Koža je največji telesni organ in kar nanesete nanjo, preide v nekaj minutah v kri. Pomembno je dobro preveriti, kaj izdelek vsebuje. Zagotovilo, da je izdelek organski, pa nam zagotavlja logo priznane neodvisne inštitucije za certificiranje.

Kaj nanesemo na kožo?

V Evropski uniji se sedaj izoblikujejo enotna pravila in standardi, kaj se šteje kot organski kozmetični proizvod. Pomembno je, da iz deklaracije sami preverimo, kakšna je vsebnost organskih sestavin v izdelku, da ne vsebuje gensko spremenjenih sestavin, da je biorazgradljiv in ekološko prijazen, da ne  vsebuje sestavin, ki so znane kot potencialno toksične za ljudi in okolje (vključno s parabeni, petrokemikalijami, z umetnimi dišavami in barvili, etoksiliranimi detergenti – SleS, glikoli, DEA, TEA, MEA, triklosanom, …). Edino zagotovilo, da je pred vami resnično organski izdelek, je logo kakšne priznane in po možnosti neodvisne institucije za certificiranje.

Znak Soil Association ima visoke in jasne standarde o problematičnih sestavinah v izdelkih za nego kože. Pridobljeni certifikat Soil Association je dokazilo o maksimalni vsebnosti organskih sestavin v izdelku (minimalno 95 % organskih sestavin, kjer ni moč zagotoviti organskih sestavin, organizacija potrjuje samo izdelke, ki vsebujejo vsaj 70 % le-teh (npr. v šamponih), a morajo poleg loga imeti tudi oznako »narejeno iz xx % organskih sestavin«, da ne bi bili zavajajoči), o minimalni količini sintetičnih sestavin, minimalni predelavi in jasnosti označevanja vseh sestavin. Vse sestavine morajo biti zdravju neškodljive in v njih ne sme biti nanodelcev in gensko spremenjenih sestavin, niti snovi, ki bi izvirale iz ogroženih vrst. V izdelku tudi ne sme biti močnih konzervansov (parabenov, uree, metildibromo glutaronitrila, kvarternija in triklosana), ostrih surfaktantov (detergentov – natrijevega lavril / lavret sulfata, amonijevega lavril sulfata), naftnih derivatov (tekočega parafina, propilen glikola, butilen glikola, dietilen glikola, polietilen glikola, mineralnih olj), dimetikona, umetnih dišav in barvil, otokrilena, dietanolamina (DEA), monoetanolamina (MEA), trietanolamina (TEA), pa tudi ne 1,4-dioksana.

Kaj oblečemo na kožo?

Bombaž velja za naraven material. Konvencionalno pridelan pombaž porabi več pesticidov kot katerakoli druga poljščina in predstavlja tipičen primer poljščine, katere pridelava je povsem odvisna od kemikalij. Za konvencionalno pridelavo bombaža, ki predstavlja približno 3 % svetovne kmetijske proizvodnje, se porabi 10 % vseh pesticidov, od tega 22,5 % insekticidov. Pri predelavi bombaža se uporablja 8.000 različnih kemikalij. 60 % vsega, kar damo na kožo, prodre v telo, nekatere kemikalije ostanejo v telesu več let. V zadnjih 20 letih je prišlo do mnogih izboljšav v bogatejših državah, kemikalije se reciklirajo in zamenjujejo z manj škodljivimi, žal pa se večina oblačil izdela v državah v razvoju, kjer je skrb za okolje in zakonodaja v zvezi z uporabo kemikalij precej manj stroga. Veliko kemikalij je prepovedanih, še posebej tistih, katerih ostanke najdemo v končanih oblačilih, med njimi benzidin, ki je povezan s povečano možnostjo raka na mehurju. Nekatera barvila iz skupine azobarvil so bila leta 2004 v Evropski uniji prepovedana z zakonom, saj sproščajo rakotvorne substance. Uporaba nekaterih kemikalij, kot je formaldehid, ki draži kožo in povzroča raka, je omejena, a še vedno dovoljena. Alergija na formaldehid je tudi najpogostejši krivec za alergično reakcijo ob nošnji bombažnih oblačil. Večja osveščenost potrošnikov je v 80. letih prejšnjega stoletja povzročila povpraševanje po bombažu, pridelanem brez kemičnih dodatkov in s spoštovanjem do narave. Tako se je pričela predelava ekološkega bombaža brez ljudem, živalim in okolju škodljivih kemikalij.

Zato se je nekaj organizacij, ki podeljujejo certifikate za ekološko pridelavo, odločilo uveljaviti standarde za tekstil. Oznaka »Organski bombaž« določa način, kako je bombaž gojen in predelan. Vključuje pridelavo, predelavo in prodajo in zagotavlja kupcu, da izdelki ne vsebujejo pesticidov, konvencionalno pridelanega bombaža, gensko spremenjenega bombaža, formaldehida, težkih kovin, … Tako lahko proizvajalci oblačil, če je proces izdelave blaga uporabljen za njihova oblačila in ustreza kriterijem katere izmed teh organizacij, na svoja oblačila lahko dodajo njihov znak. Proces za poenotenje teh standardov se je začel leta 2002, ko so predstavniki Soil Association, IVN, OTA (ZDA) in JOCA (Japonska) organizirali delovno skupino za sprejetje globalnih ekoloških tekstilnih standardov.

December, 2008