Nespečnost Svetovna zdravstvena organizacija definira kot težave pri uspavanju in/ali vzdrževanju spanja, ki se pojavljajo vsaj tri noči na teden, spremljajo pa jih slabo počutje, motnje v razpoloženju ter okrnjena funkcionalnost čez dan.
Proces spanja uravnava naša t. i. notranja ura oz. vrhovni možganski center, imenovan suprahiazmatično jedro. To jedro določa naš dnevno-nočni oz. cirkadiani ritem, njegovo delovanje pa je odvisno od svetlobe in teme.
Ko se zjutraj zdani, svetlobni signali preko oči potujejo do jedra, ta pa možganom nadalje signalizira, naj sprožijo znake za budnost. In obratno, ko se zvečer stemni, da jedro ukaz možganom, naj začno signale za budnost zavirati. Hkrati se ob pojavu teme v možganih začne izločati melatonin, hormon, ki uravnava naš bioritem in telesu javlja, da je čas za počitek.
Notranja ura praktično uravnava delovanje celega telesa (vpliva na telesno dejavnost, imunski sistem, izločanje hormonov, presnovo, srce, krvni tlak …), na žalost pa je ta prečudoviti in za naša življenja nepogrešljivi mehanizem precej občutljiv na motnje. Tako lahko na primer že nekajminutna izpostavljenost modri svetlobi mobilnega telefona ali prenosnega računalnika sredi noči močno zniža raven melatonina v telesu, zaradi česar se prebudimo oz. težko zaspimo nazaj.
Ljudje se med seboj močno razlikujemo glede tega, koliko ur spanca na noč kdo potrebuje, da se dobro naspi. Na splošno velja, da dojenčki potrebujejo 12–17 ur, otroci 9–13 ur, odrasli pa 7–9 ur kakovostnega spanca na noč. Količina potrebnega spanca s starostjo upada, spreminja pa se tudi vzorec spanja: starejši ljudje navadno trdno spijo prve tri do štiri ure, v drugi polovici noči pa se zlahka prebudijo.
Na kakovost spanca vpliva vrsta dejavnikov: od najočitnejših zunanjih, kot je npr. neudobna postelja, do manj očitnih manjših ali večjih telesnih in/ali duševnih zdravstvenih težav.
Če se želimo dobro naspati, moramo najprej poskrbeti za ustrezno spalno okolje. Zagotoviti si moramo udobno ležišče, poskrbeti za ustrezno temperaturo v spalnici (priporočljivo je, da je temperatura v spalnici nekoliko nižja) in odstraniti hrup ter svetlobo iz okolice. Pomembno je tudi, da vsak dan odhajamo spat približno ob isti uri. Tako bomo namreč svojo notranjo uro navadili na ustaljen ritem, posledično pa bo tudi spanec boljši.
Kofein je stimulant, ki deluje na naš živčni sistem. Povečuje anksioznost, hkrati pa nas ohranja budne. Podobno tudi nikotin deluje kot stimulant, ki dviguje krvni tlak in posledično slabša kakovost spanca.
Pazljivo velja ravnati tudi z alkoholom: čeprav ima ta nemudoma po zaužitju pomirjevalni učinek in se nam zdi, da nas je uspaval, če ga zaužijemo zvečer, alkohol nekaj ur po zaužitju vzdraži živčni sistem, kar vodi v nočno prebujanje.
Slab spanec oz. nočno prebujanje je lahko tudi posledica primanjkljajev določenih vitaminov oz. mineralov:
21. stoletje je s seboj prineslo pomembno spremembo, na katero se našim telesom še ni uspelo prilagoditi. Iz mobilnih telefonov, računalnikov, televizijskih zaslonov in tablic seva modra svetloba, ki zavira proizvodnjo melatonina. Za nameček pa brskanje po družabnih omrežjih možgane spravlja v stanje nenehne pripravljenosti, ne pa sprostitve, tako zelo potrebne pred spanjem. Posledično velja vse te naprave vsaj pol ure pred spanjem izklopiti.
Spalna apneja je motnja spanja, za katero je značilno, da oseba med spanjem zaradi blokade dihalnih poti večkrat preneha dihati. To povzroča smrčanje, prekinjeno dihanje in seveda slabši spanec. GERB ali gastroezofagealna refluksna bolezen je prebavna motnja, pri kateri želodčna kislina uhaja nazaj v požiralnik. Če se to dogaja ponoči, se pekočemu občutku v požiralniku pridružijo tudi težave s spanjem.
Sindrom nemirnih nog sodi med nevrološke motnje, kaže pa se kot nenadzorovana potreba po premikanju nog, še zlasti med spanjem. Podobno se bomo ponoči pogosteje prebujali, če trpimo za kroničnimi bolečinami, povezanimi z artritisom, migreno ipd.
V obdobju menopavze žensko telo preneha proizvajati določene hormone (estrogen, progesteron). Hormonske spremembe povzročajo vročinske valove in nočno potenje, kar seveda vodi v nočna prebujanja. Moške po 50. letu začne pestiti povečana prostata, zaradi katere morajo ponoči večkrat urinirati, na račun česar trpi spanec. So pa lahko razlogi za prekinjen nočni spanec tudi veliko bolj nedolžni, krivec je lahko že ob prehladu ali gripi zamašen nos.
Ne nazadnje prekinitve spanca povzročajo tudi pretirano delo in stres, pa tudi anksioznost in depresija. In naštetega je v sodobnih časih vse več in več.»Odnos med nespečnostjo in duševnimi motnjami je zelo kompleksen,« začne doc. dr. Vita Štukovnik, specialistka klinične psihologije.
»Nespečnost lahko igra vlogo v nastanku teh motenj, lahko gre za hkrati prisotno bolezen, pogosto pa jo vidimo predvsem kot transdiagnostični simptom različnih duševnih motenj. Pogosto je težko ugotoviti, kaj je bilo prej – duševna motnja ali nespečnost.
Zbujanje ponoči kot ena izmed oblik nespečnosti je pogosto simptom duševnih motenj, kot sta generalizirana anksiozna motnja in depresija, pojavlja pa se tudi pri bipolarni motnji, shizofreniji, obsesivno–kompulzivni motnji (OCD), motnjah hranjenja ter pri odvisnosti od alkohola in drog. Raziskave kažejo, da kar približno 50–70 % ljudi z anksioznimi motnjami poroča o nespečnosti ali drugih težavah s spanjem.
Anksioznost pogosto vodi do prekomernega razmišljanja in skrbi, kar otežuje sprostitev ob uspavanju ali vodi v nočna prebujanja. Tip nespečnosti se sicer lahko razlikuje glede na anksiozne motnje – denimo pri osebah z generalizirano anksiozno motnjo pogosto opažamo tako težave z uspavanjem kot z vzdrževanjem spanja, medtem ko imajo osebe s panično motnjo pogostejša prebujanja ponoči, prav tako denimo pri osebah s posttravmatsko stresno motnjo zelo pogosto opažamo nočne more in prebujanja ponoči.
Tudi večina ljudi z depresijo (glede na raziskave med 60 in 90 %) doživlja težave s spanjem, nespečnost pa se kaže bodisi kot težave z uspavanjem, prebujanjem ponoči ali prezgodnjim jutranjim prebujanjem, kar je še posebej značilno za osebe z depresijo. V nekaterih primerih doživljajo osebe z depresijo tudi hipersomnijo (prekomerno spanje), ki pa je manj pogosta kot nespečnost.
Moramo sicer vedeti, da je nezdravljena kronična nespečnost tudi dejavnik tveganja za slabše duševno zdravje in kar za nekajkrat poveča verjetnost za razvoj celega spektra duševnih motenj, kot so motnje razpoloženja, anksiozne motnje, psihotične motnje, čezmerna raba alkohola, nikotina in zloraba drugih psihoaktivnih snovi. Nespečnost ter deprivacija spanja sta danes prepoznana tudi kot neodvisen dejavnik tveganja za samomorilno vedenje,« zaključi sogovornica.
Čeprav se zaradi ene ali dveh neprespanih noči svet ne bo podrl, pa ima lahko kronična nespečnost zelo resne posledice za naše zdravje in posledično za kakovost življenja.
»Raziskave opozarjajo, da je kronična nespečnost ena najpogostejših nevropsihiatričnih posledic covida-19. Tudi v klinični praksi še vedno sprejemamo bolnike, ki povedo, da je bil sprožilec motnje spanja prav covid-19,« razloži Štukovnikova.
»K temu so prispevali številni dejavniki med epidemijo, kot so povečana raven stresa, spremembe v dnevni rutini, socialna izolacija in povečana uporaba digitalnih naprav, pa tudi sama obolevnost z virusom. Vendar pa različne raziskave in poročila kažejo, da so dolgoročni učinki epidemije na duševno zdravje in spanje še vedno vidni. Tudi prevalenca nespečnosti je še vedno višja kot pred epidemijo. Lani objavljena raziskava je npr. pokazala, da je prevalenca nespečnosti ostala povišana, čeprav se je nekoliko zmanjšala v primerjavi z vrhuncem pandemije. Dolgotrajne posledice v duševnem zdravju, spremembe v življenjskem slogu, gospodarska in socialna negotovost ter zdravstvene težave (tudi t. i. dolgi covid) lahko še naprej učinkujejo na kakovost spanja mnogih ljudi, kar pa opozarja na potrebo po stalni podpori in intervencijah za izboljšanje spanja in duševnega zdravja tudi v obdobju po pandemiji.«
Za konec dr. Vita Štukovnik opozarja, da je v primeru vztrajajočih težav s spanjem smiselno poiskati strokovno pomoč, saj danes poznamo učinkovite oblike zdravljenja motenj spanja, tudi za nespečnost. V slednjem primeru je primarna oblika zdravljenja nefarmakološka, s pomočjo kognitivno-vedenjske terapije za nespečnost.
A Več kot četrtina prebivalcev planeta ima težave s spanjem.
B Premalo spanja povečuje tveganje za duševne bolezni, npr. depresijo.
C Če nas muči nespečnost, se zaradi pretiranega izločanja stresnega hormona hitreje staramo.