Nehru, prvi indijski premier, je v času boja za osamosvojitev Indije kar precej časa preživel v zaporu. Posebno pozornost v njegovem življenjepisu vzbujajo spomini na majhno zaporniško celico brez svetlobe v severnem delu Indije. Dnevi so bili kratki in skozi komaj zadostno okno je opazoval drevesa, s katerih je listje že odpadlo. V sebi je občutil »neizmerno žalost«. Takrat se je odločil, da bo napisal pismo svoji edini hčerki, ki je pozneje postalo znano kot »Odkritje Indije«. Noben psihiater ni takrat niti slutil, da Nehru, lačen svetlobe, opisuje tisto, kar danes imenujemo sezonska motnja razpoloženja.

Avtor: Irena Furlan

 

V poznem jesenskem in zimskem letnem času nas tema kot težka odeja zagrne tako rekoč že sredi dneva. Marsikomu izmed nas to vzbudi željo, da bi ostal v postelji in počakal na pomlad. Ko se približuje zima in dnevi postajajo krajši, nekateri ljudje izkusijo obliko depresije, imenovano sezonska motnja razpoloženja ali na kratko SAD (angl. seasonal affective disorder). Kljub desetletjem raziskav si strokovnjaki še vedno niso čisto na jasnem, kaj povzroča SAD. Sezonski in geografski vzorci nakazujejo, da je močno povezana s pojemanjem količine svetlobe v jeseni in pozimi. Raziskave kažejo, da pomanjkanje dnevne svetlobe zmoti cirkadiani ritem, 24-urno biološko uro, ki upravlja prebujanje, spanje in številne druge procese v telesu. O tem smo se pogovarjali z dr. Klemnom Reboljem, dr. med., spec. psihiatrom.

 

Kaj je sezonska motnja razpoloženja? V kakšnem odnosu je z običajno depresijo? Je to prava depresija ali je depresiji samo podobna?

O sezonski motnji razpoloženja (SMR) v klasični psihiatriji ne govorimo veliko. V DSM (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj, ki ga izdaja Ameriško psihiatrično združenje) in MKB-10 (Mednarodne klasifikacije bolezni in sorodnih zdravstvenih problemov za statistične namene) ni diagnoze. Pri sezonski motnji razpoloženja izstopajo naslednji simptomi: depresivno razpoloženje, utrujenost, povečana potreba po spanju, povečan apetit, želja po ogljikovih hidratih, razdražljivost in s tem povezane težave v medosebnih odnosih. Klinična slika je različna in tudi različno močno izražena.

V nasprotju s SAD se običajna depresija izraža v kateremkoli letnem času. Zelo pogosto je posledica nekih realnih psihosocialnih stresorjev. Za sezonsko motnjo razpoloženja pa je značilno, da ni pogojena s psihosocialnimi stresorji in zanjo ne najdemo vzroka v objektivnih okoliščinah.

Sezonska motnja razpoloženja se pojavi pozno jeseni ali pozimi. Po kriterijih ameriške klasifikacije govorimo o tej vrsti depresije, če se izražena slika pokaže pozno jeseni ali pozimi, popolna ozdravitev pa se vrne spomladi. Motnja naj bi se pojavljala vsaj dve leti zapored. Za ostale depresivne klinične slike bolj pogosto opažamo realno obremenjujoče okoliščine, zaradi katerih človek zdrsne v depresivno razpoloženje, ki ni vezano na zimo oziroma jesen. Je pa res, da v klinični praksi pogosto opazujemo intenziviranje depresivne simptomatike pri ljudeh z genetsko pogojeno, endogeno depresijo, ki pride sama od sebe brez pravega razloga. Te vrste depresij se pojavljajo v podobnem ritmu kot sezonska motnja razpoloženja, vendar strokovnjaki še danes ne vedo, kakšna je povezava med obema vrstama depresije.

 

Se sezonska motnja razpoloženja lahko pojavi tudi v katerem drugem letnem času? Je morda povezana tudi z menjavo letne in zimske ure?

Sezonska motnja razpoloženja se lahko pojavi v kateremkoli letnem času, vendar je bolj pogosta jeseni in pozimi. Vezana je namreč na svetlobo in melatonin. Melatonin je hormon, ki ga proizvaja epifiza. Če smo izpostavljeni temi, pride do povečane sinteze melatonina, ki nato vpliva preko možganov še na druge žleze. Povečana koncentracija melatonina omogoči spanje. Številne raziskave so pokazale, da melatonin ni vpleten le v uravnavanje budnosti in spanja, ampak tudi v uravnavanje drugih cirkadianih funkcij. Dnevni ritmi v telesu so ritem dihanja, ritem srca, ritem telesne temperature, ritem nihanja različnih snovi v telesu in se menjajo v dnevu. Danes je poznanih več kot 100 telesnih funkcij s cirkadiano ritmiko, ki imajo vse višje vrednosti, ko je človek buden in aktiven, nižje pa, ko človek spi. Nihanje koncentracije melatonina uravnava spanje in budnost. Pozimi se koncentracija izločanja  podaljša. Porušeno ravnovesje nihanja koncentracije melatonina povzroči rušenje drugih cirkadianih ritmov, drugih hormonskih ravnovesij in se v končni fazi kaže kot klinična slika depresije. Za sezonsko motnjo razpoloženja naj bi trpelo približno 10 odstotkov ljudi, predvsem v krajih, ki so oddaljeni od ekvatorja. Na Aljaski na primer, je sonca le 4 ure na dan, kar je premalo. Med obolelimi je kar 80 odstotkov žensk, predvsem med 30. in 40. letom starosti.

 

Kakšno je zdravljenje sezonske motnje razpoloženja. Je zdravljenje sploh smiselno, če simptomi spomladi izzvenijo?

Zdravljenje je smiselno. Ni potrebno, da bi se človek, ki ima tovrstne težave, mučil celo zimo.

V poštev prihaja zdravljenje s svetlobo, tako imenovana fototerapija, ter zdravljenje z antidepresivi. Zdravljenje s svetlobo je še vedno prva izbira.

Pri antidepresivih prihaja do pomembnega biološkega delovanja. Študije kažejo potrjeno učinkovitost fluoksetina, medtem ko triciklični antidepresivi in nekateri drugi SSRI antidepresivi delujejo na melatonin in pri zdravljenju tovrstne depresije niso bili učinkoviti. Zdravljenje z antidepresivi je dodatna terapija, terapevtski ukrep poleg terapije s svetlobo. V klinični praksi antidepresivov običajno ne predpisujemo vnaprej. Jemanje antidepresivov vnaprej pride v poštev le pri tistih pacientih, ki imajo po večletni simptomatiki to motnjo potrjeno in jo jeseni ali pozimi pričakujejo.

Pri zdravljenju sezonske motnje razpoloženja je na prvem mestu terapija s svetlobo. Vprašanje je, koliko se uporablja v Sloveniji, v Psihiatrični bolnišnici v Begunjah je zanesljivo ne uporabljamo. Za zdravljenje je potrebna močna naravna svetloba, 200-krat močnejša od običajne notranje. Premogla naj bi 2.500–10.000 luksov. Na sončen dan je na prostem intenzivnost svetlobe približno 50.000–100.000 luksov. Pri zdravljenju se je tako kot  močna bela svetloba izkazala tudi manj močna svetloba določenih valovnih dolžin od modrega do zelenega spektra. Pri terapiji s svetlobo je pomembno tudi, kdaj se izpostavljati svetlobi. Najpomembneje je jutranje izpostavljanje svetlobi, da dobimo signal jutranje zore. V nekaterih centrih, kjer uporabljajo terapijo s svetlobo, prižgejo močne luči 45 minut prej, preden se pacient prebudi. Melatonin se preneha sproščati in cirkadiani ritmi se uredijo. Pomembno je tudi, koliko časa naj bi bil človek pod svetilkami. Pacienti so bili močni svetlobi izpostavljeni sprva 4 ure, novejša spoznanja pa kažejo, da je najpomembneje jutranje izpostavljanje, a ne predolgo. Fototerapija prične učinkovati drugi do četrti dan, vendar učinki po nekaj dneh izzvenijo.

 

Kako je s solarijem?

Prezgodaj je sklepati na pozitivne učinke ultravijolične svetlobe, ki jo oddajajo ultraviolične žarnice. Eden od poglavitnih problemov je, da pretirano izpostavljanje soncu in solariju lahko privede do drugih zdravstvenih problemov, na primer kožnega raka. Zato se ljudem s sezonsko motnjo razpoloženja ne priporoča »samozdravljenja« s tveganim izpostavljanjem UV-žarkom.

 

Kaj pa psihoterapija?

Sezonska motnja razpoloženja je biološko pogojena, zato psihoterapija ni ravno učinkovita. Priporočena je večja fizična aktivnost in higiena spanja. Treba je iti na sonce.

 

In negativni ioni?

Nova dognanja o izpostavljanju toku negativnih ionov izhajajo iz spoznanj, da negativni ioni skrbijo za ravnovesje vseh pomembnejših bioloških procesov v človeškem organizmu. Ionska terapija je nekaj novega. Negativne ione v naravi proizvajajo kozmična in sončeva sevanja, radioaktivnost zemlje, dež, pršenje vode (slapovi) in ogenj. V zaprtih prostorih pomanjkanje negativnih ionov izravnavajo ionizatorji. Priporočljivo je, da pacient spi ali dela pod tokom teh ionov.

 

Samopomoč?

Sami si lahko pomagamo tako, da smo čim več zunaj, na svežem zraku. Paziti je treba na uravnoteženo prehrano, uživati več ogljikovih hidratov in manj mesa. Ko zjutraj vstanemo, prižgimo čim več luči. Nihanje koncentracije melatonina so ugotovili tako pri ljudeh kot pri živalih. Ptice ne odletijo zastonj v južne kraje. Tudi one vedo, da se jim bo porušil cirkadiani ritem. Zato je za tistega, ki si to lahko privošči, nenadomestljivo biti en teden pozimi v južnih krajih.

 

Psihologi priporočajo celo poslušanje 4. Beethovnove simfonija v b-duru in klavirski koncert v a-duru. Ritmi baroka verjetno tako kot ritem srca vplivajo na druge cirkadiane ritme. Cirkadinai ritmi so izredno pomembni in za telo je škodljivo, če se porušijo.

 

Zato je pomembno, da ne poležavamo predolgo v postelji. Prav je, da vstanemo, tudi če nismo pri volji, ter se odpravimo na jutranji sprehod. Najboljša pot v boju proti sezonski motnji razpoloženja je ohranjanje zdravega načina življenja in pozitivnega razmišljanja. S šentjanževko pa v kombinaciji z antidepresivi previdno.

 

 

Februar, 2010