Naravni termalni vrelci so se uporabljali že v času starih Rimljanov, zdraviliščni turizem na naših tleh pa se je pričel v avstro-ogrski monarhiji. Načrtno se je začel razvijati po drugi svetovni vojni, pravi razcvet je doživel v zadnjih dveh desetletjih, ko je bila večina term renoviranih. Slovenija ima 112 geotermalnih virov, od tega kar 87 naravnih termalnih izvirov, ki imajo temperaturo vode od 32 do 73 ºC. Geotermalnih virov, ki se danes izkoriščajo za zdravljenje, je okoli 25. Največ jih je v severovzhodni Sloveniji (Slovenske gorice, Prekmurje), sledijo Dolenjska, Zasavje in okolica Velenja. Na zahodu je največ termalnih virov na Obali. Na vprašanja o termalnih vodah in njihovem učinku na zdravje je odgovarjala Tanja Rauter Pungartnik, dr. med., vodja Odbora za zdravstvena vprašanja pri Skupnosti slovenskih naravnih zdravilišč.

Avtorica: Vesna Vilčnik

Katere vrste termalnih vod poznamo glede na temperaturo?

K termalnim vodam uvrščamo tiste vode, ki imajo pri izviru temperaturo več kot 20 ºC, mineralne vode so termomineralne, če imajo v enem litru več kot en gram mineralnih snovi, ali akratotermalne, če tega ne dosegajo. Glede na temperaturo delimo mineralne vode na hipotermalne s temperaturo od 20 do 34 ºC, izotermalne (homeo) s temperaturo od 34 do 38 ºC in hipertermalne s temperaturo več kot 38 ºC.

Kakšen učinek imajo termalne vode?

Termalne vode imajo mehanični, termični in kemični učinek. Osnovni mehanični učinek je vzgon, telo navidezno izgubi težo, s čimer je omogočeno lažje gibanje sklepov. Mehanično pa učinkuje tudi hidrostatski pritisk vode, ki deluje na telesne votline, na krvne žile – predvsem vene in s tem neposredno na srce, krvni obtok in dihanje ‒ odvisno od globine potopljenega telesa. Delovanje hidrostatičnega pritiska se kaže v razporeditvi krvi v venah, od nižjih k višjim predelom telesa, prsnemu košu in glavi ter od perifernih ven k notranjemu ožilju pri globlje potopljenih delih telesa. Termični učinek je v draženju termo receptorjev v koži, hiperemiji, zmanjšanju spazmov, manjši bolečini, povečanem pretoku, boljši oskrbi tkiv s hranilnimi snovmi in kisikom, občutek sproščenosti. Učinek je tudi na globoki krvni obtok, na vegetativni živčni sistem in metabolizem. Prevodnost za temperaturo termalne vode je veliko večja od zraka, zato se telesna temperatura v termalni vodi poviša hitreje kot v zraku. Kemični učinek je odvisen od kemične sestave mineralne vode, klinično je manj pomemben.

Kakšen je vpliv termalne vode na človekovo telo in zdravje, če se v njej kopamo?

V rehabilitacijskih programih ima hidrokinezioterapija zaradi manjše obremenitve na spodnje ude in večjega upora zaradi viskoznosti vode prednosti pred telovadbo na suhem. Pri poškodbah in okvarah hrbtenice je prednost izvajanja vaj v vodi v razbremenitvi nosilnih struktur hrbtenice ter zmanjšanju edema mehkih tkiv, kar zmanjšuje bolečino in omogoča lažjo izvedbo giba. V rehabilitaciji v zdraviliščih ima vodilno vlogo hidrokineziterapija. Termalna voda je zelo ugoden medij za izvajanje vaj, s čimer preprečujemo bolečine v hrbtenici. Izvaja se v skupini ali individualno. Najpogosteje se hidrokinezioterapijo uporabi kot uvod v ostale terapevtske postopke. Zaradi toplotnega učinka se sprostijo mišice, omehča mehka tkiva. Zaradi razbremenitve v vodi pacienti veliko lažje izvajajo vse vaje, ker so bolečine veliko manjše in izvajanje vaj je prijetno, ugoden je tudi psihološki učinek, saj termalna voda deluje pomirjujoče. Iz literature je možno ugotoviti, da ima hidrokinezioterapija statistično dokazan učinek.

Kako dolgo mora trajati hidrokinezioterapija, da pride do želenega učinka na telo?

Vaje, ki se izvajajo v vodi, zaradi svojih specifičnih lastnosti omogočajo drugačen pristop in metode kot v telovadnici. Posamezen postopek naj bi trajal 20 min, izvaja se pa lahko v bazenu ali individualno za slabše pokretne v hubbardovi kadi. Vadba v vodi omogoča izvajanje giba pri zmanjšani sili teže in večjem uporu. Pomembna prednost hidroterapije je, da omogoča varno izvajanje vaj, vključno z vadbo hoje, že v obdobju zgodnje rehabilitacije, ko zaradi vrste poškodbe obremenjevanje spodnjih udov ni dovoljeno, na primer pri zlomu medenice in spodnjih udov. Hidroterapija ugodno vpliva na povišan tonus, šibkost mišic in slabo gibljivost pri spastičnosti, z uporabo hidrogimnastike dosežejo izboljšanje gibljivosti, mišične moči, koordinacije, izboljšanje kardiorespiratorne zmogljivosti in tudi zmanjšanje bolečine ter spastičnosti.

Najbrž so nad vadbo v vodi navdušeni tudi otroci?

Seveda. Tudi za otroke je terapija v vodi zelo sprejemljiva, zabavna in drugačna od drugih terapevtskih postopkov. Z boljšim sodelovanjem otrok lahko pričakujemo hitrejše izboljšanje njihovih funkcijskih sposobnosti. Nepogrešljiva pa je tudi v rehabilitaciji oseb z vnetnimi revmatskimi boleznimi, saj je voda včasih edini medij, ki revmatskim bolnikom omogoča gibanje, saj zmanjšuje bolečino in okorelost sklepov.

Zakaj pride do reakcije na kopanje v termah ‒ balneoreakcije, kakšna je lahko in kako dolgo traja?

Z balneoreakcijo označujemo subjektivne oz. objektivne težave. Nastopijo po prvem tednu, ko pacienti izvajajo različne terapije. Pojavi se lahko utrujenost, nespečnost, vznemirjenost, bolečina v sklepih, depresija. Balneoreakcijo razumemo kot dokaz delovanja akratotermalne ali mineralne vode ter peloida na odzivnost človeškega telesa, je nekako znak pričakovanega učinka v poteku zdravljenja. Pri balneološkem zdravljenju gre za celovitost vplivov na človeka. V drugem tednu zdravljenja pride do izboljšanja počutja, zato naj bi za idealen funkcionalni rezultat balneoterapija trajala vsaj tri tedne.

Kdo se mora izogibati kopanju v mrzlih/toplih/vročih termah?

Balneoterapija je usmerjena na okvaro funkcij različnih organskih sistemov, ne le enega. Posega torej v mnoge medicinske veje, tako da je posledično veliko indikacij: kronična vnetna revmatska in revmatoidna obolenja, degenerativni revmatizem sklepov in hrbtenice, po poškodbah in ortopedskih operacijah, nevrološka obolenja … Kontraindikacije za balneorehabilitacijo pa so bolezni v akutnem stadiju, epilepsija z napadi, infekcijska obolenja, nosečnost, parazitarna obolenja, dekompenzacija srca, kožne bolezni, visoka hipertenzija … Uspeh balneorehabilitacije je odvisen od dobro izbrane indikacije, pravočasnega zdravljenja in primerne dolžine zdravljenja.

Katere oblike uporabe termalnih vod še poznamo?

Poleg kopanja se lahko termalna voda lahko uporablja še v drugačnih oblikah, kot na primer za pitje in inhalacije, vendar je ta uporaba veliko manj razširjena kot hidrogimnastika v termalni vodi. Zelo priljubljene so kopeli s termalno vodo, lahko tudi z zeliščnimi obogatitvami, ko je oseba potopljena v vodo do vratu. Lahko izvajamo splošno kopel, pri kateri uporabljamo podvodni curek, možna je tudi uporaba žvrkljajoče kopeli, ki izboljšuje pretok krvi v koži in mišičju, izboljša prekrvavitev notranjih organov, pospešuje presnovne procese, krepi imunski sistem, deluje protivnetno in krepi vegetativno živčevje.

Omenili ste še pitje termalne vode in inhalacije; kako potekata ti dve terapiji?

Inhalacije so vrsta terapije, pri katerih preko dihalnih poti dovajamo v organizem zdravila in zdravilne snovi. Za ta postopek potrebujemo inhalator. Običajno se inhalira v sedečem položaju skozi nos oz. usta. Inhalacije trajajo od 5 do 15 minut. Z vdihavanjem na drobne delce razpršeno termalno vodo lahko izboljšamo prekrvavitev sluznice dihal, pospeši se izločanje prahu in drugih delcev. Pitje termalne vode je sicer manj razširjena oblika, vendar jo lahko pijemo. Določena zdravilišča to prakticirajo, vendar so za to potrebne dodatne analize vode. A za ugodne rezultate na telesu se bolj uporablja pitje termomineralne vode, ki ima lahko svoj učinek ‒ glede na sestavo ‒ na svoji poti skozi prebavila lahko deluje kot antacid ali kot ozmotski laksativ, lahko ima sistemski učinek elektrolitov po absorpciji v ozkem črevesju in vpliv na izločanje elektrolitov skozi ledvice.

Kemična sestava termalnih vod

Ana Bucalo in Andrej Benedik z Inštituta za hidrogeologijo in okolje Geo-Aqua sta povedala, da lahko v Sloveniji termalno vodo glede na kemične lastnosti delimo na tri tipe.

• Najpogostejši tip termalne vode je kalcijev-magnezijev hidrogenkarbonat. Vode tega tipa so vezane na karbonatne kamnine (apnenci, dolomiti), deloma se pojavijo tudi v sedimentnih kamninah (peski, prodi). Napaja jih deževnica.
• Drugi tip termalne vode se pojavlja v klastičnih sedimentnih kamninah (prodi, peski, peščenjaki). Sestava vode se spreminja z globino, od običajne kalcijeve karbonatne vode pa vse do natrijeve karbonatne vode. Značilnost te vode je tudi prisotnost plina CO₂ (murski bazen).
• Tretji tip vode je vezan na metamorfno ali karbonatno podlago v murskem bazenu, neposrednega napajanja s površine praktično ni. Voda vsebuje veliko natrija in klora s primesmi nafte in plina (ogljikovodikov).