invalidskih vozičkih. »Ko bo zakon o dolgotrajni oskrbi sprejet, bo seveda trajalo še nekaj časa, da bo v celoti uveljavljen, pred tem bo potrebno zagotoviti dodatna sredstva, ki se bodo zbirala v obliki dodatnega prispevka za dolgotrajno oskrbo, pa tudi dodatna sredstva iz proračuna,« trezno ugotavlja Marolt Medenova in kritično dodaja, da glede na to, koliko sredstev smo lahko zagotovili za opremo Slovenske vojske, vemo, da bomo lahko zagotovili tudi sredstva za izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi.

Težave starejših pri nas

»Poglavitna težava je, da veliko starih ljudi živi pod pragom revščine. Poleg tega so tudi otroci teh starejših, ki jim pomagajo, že upokojeni in se tudi sami srečujejo s pomanjkanjem. Težava so prav tako izjemno dolge čakalne vrste za sprejem v domove starejših, število čakajočih se bliža 13.000. Nujno je torej, da vlada zares začne izpolnjevati svoje obljube glede gradnje novih domov, sploh glede na to, da so na voljo evropska sredstva. Pomanjkanje negovalnih postelj v bolnišnicah in pomanjkanje kapacitet v domovih ter vprašanje, kam s starejšimi obolelimi za covidom-19, je drugi pereči problem in zato bi bilo dobro, da bi država po hitrem postopku v vsaki regiji zagotovila dodatne postelje v negovalnih bolnišnicah ali v obstoječih objektih, ki so neizkoriščeni ali v gradnji.«

Biserka Marolt Meden izpostavi tudi dejstvo, da zdravstvo trenutno deluje v omejenem obsegu in prav starejši, ki niso tako zelo vešči uporabe sodobnih tehnologij, so tu najbolj prikrajšani. »Vemo, da se je v tem trenutku zelo težko naročiti k zdravniku po telefonu. Brez vnaprejšnje najave pa so vrata zdravstvenega doma zaprta. Bojimo se, da bo imelo to stanje dolgoročne posledice na zdravje starejših in da bo še več takšnih, ki bodo potrebovali oskrbo v domovih. Teh pa ni dovolj.«

Marolt Meden opozori tudi na naraščajoči pojav starizma oziroma negativnega odnosa do starejših, ki je čedalje močnejši, ne le med mlajšimi, temveč tudi v srednji generaciji. »Zelo zagovarjamo medgeneracijsko solidarnost. Koliko upokojencev pomaga svojim odraslim otrokom ne samo finančno, temveč tudi z varovanjem vnukov! V naravi družbe pa je, da pozneje tudi mlajši pomagajo starejšim, ko ti ne zmorejo več poskrbeti zase v celoti.«

Enotne skupne točke

Zakon o dolgotrajni oskrbi uvaja tudi enotne vstopne točke v vseh regijah, kjer tim strokovnjakov obravnava starejše in ugotavlja, katere storitve potrebujejo: pomoč fizioterapevta, pripomoček pri hoji, pripomočki za preprečevanje padcev v kopalnici, socialna pomoč, oskrba v gospodinjstvu, pomoč medicinske patronažne sestre … »Danes ima vsak starejši pravico do 20 ur pomoči na domu na teden. To je za osebe z demenco ali nepokretne osebe odločno premalo. Pa tudi ponudba je precej manjša kot povpraševanje. Tudi tu so čakalne dobe. Poleg tega pomoč na domu sicer sofinancirajo občine, a je cena ure pomoči vseeno tako visoka, da si je večina starejših, ki bi to potrebovala, ne more privoščiti.

Z zakonom o dolgotrajni oskrbi pa bodo vse storitve financirane iz novega stebra socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in delno iz državnega in občinskih proračunov in seveda tudi iz sredstev/doplačil posameznikov. Slovenija ima v Evropi eno najnižjih prispevnih stopenj za zdravstveno varstvo. Zato je treba to prispevno stopnjo zvišati in en del bo namenjen tudi dolgotrajni oskrbi,« še izpostavlja Marolt Medenova.

Poglavitne napake med epidemijo

Naša sogovornica je kritična tudi do napak, ki so bile storjene med epidemijo. »Poglavitni spodrsljaj je bil, ko se je zdravstveni sistem ustavil in je bila velika večina zdravstvenih delavcev in tudi zaposlenih v socialni in vzgojno-varstveni oskrbi, doma na čakanju. V domovih za starejše pa se je pojavila huda kriza, ko so poleg stanovalcev zbolevali tudi zaposleni, primanjkljaj kadra je bil neznanski. Zato ni bilo mogoče zagotoviti, da bi določeni kadri delali le z zdravimi in določeni le z bolnimi stanovalci in okužba se je širila. Opravljene so bile le nujne storitve. Minister za zdravje, ki ima možnost, da bi prerazporedil delavce, ki so bili na čakanju, v domove starejših, tega ni storil. Dodaten kader, zdravstveni in tudi drugi, bi takrat bistveno prispevali k boljši oskrbi starejših. Šele v začetku maja je minister sprejel odlok, s katerim je bilo to mogoče narediti.

Poleg tega so ob začetku epidemije dobavitelji medicinske opreme dobili navodila, da se ta oprema lahko dobavlja le zdravstvenim zavodom. Domovi za starejše pa so socialno-zdravstveni zavodi in opreme niso mogli niti kupiti. Pozneje so odlok, na posredovanje mnogih, tudi našega, sicer spremenili. Tretja napaka oziroma nepravilnost pa je bila ta, da so 17. marca sprejeli navodilo, da so ljudi na podlagi njihovih kartotek razvrščali v paliativno oskrbo in da se teh, ki so na seznamu za paliativno oskrbo, ne pošilja v bolnišnico. Zahtevali smo, da se opravi sistemski nadzor nad oskrbo v domovih za starejše, da bi pregledali vzroke smrti v domovih, zahtevala ga je tudi Zdravniška zbornica, pa ga minister za zdravje kljub temu ni odredil. Nadzor bi pokazal sistemske napake v pomanjkanju kadra in pomanjkanju medicinske opreme, ne nazadnje tudi pomanjkanju zdravil. Lekarne v domovih namreč niso enako opremljene kot lekarne v bolnišnicah.«

V Srebrni niti tudi menijo, da so se odločevalci premalo naučili iz prvega vala, saj so premalo resno analizirali.

»Polemika glede umikanja bolnih in okuženih starejših v zunanje zdravstvene enote, ali bodo to covid bolnišnice ali nove negovalne bolnišnice ali bodo to mobilne enote, o tem bi se morali zdravstvena in socialna stroka veliko več pogovarjati,« je prepričana naša sogovornica. »Zdravje človeka namreč ni namreč le v odsotnosti koronavirusa, marveč je tudi psihološko in socialno zdravje, celostno zdravje. Ljudje smo socialna bitja in moramo imeti zadovoljene tudi socialne potrebe, da lahko premagujemo bolezen. Zdravja ni brez obiskov in pogovorov, ko zdravstveni in negovalni kader v naglici le še menja plenice in hrani, za ponujanje pijače pa že zmanjka časa.

Stanje v domovih je resnično takšno, to potrjujejo zelo žalostna pisma, ki jih prejemamo,« trditve podkrepi naša sogovornica in nadaljuje, da je bilo njihovo prvo javno pismo v tem času poziv vladi, naj omogoči socialne stike in obiske svojcev. Odzval se je Telekom in ponudil videokonferenčne zveze stanovalcem v domovih. Potem je spet nastopila težava v kadru, ko ponekod ni bilo nikogar v domu, ki bi utegnil pomagati starejšim te videoklice vzpostavljati oziroma jih je bilo premalo, poleg tega ta način ni primeren za vse starejše.«

Biserka Marolt Meden za konec še doda, da se večina zaposlenih v domovih starejših izjemno trudi. »Imajo zelo slabe pogoje dela (še vedno velja, da ena negovalka v enem turnusu dvigne 1.500 kilogramov) in zelo slabe plače. Zaposleni v domovih so deficitarni poklici in država bo morala narediti več za to, da bodo sedanji zaposleni ostajali v poklicu in da bodo v sistem vstopali novi, ko bodo sprejeti novi kadrovski normativi za socialno in zdravstveno nego in oskrbo, ki so nujni.«

Starejši in demenca

Ali je pozabljanje normalno? S staranjem ljudje pogosto postanemo pozabljivi. Ne le starejši, tudi mlajši ljudje pogosto pozabljamo stvari. Še posebej takrat, kadar smo zamišljeni, utrujeni ali zelo obremenjeni, kadar smo pod stresom. Zato je povsem normalno, če kdaj pozabite na rojstni dan prijatelja ali tudi to, kje so ostali ključi avtomobila. Povsem normalno je tudi, da včasih pozabimo, po kaj smo prišli v določen prostor.

Tovrstno pozabljanje je sicer neprijetno in nam vzame malo več časa, vendar pa nas ne ovira pri vsakdanjem življenju in funkcioniranju, vsaj pomembneje ne. A se pozabljanje lahko stopnjuje in takrat pomislimo, da gre za bolezenske spremembe oziroma demenco. V čem je razlika? Bolniki z demenco ne pozabijo le, kje so pustili ključe, ampak tudi zakaj in kako se ključi uporabljajo. Pozabijo ime svojca in ga ob srečanju niti ne prepoznajo. Ne spomnijo se niti tega, kaj so počeli pred nekaj minutami. Zalagajo stvari, jih ne najdejo, stvari spravljajo na nenavadna mesta, npr., časopis pospravijo v hladilnik ali pa kavno skodelico operejo v straniščni školjki. Svojci opazijo, da se vedejo zelo drugače, kakor so bili od njih navajeni.

ABC

A Sistemski nadzor v domovih za ostarele ni učinkovit.

B Nesprejemljivo je, da se obiski v domovih za ostarele omejujejo le na pol ure tedensko.

C Z zakonom o dolgotrajni oskrbi bodo storitve financirane predvsem iz novega stebra socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.