Z razvojem intenzivnega industrijskega kmetijstva, živilske predelovalne industrije in transporta izgubljamo stik z izvorom naše hrane. Trgovine so naša edina povezava s hrano in pozabljamo, kako velik pomen ima pravilna izbira hrane. Ne le za naše zdravje, temveč tudi stanje okolja, v katerem živimo. V zadnjih nekaj letih se je v tujini pojavilo partnersko kmetovanje, ki je odlična oblika spodbujanja trajnostnega razvoja neposrednega okolja.

Avtor: dr. Polona Prohinar

Kaj je partnersko kmetovanje?

Partnersko kmetovanje se je začelo v nekaterih evropskih in azijskih državah že pred petdesetimi leti kot odgovor na zaskrbljenost glede varnosti hrane in urbanizacije kmetijskih površin. Skupine potrošnikov so oblikovale kooperativne skupnosti. V teh začetkih nastajanja partnerskega kmetovanja so organizirane skupine ljudi zbrale sredstva, kupile kmetijo, najele kmetovalca in si nato razdelile ves letni pridelek. Čeprav se je v ZDA partnersko kmetovanje začelo kasneje, pred tridesetimi leti, so danes ZDA vodilne v številu partnerskih kmetij, kjer je več kot 15.000 aktivnih enot. Ta oblika kmetovanja je najbolj razširjena v ZDA verjetno zato, ker veliko povpraševanje po trajnostnem pridelovanju pomeni pomembno protiutež zelo intenzivnemu industrijskemu kmetijstvu. Partnersko kmetovanje se je razvilo v zelo popularen način kupovanja lokalno pridelanih in sezonskih pridelkov neposredno od kmeta. Na eni strani partnerstva je kmet, ki ponudi določen delež svojega pridelka potrošnikom (članom, partnerjem). Na drugi strani partnerstva je potrošnik, ki »zakupi« ta del pridelka. Zakupljen delež se potrošniku vrača v obliki določene tedenske količine zelenjave in včasih sadja, lahko pa so vključena še druga domača živila. Zasnova partnerskega kmetijstva je zelo preprosta, a njen vpliv na ljudi in okolje je velikega pomena.

Lastnost partnerskega kmetovanja je transparentno načrtovanje pridelave točno določenih pridelkov za točno določeno število tednov v letu. Vključuje tudi enoten plačilni sistem, kjer se pridelovalec in potrošniki sporazumno dogovorijo o količini in ceni partnerskega deleža. Bistvo partnerskega kmetovanja je načelo delitve »tveganja in nagrade«, ki od udeležencev zahteva določeno miselno naravnanost. Deleži se navadno razdeljujejo tedensko na organiziran način. Člani pobirajo svoje deleže na kmetiji sami ali pa jih kmetovalec dostavi na vnaprej določen kraj, ki ustreza vsem članom. Pri partnerskem kmetovanju pridelki prepotujejo le kratke razdalje do končnega uporabnika.

Prednosti za kmeta:

• zimski čas, ko je malo dela na polju, porablja za oglaševanje in pridobivanje »partnerjev«, kasneje, v polni delovni sezoni, pa s prodajo in z oglaševanjem nima dela;
• plačila za sezono dobi v začetku pridelovanja, ko je denar najbolj potreben;
• ima zagotovljen zakup pridelka;
• ima priložnost spoznati ljudi, ki uživajo hrano, ki jo pridela.

Prednosti za potrošnika:

• dobi popolnoma sveže pridelke;
• se spozna z različnimi vrstami zelenjave in načini priprave le-teh;
• obišče kmetijo in si ogleda način pridelave hrane, ki jo uživa;
• omogoči otrokom stik z virom hrane in izpostavljenost novim vrstam zelenjave;
• razvije prijateljski odnos s kmetom, ki prideluje njihovo hrano.

Partnersko kmetovanje ni omejeno le na zelenjavo. Nekatere kmetije ponujajo svojim partnerjem tudi jajca, domač kruh, meso, sir, sadje, rože in druge izdelke s kmetije. V nekaterih oblikah partnerskega kmetovanja se kmetje povežejo s sosednjimi kmetijami z namenom dopolnitve ponudbe.

Načelo delitve »tveganja in nagrade« je tisti dejavnik partnerskega kmetovanja, ki ustvarja ozračje skupnosti in pripadnosti med člani samimi ter med člani in kmetovalci. Če nevihta uniči cel pridelek ali škodljivci pojedo celo njivo, so vsi člani enako razočarani. Prav tako si vsi skupaj razdelijo presežke pridelka in takrat delijo veselje. V tem se loči partnersko kmetovanje od vseh ostalih profitnih oblik prodaje.

Večina partnerskih kmetij je ekološko usmerjenih. Gonilo večine primerov partnerskega kmetovanja v ZDA ni zaslužek kmeta, temveč ohranjanje ali ponovno vzpostavljanje trajnostnega kmetovanja. Partnersko kmetovanje ni primerno za ljudi, katerih primarna skrb je velik zaslužek ali nerealna količina pridelka za vložen denar.

Nekaj nasvetov začetnikom v partnerskem kmetovanju:

• Ne pričakujte, da bo partnersko kmetovanje preskrbelo vse vaše potrebe po zelenjavi in sadju. Vse kmetije ne sadijo vseh vrst zelenjave. Veliko kmetij je dovzetnih za pravočasne predloge glede setvenega načrta.
• Če niste vajeni jesti sezonske hrane, potem raziščite, če vam pridelki kmetije, za katero se zanimate, ustrezajo. Vprašajte za setveni načrt in načrtovano pobiranje.
• O količinah deleža se dogovorite pred začetkom sezone. Pričakovanje ne smejo biti nerealna in kmet mora biti radodaren, kajti v nasprotnem primeru se člani partnerstva naslednje leto verjetno ne bodo vrnili.
• Ne pričakujte enakih deležev skozi celotno sezono.
• O vseh podrobnostih se natančno pogovorite pred začetkom sezone – količine deležev, vrsta plačila, način dostave, …

Nekaj vprašanj, ki jih lahko postavite kmetovalcu, ko izbirate primerno partnersko kmetijo:

• Kako dolgo že kmetujete?
• Kaj vse sadite in kako dolgo?
• Kako dolgo že izvajate partnersko kmetovanje?
• Ali so v vašem deležu tudi pridelki vaših prijateljskih kmetij?
• Kakšen je bil vaš pridelek v prejšnji sezoni?
• Lahko stopim v kontakt z nekaj vaših članov iz prejšnjih sezon?

V partnersko kmetovanje ne uvrščamo kupovanja pridelkov preko posrednikov, tudi kadar gre za obliko »zabojčkov«. Tu namreč ni neposrednega stika med kmetom in uporabnikom (potrošnikom). Prav tako partnersko ne kmetujemo, kadar pri enem kmetu kupujemo krompir, pri drugem jabolka in tretjem zelje. Takšno kmetovanje je oportunistično in kmetom ne ponuja prednosti partnerskega kmetovanja.

Maj, 2010