Ko se na potovanje odpravimo z našimi najmlajšimi, se velja dobro pripraviti, da bi se izognili težavam in slabi volji na poti. Ko izberemo najustreznejši način oziroma prevozno sredstvo za potovanje, ki najbolj odgovarja potrebam družine, hkrati poskrbimo tudi za ustrezno temperaturo v vozilu, za to, da malčki kar se le da velik del poti prespijo, in ne pozabimo s seboj vzeti hrane, pijače, potrebnih stvari in potovalne lekarne. Kadar le lahko, naredimo postanek, se pretegnimo in nadihajmo zraka, če potujemo z avtomobilom, pa izkoristimo tudi počivališča in igrala ob cesti. Da bo malčkom pot hitreje minila, jih lahko zamotimo s številnimi igricami.

Prava zakladnica znanja in idej o pripravi na potovanje z najmlajšimi je Maja Strel, učiteljica razrednega pouka in strokovna sodelavka Zavoda za letovanje in rekreacijo otrok, zadolžena za organizacijo in izvedbo prostočasnih aktivnosti za otroke in mlade, ki je z nami delila svoje izkušnje.

Avtorica: Anja Kuhar

 

Potujemo lahko s številnimi prevoznimi sredstvi in na potovanju npr. z avtomobilom lahko pot precej bolj prilagodimo otroku kot denimo med potovanjem z letalom. Katero prevozno sredstvo bi lahko označili za otroku najprijaznejše in zakaj?

Vsako prevozno sredstvo ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Javna prevozna sredstva imajo to prednost, da nam samim ni treba voziti in se med vožnjo lahko posvečamo samo otrokom, vendar pa nismo tako fleksibilni kot na potovanju s svojim avtom, saj ne moremo sami odrejati postankov. Zagotovo sta vlak ali ladja udobnejša za potovanje kot npr. avtobus, saj ponujata več možnosti za gibanje.

Izmed vseh javnih prevoznih sredstev se družine največkrat odločijo za letalo, saj nas do želene destinacije pripelje precej hitreje kot druga prevozna sredstva, vendar je ob potovanju z otroki potrebno upoštevati dolžino postopkov prijav (check-ina), preverjanja prtljage in čakanje na letališču, ki so za otroke zagotovo utrujajoči. Poleg tega je pri potovanju z letalom potrebno upoštevati omejitev pri prtljagi. Če potujemo z dojenčkom, nam nekatere letalske linije sicer dovolijo brezplačno vzeti na letalo voziček in torbo za previjanje, dodatne prtljage pa nam ne priznajo, čeprav vsi, ki potujemo oziroma smo potovali z majhnimi otroki, vemo, da so ravno dojenčki tisti, za katere potrebujemo največ prtljage.

Predvidevam, da družine z (majhnimi) otroki največkrat za pot izberejo avto, saj najbolj pokrije njihove potrebe: na pot lahko odidejo, ko jim to najbolj ustreza, tempirajo postanke glede na potrebe otrok, s seboj vzamejo vse, za kar menijo, da bodo na dopustu potrebovali (na streho avtomobila lahko dodatno namestijo strešni prtljažnik) ipd. Avto je tako zagotovo najbolj fleksibilno prevozno sredstvo za družine.

 

Kako poskrbimo za ustrezno temperaturo na potovanju in kdaj je za otroka najlažje kreniti na pot?

Čas dneva, v katerem družine najraje odrinejo na pot, se razlikuje od družine do družine. Če avto nima klimatske naprave, je potrebno iti na pot zgodaj zjutraj, da pridemo na cilj v dopoldanskih urah, ko še ni tako vroče, ali zvečer, če jo ima, pa smo glede odhoda na pot precej bolj fleksibilni. Kadar nastavljamo temperaturo na klimatski napravi, moramo paziti, da med temperaturo v avtomobilu ter zunanjo temperaturo ni prevelike razlike.

Predno gremo na pot, avto (s klimo ali brez) dobro prezračimo tako, da pol ure pred odhodom spustimo vsa stekla – to je najbolje narediti med tem, ko nalagamo prtljago in ni bojazni, da bi nam avto kdo odpeljal, ker je odklenjen.

 

Kako pogosto svetujete postanke in kako je z razgibavanjem na poti?

V izogib kolonam pred odhodom na pot v poletnih mesecih vedno preverimo informacije na cestah, saj je čakanje mukotrpno že za odrasle, kaj šele za otroke.

Predvidevam, da veliko družin odhod na pot prilagodi bioritmu otrok. V naši družini (imamo otroka, stara 4 in 6 let) smo denimo čas poti vedno izbrali upoštevajoč njune potrebe. Ob odhodu na 3 ure oddaljeno destinacijo smo krenili po kosilu, da sta otroka v avtu zaspala, ob odhodu na daljšo pot pa smo krenili zjutraj in vmes naredili postanek za kosilo, po katerem sta zaspala. Vsekakor je dobro, da otroci v avtu vsaj del poti prespijo, tako se jim pot zdi krajša in manj naporna ter niso izmučeni, ko pridejo na cilj – starši pa tudi ne, ker nam ni bilo treba poslušati negodovanja.

 

Postanki so potrebni, da se pretegnemo in razgibamo. Na daljših potovanjih se praviloma ustavljamo vsaki dve uri, razen kadar otrok spi – takrat ga ne budimo in podaljšamo. Na počivališčih je pametno poiskati senčno parkirišče, veliko počivališč ima tudi že igrala, ki zagotovo popestrijo postanek otrokom in pripomorejo k temu, da pot ni tako dolga in enolična.

 

Poleg postankov moramo poskrbeti, da otroci na poti ne bodo lačni in žejni. Kaj ne sme manjkati v potovalni hladilni torbi?

Kadar odhajamo na pot, moramo upoštevati, da lahko obtičimo v koloni in se na počivališču ne bomo mogli ustaviti tako hitro, kot bi si želeli. Potrebno je poskrbeti, da imamo v avtu zadostno količino pijače, najbolj priporočljiva sta voda ali nesladkan čaj, ki najbolj odžejata in ju tudi ni treba shranjevati v hladilni torbi, paziti je treba samo, da nista izpostavljena soncu. Pri roki je priporočljivo imeti tudi kak prigrizek, ki ni obremenilen za želodec (sploh če imamo otroke, ki so nagnjeni k slabosti), kot so grisini, krekerji, bobi palčke ipd.

 

Česa vsega še skrbni starši ne smejo pozabiti ob odhodu na potovanje?

Če potujemo z letalom, spravimo v osebno prtljago vse pomembne stvari za otroka in dva- do trikratno zalogo rezervnih oblačil, saj se prtljaga žal rada izgubi in navadno traja dan ali dva, da jo dobimo nazaj. Vsekakor mora biti v otroški potovalni torbi dovolj plenic, kakšna tetra plenica, na katero ob previjanju v javni previjalnici položimo otroka, vlažilni robčki, navadni robčki, razkužilo, plastenka vode, otrokova najljubša igrača, odejica, pokrivalo za glavo, sončna krema z visokim faktorjem, potovalna lekarna itd.

 

Potovalna lekarna za najmlajše:

• negovalna krema,
• termometer,
• sirup/svečke za zbijanje temperature,
• zdravilo proti driski in proti zaprtju,
• repelent proti komarjem in mazilo za blaženje pikov,
• antihistaminiki,
• zdravila proti potovalni slabosti,
• razkužilo,
• sončna krema z visokim zaščitnim faktorjem,
• zdravila, ki jih otrok redno jemlje po predpisu zdravnika, itd.

V primeru, da se odpravljamo v daljne kraje, poskrbimo tudi za morebitna ustrezna cepljenja.

 

Posebno poglavje je potovanje z dojenčkom, kakšna pravila veljajo tu?

Kadar se na pot odpravljamo z zelo majhnim dojenčkom, se vsaka družina zagotovo na to še posebno pripravi. Načeloma pot mine mirno, saj majhni dojenčki precej spijo, k čemur prispeva tudi gibanje avtomobila, ki na večino dojenčkov deluje uspavalno. Vseeno pa pri zelo majhnih dojenčkih moramo biti pozorni, saj jih veliko trpi za kolikami – trebušnimi krči. V tem primeru naj starši ugotovijo, v katerem delu dneva so krči najhujši in se takrat izognejo potovanju, saj otrokom sedeči oziroma polležeči položaj zagotovo ne ustreza. Če do napada pride, se ustavimo na najbližjem počivališču, otroka položimo na svojo roko in mu masirajmo trebušček. Obstajajo tudi kapljice proti kolikam, vendar ne delujejo pri vseh.

Druga stvar, na katero moramo paziti pri dojenčku do šestega meseca starosti, je seveda prehranjevanje, saj se do te starosti dojenčki prehranjujejo z mlekom (od četrtega meseca nekateri že uvajajo kašice, vendar je mleko še vedno glavna prehrana). Če otroka hranite z adaptiranim mlekom, je potrebno na pot vzeti zadostno količino vode in mlečnega prahu. Ustrezno količino je priporočljivo že vnaprej pripraviti v za to namenjene dozirne posodice, tako da lahko kjer koli na poti otroku kar se da hitro pripravimo obrok. Ker se mleko pripravlja s toplo vodo, je priporočljivo imeti s seboj tudi termovko z vrelo vodo, ki jo zmešamo s hladno in tako dobimo vodo primerne temperature, v katero bomo zamešali mlečni prah.

 

Otrokom je na dolgih potovanjih pogosto dolgčas. Kako jih lahko zamotimo?

Res je, otroku lahko, sploh na dolgi poti, postane dolgčas, zato je priporočljiv odhod na pot ob takem času, da vsaj del poti prespi. Če pot ni dolga ali pa je ne moremo prilagoditi otroku, so nam na voljo razne kratkočasne dejavnosti.

Otrok naj ima pri sebi svojo najljubšo igračo, lahko tudi knjigico, s katero se zamoti. Če ne more gledati ali brati knjige, ker mu je rado slabo, mu zgodbico lahko pripovedujemo sami ali pa mu jo predvajamo. Lahko sestavimo tudi kompilacijo otroških pesmi, ki jih ima otrok najraje, in jih predvajamo ter skupaj prepevamo, lahko pa seveda prepevamo tudi brez glasbene spremljave. Nekateri starši uporabljajo tudi male DVD-predvajalnike, tako da se otroci na poti kratkočasijo z ogledom risanke ali otroškega filma. Glede na interese svojih otrok se lahko igramo razne besedne igre, postavljamo uganke ali pripovedujemo šale. Kadar smo na poti, lahko čas izkoristimo in pustimo otrokom, da nam pripovedujejo. Otroci to zelo radi počnejo, a doma za to včasih ni dovolj časa, saj imamo toliko drugih stvari, ki jih moramo narediti, na poti pa si lahko povemo veliko zanimivega.

 

Omenili ste igrice, ki se jih lahko igramo z otrokom, da ga zamotimo. Bi lahko navedli nekaj igric, ki bodo v pomoč staršem?

Če potujemo z vlakom, avtobusom, ladjo ali letalom, lahko vzamemo s seboj pobarvanke, miselne igre, ki jih otroci rešujejo, razne družabne igre, npr. spomin, štiri v vrsto, potapljanje ladjic, šah ipd.

V avtu pa najbolj prav pridejo besedne igre, kot so npr. zadnja črka – prva črka: izberemo temo (npr. živali), prvi igralec pove eno žival (npr. zebra), naslednji mora povedati žival, ki se začne s končno črko prejšnje besede (v našem primeru torej na črko a, npr. antilopa). Z majhnimi otroki je to igro priporočljivo igrati v paru, starš skupaj z otrokom ali starejši v paru z mlajšim otrokom, saj s tem izenačimo premoč starejših otrok oziroma odraslih, ki imajo bolj razvit besedni zaklad.

Naslednja igra je moje oko vidi, klasična igra, ki nikdar ne zastara. Ozremo se po okolici in povemo: moje oko vidi nekaj, kar se začne na črko s (npr. sonce). Ostali v avtu ugibajo, kaj vidi, soigralec pa odgovarja z da ali ne. Kdor ugane, nadaljuje igro. Variacija te igre je lahko »moje oko vidi nekaj belega« ali »moje oko vidi nekaj okroglega«.

Lahko se igramo tudi dvajset vprašanj, pri kateri si eden od igralcev zamisli neko stvar, ostali pa mu drug za drugim postavljajo vprašanja. Izvedeti morajo, kaj si je prvi igralec zamislil, ne da bi prekoračili mejo 20 vprašanj. Če jim ne uspe, igralec zmaga in si zamisli novo stvar, v nasprotnem primeru pa zmaga skupina. Zmagovalec si naslednji zamisli novo stvar, drugi pa ugibajo. Pri mlajših otrocih igro poenostavimo tako, da namignemo, na kaj mislimo, npr.: »Mislim na eno žival.«

 

Za konec lahko rečeva še nekaj o slabosti otroka na poti, kako jo preprečimo in podobno.  

Otroci, ki so nagnjeni k slabosti, naj pred potovanjem ne jejo mlečnih izdelkov in ne pijejo mleka. Priporočljivo je, da pojejo nekaj malega, a nevtralnega, kot sta žemljica in čaj. Na pot vzemimo grisine ali krekerje in vodo, ki naj jih otrok je v majhnih količinah, če je lačen. Izogiba naj se kislim stvarem, slanim prigrizkom, kot so čips ali smokiji, in sladkarijam.

Nekaterim otrokom pomaga, da vzamejo tabletko proti slabosti, pri čemer je potrebno točno upoštevati navodila, saj tabletka drugače ne bo pomagala. Obstajajo tudi lizike proti slabosti, ki so dobra alternativa tabletkam, poleg tega pa otroka zamotijo, vendar žal ne pomagajo vsem.

Otrok, ki je nagnjen k slabosti, naj gleda naprej, naj ne bere, ne gleda navzdol in se ne obrača naokrog. Lahko posluša zgodbice ali pesmice, mi pa se z njim pogovarjajmo in ga zamotimo, da ne bo mislil na to, kako slabo mu je. Za primer bruhanja imejmo pripravljeno vrečko ali brisačo, vendar mu tega ne povejmo, saj lahko bruha že, če ju bo opazil. Avto naj bo dobro prezračen, v njem naj ne bo zadušljivo, poleg tega večkrat naredimo postanke.

 

 

Julij-avgust 2014