Strokovnjaki pravijo, da je osamljenost odvisna od subjektivne kakovosti naših odnosov; to pomeni, da je pomembno, kako mi mislimo in čutimo o tem, v kakšnih odnosih smo z ljudmi, ki nas obdajajo, in ne toliko to, koliko ljudi nas v resnici obkroža. Verjetno vsak najprej pomisli, da so najbolj osamljeni tisti ljudje, ki so samski ali imajo malo prijateljev. Vendar nekatere raziskave kažejo, da je kar 60 % poročenih ljudi osamljenih, saj med zakoncema ni tiste prave bližine, ki človeka napolni z mirom in zadovoljstvom. Zato je lahko osamljenost še toliko hujša med prazniki, ko nas obdaja kopica ljudi, s katerimi nismo globlje povezani.

Avtorica: Vesna Mlakar

Izr. prof. dr. Vita Poštuvan, univ. dipl. psih., z Univerze na Primorskem opozori, da poznamo dva vidika osamljenosti: čustveno in socialno. Med prazniki se lahko še toliko bolj kot na običajen dan soočimo tako z eno kot tudi z drugo vrsto osamljenosti. »Prazniki pretrgajo vsakodnevno rutino. Navadno imamo predstavo in pričakovanja, da bo v prazničnem obdobju več časa za medosebne odnose, za harmonična vzdušja in lepe trenutke. Vendar se navkljub – ali ravno zaradi – tem pričakovanjem lahko počutimo osamljene.

Poznamo dva vidika osamljenosti, to sta čustvena in socialna, ki se kažeta v različnih situacijah. Eden od razlogov za socialno osamljenost je ta, da praznično vzdušje ne mine v skladu z našimi pričakovanji in se s tistimi, ki smo jih pričakovali v času praznikov, ne uspemo srečati. Ta vidik je navadno najbolj očiten.

Vendar smo med prazniki lahko tudi precej čustveno osamljeni, četudi so ljudje prisotni okoli nas. Na obiskih se navadno srečamo z ljudmi, s katerimi nismo v dnevnem stiku, jih vidimo le za kratek čas, lahko pa imajo drugačne življenjske nazore ali vrednote kot mi. Včasih zaradi razlik, ki jih v teh okoliščinah bolj opazimo, ali celo prepirov, ki se ob tem zgodijo, lahko pride do občutka, da nismo razumljeni in nimamo prave intimne povezanosti z drugimi.«

Osamljenost ni nujno brezizhodna

Dr. Vita Poštuvan dela na Inštitutu Andrej Marušič, Slovenskem centru za raziskovanje samomora. Pove, da pride med prazniki do manjšega porasta v številu smrti zaradi samomorov, vendar načeloma ta porast ni toliko večji kot na primer v kakšnem drugem obdobju. »Osamljenost je povezana s samomorilnim vedenjem in v zadnjih letih se povezavi med konceptoma posveča veliko pozornosti.

Gre za kompleksen preplet dejavnikov tveganja – in pri osamljenosti govorimo o notranjem občutku, ki je lahko posledica medosebnih odnosov, odnosov v skupnosti in družbi nasploh. Osamljenost je precej pogosta, nikakor pa ni nujno, da smo osamljeni, če na primer živimo sami. Vsekakor so integriranost, povezanost v družbo in močne medosebne vezi tisto, kar nas spodbuja, da svoje stiske rešujemo konstruktivno in nam navadno osmišlja življenje.«

Starejši ljudje povezani v medsebojni pomoči

Osamljenost je pogost pojav med starejšimi ljudmi, saj staranje prinaša telesne, razumske, duševne in socialne spremembe. Najbolj stresni dogodki so upokojitev, vdovstvo in izguba prijateljev. Na NIJZ opozarjajo na povezanost med osamljenostjo in večjim tveganjem za zvišan krvni tlak oziroma z možgansko kapjo, s koronarno boleznijo, demenco, depresijo, tesnobo, slabšo kakovostjo spanja, slabšim imunskim odzivom in tudi s prezgodnjo smrtjo.

V Sloveniji poteka več programov in dejavnosti za krepitev duševnega zdravja in preventivo pred duševnimi težavami pri starejših. Humanitarni, socialnovarstveni program Zveze društev upokojencev Slovenije Starejši za starejše bo drugo leto praznoval okroglo, dvajsetletnico delovanja. Na društvu pravijo, da je nemogoče zbrati točno število obiskov, še manj nudenja pomoči oskrbovancem, ki so jo prispevale prostovoljke programa. Vseh je okoli 3.500 po vsej Sloveniji v več kot 300 društvih upokojencev.

Program nudenja pomoči »vrstnikom« se je porodil spontano, ko so upokojene strokovnjakinje Slovenske filantropije in Zveze društev upokojencev Slovenije leta 1995 pričele razvijati projekt medsebojne pomoči starejših, da bi ti lahko čim dlje ostali v domači oskrbi.

Tako se tkejo nitke zaupanja

Jerica Laznik, pokrajinska koordinatorica programa SzS Zasavja, razloži: »Kot pove že ime našega programa, Starejši za starejše, prostovoljci skrbimo za starejše občane in smo tesno povezani z vsakdanjim življenjem in potrebami starejših v svojem okolju. Pri svojem delu opažamo, da sta največji težavi osamljenost in odmik od družabnega življenja v samoto svojega doma, kar tako rado prikliče bolezen in počasi ter potihoma tudi demenco.

Zato počasi tkemo nitke zaupanja in se trudimo, da so starejši bolj vključeni v družabno življenje in manj osamljeni. Ob zaznanih stiskah jim pomagamo težave reševati pri pristojnih organih, vedno pa jih povabimo k sodelovanju v organiziranih tedenskih druženjih starejših.

Tu se najdejo teme za pogovore, spoznavamo nove prijatelje, igramo družabne igre, se organizirano odpravimo na sprehode po parkih in peš poteh, urimo možgančke in ročne spretnosti, osvajamo veščine sodobne tehnologije ali pa se družimo v domačem okolju. Z vsem tem se starejšim širi socialna mreža, kar jim polepša dan in nariše nasmeh. In to je začetek novih znanstev ter prijateljstev, ki počasi preženejo osamljenost.«

»Če delaš samo zase, je to neposredna pot v nesrečo«

Zgornjo modrost je izrekel prof. dr. Urban Kordeš, vodja centra za kognitivno znanost na Univerzi v Ljubljani, med pogovorom s Klemnom Selakovičem, ustvarjalcem podkasta Aidea. Slednji je v svoji pred kratkim izdani knjigi AIDEA:100 zapisov in modrosti o zavesti, ljubezni, drogah, tehnologiji in prihodnosti človeštva v enem od poglavij zapisal tudi osebno izkušnjo, ko ga je osredotočenost in delovanje zgolj nase pahnilo v brezno osamljenosti:

»Dnevi, ko razmišljam o sebi in svojih potrebah, so najtežji in najbolj nesrečni. Dnevi, ki so polni ustvarjanja in pomoči drugim, pa so lahkotni, radostni in polni. Prežeti z življenjsko energijo. Za racionalni um je to čisti nesmisel. Mar se ne bi področja morala izboljševati, če jim posvetim več energije in pozornosti? Zahodnjaški duh me poriva v to miselnost.

Nekoč sem verjel, da moram življenje posvetiti zgolj sebi in svojim željam, da bi našel srečo. A če usmerjam miselno energijo izključno vase, si – začuda – škodujem. Sčasoma sem spoznaval, da je ta pot tlakovana z zelo lepimi tlakovci, ki vodijo neposredno v pekel. To vidim in čutim.«

Občutki osamljenosti med mladimi

NIJZ navaja, da je po podatkih raziskave HBSC 2022 v zadnjem letu občutke osamljenosti izkusil vsak šesti mladostnik v starosti 11, 13, 15 in 17 let. Pogostost občutkov osamljenosti s starostjo narašča in ti občutki so v največji meri prisotni med 15- in 17-letnimi mladostniki. Med dekleti so občutki osamljenosti prisotni v večji meri kot med fanti. Več kot tretjina mladostnikov pa poroča o rednem (tedenskem) doživljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov, med katerimi so najpogostejši nervoza, nespečnost in razdražljivost.

V tesnobo in depresijo lahko vodi tudi pomanjkanje spanja, ki je pogosto posledica prekomerne rabe elektronskih naprav. Socialna omrežja so zasnovana tako, da ljudi zasvojijo. Bolj ko je kakšna stran popularna in več časa ko so ljudje na njej, več denarja bodo plačali oglaševalci. Prav mladostniki so pogoste žrtve socialnih obrežij, kjer se med ljudmi plete zgolj navidezna bližina. Osamljenost pa ostaja in se le še poglablja.

Osebne izkušnje prostovoljk v programu Starejši za starejše

Bistvo programa je, da starejši prostovoljci obiščejo vse starejše od 69 let v svoji okolici, jih povprašajo o tem, kako živijo, in jim poskušajo organizirati pomoč, če jo potrebujejo.

• Hrano ji pogrejem jaz, zato me vedno pohvali, da sem v kuhinji doma. Se pa vidi, da je živela v mestu in da je bila v službi. Želi biti urejena in tudi je, njena razgledanost pa je fascinantna. Sama jo velikokrat pohvalim glede njenega enciklopedičnega znanja in vsakokrat me toplo pogleda in se zahvali. (Terezija Vidovič, prostovoljka iz Ptuja)
• Njen nasmeh in razpoloženje mi povesta, da je zelo vesela mojega obiska. Rada se pogovarja, veliko ve in je ena mojih bolj zanimivih sogovornic. Ko odhajam, mi 85- letna Pavlika pravi, poglej, kako hitro je minil čas. Vedno pa izreče še stavek: »Meni pa res nič ne fali.« (prostovoljka v programu Starejši za starejše)
• Čeprav se včasih zgodi, da se počutimo nemočne in se sprašujemo, ali naša pomoč sploh zaleže, pa je še več tistih trenutkov, ko odhajamo z obiska pri naših starejših z dobrimi občutki. Vesele, ker smo nekoga razveselile, mu polepšale dan, ga spodbudile in mu dale vedeti, da je starost lahko tudi lepa. Na ta način pa rastemo tudi prostovoljke same. (Ema Rodošek, koordinatorka programa Ptujska Gora)

ABC

A Osamljenost je v največji meri odvisna od subjektivne kakovosti naših odnosov.

B Osamljenost aktivira telesne in duševne odzive na stres.

C Kronična osamljenost poveča tveganje zgodnje smrti.