V današnjem času se največkrat izgovarjamo na stres, pomanjkanje časa, preobremenjenost. Pa vendarle: naš motor žene predvsem hrana. Žal najraje posežemo po osiromašeni hrani, saj mnogokrat druge tudi nimamo pri roki. Med največkrat omenjena biološko razvrednotena živila štejemo beli sladkor, beli riž in belo moko, ki jih nekateri imenujejo tudi »bele smrti«. Posebnost osiromašenih živil je v tem, da za svojo presnovo izkoriščajo naše lastne zaloge vitaminov in mineralov. V sodobnem svetu poraba belih živil strmo narašča.

Avtor: Damijana Škrlj

Sladkor med industrijsko predelavo, čiščenjem in rafiniranjem izgubi številne koristne lastnosti, vendar ohrani energijsko vrednost in sladek okus ter pridobi privlačen videz v obliki belih kristalčkov ali kristalov. S povečano uporabo belega sladkorja naraščajo tudi obolenja, kot na primer ateroskleroza. Porast te bolezni je viden predvsem v tistih delih sveta, kjer je poraba belega kristalnega sladkorja večja. Beli sladkor se skriva v najrazličnejših osvežilnih pijačah, v kosmičih, vitaminskih ploščicah, najdemo ga tudi v kislih kumaricah, mnogih drugih živilih, da o slaščicah niti ne govorimo.

Druga pogosta sestavina naših obrokov je bela moka, ki predstavlja zgolj škrob, saj sta kalček in ovojnica v postopku predelave iz končnega izdelka odstranjena. Žal tudi polnovredne moke ne moremo uporabljati drugače kot tako, da jo dalj časa toplotno obdelujemo, pri čemer izgubi glavnino svojih koristnih snovi. Priporočeno je, da si vsaj tu in tam privoščimo čez noč namočena, presna ali grobo zmleta žita.

Beli riž se skuha bistveno hitreje kot rjavi. Res je, da v naših trgovinah kupujemo hrano, ki mora ustrezati vsaj osnovni zakonodaji, ki med drugim določa tudi najvišje mejne vrednosti nitratov, pesticidov in ostalega, žal pa je ta hrana biološko osiromašena. Naša prehrana z encimsko, vitaminsko in mineralno revnimi živili vodi v najrazličnejše alergije in obolenja, saj zaradi osiromašenosti ne more krepiti našega imunskega sistema.

Kaj je res biološko?

Ljudje večinoma menimo, da je doma pridelana zelenjava in sadje, če ne uporabljamo škropiv, ekološko pridelano. Ni čisto tako. Predvsem zmanjšana vsebnost hranilnih snovi v hrani in povečan vnos škodljivih elementov v naše telo (težke kovine, pesticidi, različni hormoni ipd.) so dali pobudo za razmišljanje o tem, kako v hrano vnesti vse tisto, kar omogoča zdravo življenje in ravnovesje v našem organizmu in iz nje izločiti škodljive elemente. Znanstveniki so prišli do izsledkov, da se z umetno in masovno pridelavo in predelavo koristne in našemu telesu nujno potrebne snovi izgubijo in uničijo.

Največja biološka vrednost hranilnih snovi se v živilih ohrani s pomočjo tradicionalne, ekološke pridelave. V državah EU se poleg ekološke (ECO) uporabljata tudi izraza biološko (BIO) in organsko (ORGANIC). V državah EU velja za tovrstno pridelavo enotna zakonodaja, ki natančno opredeljuje pridelavo, predelavo, kontrolo in certificiranje živil, ki jih pridobivamo s postopkom ekološke pridelave. V Sloveniji je v uporabi izraz ekološko kmetijstvo, medtem ko je npr. v Avstriji biološko kmetijstvo, v angleško govorečih državah pa se uporablja izraz organsko (organic). Pridelki, živila in izdelki iz naravnih sestavin organskega izvora lahko nosijo oznako eko, bio, organic le, če imajo certifikat pooblaščene inštitucije, ki tovrstna potrdila izdaja na podlagi strogih kontrol pogojev in izvajanj z zakoni določenih postopkov ekološke pridelave.  S pomočjo raziskav neodvisnih inštitucij je bilo ugotovljeno, da je zanesljivost omenjenih oznak na izdelkih izredno visoka, in sicer kar 90- do 97-odstotna.

Registracija ekoloških pridelovalcev v Sloveniji

V Sloveniji se je ekološka pridelava pričela leta 1998 in od takrat število ekoloških kmetij iz leta v leto narašča. Ekološki pridelovalci se vključujejo v Zvezo združenj ekoloških kmetov Slovenije in imajo tudi pridelke in izdelke pod lastno blagovno znamko. Večji je delež kmetij, ki se ukvarjajo z živinorejo, vse bolj pa jim sledijo tudi vinogradniške in sadjarsko usmerjene kmetije, pri katerih pa je pridelava zaradi narave pridelkov nekoliko zahtevnejša. Postopek, da neka kmetija pridobi ustrezen certifikat, ni enostaven. Najprej gre skozi preusmeritveno obdobje, ki traja dve do tri leta. V tem času se mora strogo držati predpisov in regulativ in le, če je postopek preusmerjanja potekal v skladu z zakonodajo, kmetija pridobi ustrezen certifikat. Postopke pridobitve certifikata in izvajanje ekološke pridelave in predelave kontrolirajo neodvisne organizacije, ki so registrirane za certificiranje in kontrolo postopkov pridelave in predelave. Kontrola kmetov se izvaja enkrat letno v obliki preverjanja spoštovanja predpisov in preverjanja pogojev, ki jih mora izdelek oz. živilo spoštovati, da doseže oznako ekološko. Standardi zveze so v nekaterih primerih še celo strožji od Pravilnika o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov in živil, ki ga predpisuje slovenska zakonodaja.

Ponudba ekoloških proizvodov v Sloveniji

Ekološke pridelke in izdelke lahko kupimo na ekoloških tržnicah ali na samih ekoloških kmetijah, sicer pa se v trgovinah kar nekako izgubijo med raznovrstno drugo ponudbo. Zaenkrat je tem pridelkom in izdelkom skozi množično predelavo težko slediti, saj končni predelovalci mnogokrat niso certificirani za rokovanje z ekološkimi živili. Primer sta npr. zbiranje mleka, ki marsikje še ni ločeno glede na način in pa recimo pri prodaji živine, ki je bila vzgojena po standardih ekološkega kmetovanja, pa končna mesnica ni vključena v sistem kontrole ekološke predelave. Ustreznost oznake (EKO) lahko dodatno preverimo pri prodajalcu, in sicer z vpogledom v certifikat kontrolno-nadzorne organizacije, ki je opravila nadzor nad živilom.

Certifikat vsebuje podatek o izvoru tega živila in sledilno številko registrirane kmetije ali obrata. Biološka oziroma ekološka pridelava pridelkov je torej podvržena strogim normativom, kot na primer: strogo prepovedana uporaba pesticidov, fungicidov in drugih kemično-sintetičnih pripravkov pri pridelavi pridelkov, prepovedana uporaba lahkotopnih mineralnih gnojil, razkuženih in gensko spremenjenih organizmov, prepovedana uporaba sintetičnih dodatkov v krmilih pri vzreji domačih živali in uporaba kemoterapevtikov. Opredeljeni so tudi življenjski pogoji domačih živali, ki se morajo v času reje vsaj 180 dni gibati na prostem, medtem ko se kokoši nesnice redi zgolj na odprtem – t.i. talna reja, torej ne v kletkah. Sicer pa je bistvo ekološke pridelave v tem, da temelji na naravnih metodah in kroženju snovi v ekološkem kmetijskem gospodarstvu. V veliko uteho nam je, da se z večanjem števila ekoloških kmetij zaradi obsega ponudbe na trgu niža cena BIO, EKO pridelkov in izdelkov.

Uživanje »praznih« živil dolgoročno slabi naše telo, zato moramo poskrbeti za večji vnos hranilnih snovi. To najbolje storimo z uživanjem živil, pridelanih pod pogoji ekološke pridelave in predelave. V ekološko pridelanih živilih je več vitaminov (primer: C-vitamin v zelju, paradižniku, jabolkih), mineralov in drugih biološko aktivnih snovi. Ta živila vsebujejo tudi manj težkih kovin, ekološko mleko je na primer bogatejše z vitaminoma A in E ter ima občutno manjšo vsebnost antibiotikov, jajca talne reje imajo večjo vsebnost karotena in lecitina, … Z uporabo živil ekološke proizvodnje lahko obroke tudi pocenimo, saj imajo ekološka živila manjšo vsebnost vode kot živila, pridelana po postopkih hiperprodukcije. Čeprav večinoma najraje posegamo po cenejših pridelkih, premislimo in si vsaj takrat, ko se prehranjujemo doma, privoščimo bolj zdravo, čeprav nekoliko dražjo, a vendarle bolj kakovostno hrano. Kajti tudi zdravnik ni poceni …

Julij, 2009