Odveč in neprimerno se je slepiti, da stopiti skozi vrata doma za starejše občane ne pomeni prestopiti še zadnjega praga svojega življenja. A od vsakega posameznika je odvisno, kako bo preživel čas v domu. Številna vprašanja, dvome in tudi radostne trenutke prebivalcev in zaposlenih v domu starih nam je v pogovoru odstrla gospa Bojanka Genorio, direktorica Doma starejših občanov Fužine v Ljubljani.

Avtorica: Dušica Herman

Kakšna so bila vaša pričakovanja, načrti, vizije, ko ste leta 2005 začeli z delom v novozgrajenem domu?

Zagotovo so prednosti, če začneš nekaj na novo. Prednost je bila tudi v tem, da je bil kolektiv relativno mlad, željan dela in odprt za možnosti, ki so se kar same ponujale, da jih skupaj uresničimo – narediti nekaj več in dobro. Seveda je bila na začetku tudi kakšna zadrega. Ko se je dom odprl, so ga hitro začeli naseljevati stanovalci in njihova pričakovanja so bila visoka, nekateri zaposleni pa so se prvič srečali s potrebami starih ljudi.

Kaj je za vas višja kakovost življenja v domu, ki jo želite omogočiti stanovalcem?

Ko so ljudje oddajali prošnje za sprejem, je bila moja prva ugotovitev, da je med prosilci le malo takih, ki so se odločili za dom po premisleku, ker želijo mirno, oskrbovano, udobno in varno preživeti leta, ki so jim še dana. Večina je v ta korak prisiljena šele takrat, ko sami ne zmorejo več v celoti oz. dobro skrbeti zase in postanejo odvisni od pomoči drugih. V domu zanje vse vsakodnevne opravke in opravila prevzame osebje, kar je sicer za marsikoga dobro, vendar se pojavi drug problem. S tem, ko poskrbimo za vse, kar so morali prej opraviti sami, je prostega časa veliko, včasih tudi preveč, in v njem se začne pojavljati simptomatika, ki je lahko silno neugodna, celo škodljiva za počutje – za psihično, čustveno in nenazadnje celo fizično zdravje. Naša vizija in skrb zaposlenih sta bili od vsega začetka, da je resnična kakovost življenja v domu pravzaprav pestra in koristna izpolnitev/zapolnitev časa, ki ga imajo stanovalci v izobilju. Osnovna oskrba (prehrana, pranje in druga opravila) je samoumevna, je predpogoj, da je počutje dobro. Starostnik, ki pa to še zmore, se mora počutiti koristnega in izpolnjenega z vsebinami, ki so mu blizu, v katerih se najde in jih izbere sam, da se v njih in z njimi lahko tudi potrdi. Pa ne samo kot pasiven spremljevalec in opazovalec, ampak kot dejaven udeleženec.

Iskanje ustreznih vsebin je vendarle le prvi korak. Za vsako zamisel je treba še marsikaj drugega, da se uresniči. Kako uspeva vam?

Lahko rečem, da v številnih aktivnostih, v katerih sodelujejo naši stanovalci, že od samega začetka dejansko uresničujemo zamisel o medgeneracijskem sodelovanju. Vedno smo veseli, kadar nas pridejo obiskat ali nam priredijo predstavo oziroma nastop otroci iz vrtcev in šol, a tudi naši stanovalci znajo mladim marsikaj dati. V okviru domske dramske sekcije imamo na primer sekcijo »pravljičarjev«, ki prav radi povabijo medse najmlajše in jim prebirajo oziroma pripovedujejo pravljice. Gre za izmenjavo, da lahko tudi starostniki v tem obdobju svojega življenja (čeprav so v domu) razveselijo najmlajše z nečim, kar jim je tako blizu, kar imajo otroci radi in za kar – žal – tako rado zmanjka časa doma. Izkazalo se je tudi, da je medgeneracijsko povezovanje mogoče izvajati na povsem naraven, organski način še na drugih področjih. Tako se je lani ustanovljena folklorna skupina naših stanovalcev povezala z dijaki srednje zdravstvene šole v Ljubljani in nastala je mešana folklorna skupina z imenom, ki so ga mladi in stari plesalci izbrali sami – »Cvet mladosti in starosti« –, v njej pa plešejo starostno mešani pari. Mladi imajo dinamiko in vedrino, ki korigirata in pomagata negotovemu koraku starejših, starejši pa imajo neprecenljive izkušnje, ki pomenijo mladim zanesljivost, odgovornost in motivacijo pri skupnem delu. Oboji skupaj pa s svojimi nastopi obdarijo in razveselijo vse nas, ki smo njihova publika.

Pri delu v domu sem ugotovila, da je možnosti za kakovostno preživljanje časa izjemno veliko, le potruditi se je treba in najti stik in posluh za to tudi izven naših zidov. Z veseljem lahko povem, da smo v oktobru, v tednu, ko praznujemo mednarodni dan starejših – in gotovo je več kot prijetno naključje, da je v oktobru tudi mednarodni dan otroka –, smo v domu že tretjič pripravili lasten festival, saj vsi, ki jih zanima tematika, ne morejo obiskati prireditev v okviru Festivala za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu. In kar ponosni smo, da so se v enem tednu pod našo streho zvrstili tako zanimivi dogodki in prireditve, od nastopov pevske zasedbe vokalnih solistov iz Argentine in tria Eroica do otvoritve slikarske razstave in kviza, ko sta se v znanju s področja ohranjanja kulturne dediščine pomerili ekipa naših stanovalcev in ekipa učencev OŠ Vide Pregarc iz Ljubljane. Celo modno revijo smo imeli, na kateri so naši stanovalci – gospe in gospodje so doživeli pravo stilsko preobrazbo in so bili prav lepi – nastopili skupaj s pravimi manekeni. Festival smo zaključili s podelitvijo diplom 18 stanovalcem, ki so se vključili v projekt računalniškega opismenjevanja, ki je potekal od meseca aprila. Nanje smo vsi skupaj še posebej ponosni, saj dokazujejo, da starost tudi pri uporabi novih tehnologij ni nobena ovira.

Vesela sem, da tudi tiste stanovalce, ki so zaradi težkih bolezenskih stanj odvisni od pomoči drugih, uspemo nagovoriti, da se udeležijo naših domskih dogodkov vsaj kot publika. Naše osebje se zanje še posebej potrudi, da so tudi oni primerno urejeni in da se veselijo prav vsakega dogodka.

Da dogodki ne bi ušli pozabi, je vse, kar se dogaja pri vas, vestno zabeleženo tudi v domski kroniki z lepim naslovom Z različnih poti v složno bivanje. 

Kroniko že od samega začetka piše naša stanovalka, gospa Danica Vidmar. V svoji najbolj aktivni dobi je bila učiteljica in pisala je kroniko šole, na kateri je poučevala, zdaj pa to počne za dom, v katerem živi. Da sta tako vsebina kot videz zajetne »knjige« primerna – vsak zvezek za vsako leto posebej ima skoraj 300 strani –, pa svoj delež prispevata še dva naša stanovalca. Gospa Cica Stele besedila lektorira, gospod Anton Uravič pa kroniko obogati s fotografijami. Kronika pa ni le »arhiviranje« spominov na dogodke v domu, ampak je hkrati tudi dokument časa, v katerem živimo tako stanovalci doma kot zaposleni.

Zagotovo ima tudi bivanje v domu svoje temnejše, manj prijazne plati. Kako se z njimi spopadate?

Odhod v dom nikoli ni lahka odločitev, kajti četudi se zanj odločiš zavestno, puščaš za seboj velik del svojega življenja, ki ga je vsak preživel na svoj način. Odhod v dom pomeni v vsakem primeru odmik od socialnega in družbenega okolja ter pomeni izgubo večjega ali manjšega dela fizične, včasih tudi psihične moči in zdravja. Že vse to je dovolj težko breme, kajti za seboj puščaš svoj dom, ki si ga ustvarjal praktično vse svoje življenje, in odhajaš v neznano, kjer lahko le upaš, da ti bo dobro. Prav zato morajo biti prizadevanja zaposlenih najmanj tako velika, kot so pričakovanja bodočih stanovalcev, preden prvič prestopijo naš prag. Najbolj mi je ostal v spominu odgovor enega od naših prosilcev za sprejem, ki mi je ob oddaji vloge rekel: »Veste, jaz bom prišel k vam živet, ne umirat!«

In če smo z vsebino, ki predstavlja kakovost življenja pri nas, vsi skupaj lahko kar zadovoljni, pa obstaja tako pri nas kot v večini drugih domov po Sloveniji problem, ki ga težko rešujemo. Gre za izgubo zasebnosti pri tistih, ki si sobo delijo s sostanovalcem ali sostanovalko. Za 171 stanovalcev našega doma imamo na voljo le 26 enoposteljnih sob, osem sob je celo štiriposteljnih. Kako težko je breme izgube zasebnosti v takih okoliščinah, si najbrž lahko predstavlja prav vsak. Domsko osebje, še posebej strokovno osebje, si prizadeva na vse načine ublažiti napetosti, ki občasno nastanejo zaradi takih okoliščin v posamezni sobni skupnosti, toda objektivnih prostorskih danosti pač ne moremo spremeniti. A prav pravica do zasebnosti je eden od predpogojev za kakovost življenja nasploh, v domu še toliko bolj, ko je občutljivost in tudi ranljivost posameznika zaradi spremenjenih okoliščin še toliko večja.

Še o eni temi spregovoriva. In sicer o tem, kakšna je po vaših izkušnjah v naši družbi vnaprejšnja pripravljenost na to, da bo za velik delež starih ljudi prej ali slej odhod v dom edina možnost za dostojno in tudi vsebinsko čim bolj polno in osmišljeno življenje?

Starost in smrt sta pri nas še vedno tabu, a o tem se je po mojem trdnem prepričanju in izkušnjah treba odkrito pogovarjati in to že zelo zgodaj. Nič ni narobe, če ta vprašanja detabuiziramo že v otroški dobi. Otroci so odkriti, vprašajo in želijo jasen odgovor, ne sprenevedanje. To opažamo tudi ob njihovih obiskih v domu. Verjetno bodo generacije za nami to uspele drugače sprejemati, saj je najbrž – povsem napačno – pri nas še v veliki meri zasidrana neka zgodovinska obremenjenost s pojmom »hiralnica«, v katero so odšli dobesedno umirat ljudje, ki niso imeli ničesar in nikogar, ki bi na starost poskrbel zanje. Drugačen je tudi današnji čas, če ga primerjamo s preteklostjo, ko je praviloma več generacij živelo skupaj in je bila medsebojno pomoč v velikih družinah nekaj naravnega. Danes temu ni več tako, čas in obremenjenost zaposlenih tudi ne dovoljujeta več, da bi se lahko posvetili staršem in drugim bližnjim, ki se starajo in potrebujejo pomoč, še posebej, če se stanje nenadoma dramatično spremeni. In strašno žalostno je doživljati situacije, ko se taka potreba pojavi dobesedno od danes na jutri in morajo svojci čez noč poiskati rešitev. K odgovornosti do lastnega življenja namreč po mojem prepričanju spada tudi premišljeno odločanje vsakega posameznika o tem, kje in kako bo preživljal svojo starost. Te odgovornosti ne bi smeli prepuščati svojim najbližjim oziroma jim tega bremena ne bi smeli nalagati. A drugače kot z odkritim pogovorom v družini oziroma v krogu drugih bližnjih, tudi prijateljev, se teh vprašanj ne da rešiti. Morda bi svoj del lahko v večji meri prispevala tudi strokovna javnost ter dnevni centri kot središča druženja starostnikov, v katerih se ljudje, ki so si generacijsko blizu, lahko pogovarjajo odprto in si pri odločitvah tudi pomagajo.

Vi se besede »starost« ne ogibate?

»Stari«, »starostniki«, »ostareli«, »seniorji«, »ljudje v jeseni življenja«, »v tretjem življenjskem obdobju« – tudi stroka uporablja različno terminologijo, ampak moj pogled na to je, da beseda »star« sama po sebi ne pomeni nekaj grdega in bi se je morali zato ogibati. Prepričana sem namreč, da ta beseda marsikoga boli in bo bolela tako dolgo, dokler v njej ne bomo videli še nečesa drugega, poleg let, ki si jih je naložil posameznik. »Biti star« je namreč lahko zelo lep izraz z vsem bogastvom, ki ga vsebuje, ker pomeni tudi modrost in izkušnje, ki jih je prineslo življenje. Prav in treba bi bilo v besedi »starost« razlikovati tisto, kar pomenijo naložena leta, v primerjavi s starostjo, ki pomeni brezciljnost, postanost duha, kar nikakor ni nujno povezano. Prav zato je ta medgeneracijska povezava lahko tako lepa in tudi koristna za vse generacije. Otrok vpraša brez zadržka in star človek bo odgovoril mirno, iskreno, preprosto, ne da bi bil pri tem zaradi vprašanja prizadet. In ker v besedi starost ne slišim nič slabega, sama ne uporabljam besede »oskrbovanci«. Vsi, ki živijo v našem domu, so njegovi stanovalci. Mi, ki smo tu zaposleni, pa se trudimo, da bi bila zanje ta hiša vsaj majčkeno tudi v resnici njihov dom.

Februar, 2009