Beseda ekologija nas spremlja na vsakem koraku. Tokrat sem si vprašanje ekologija poskusila zastaviti nekoliko drugače. Kaj je ekologija?

Avtor: Damijana Škrlj

Izraz ekologija je leta 1866 prvi uporabil Ernst Heackel, nemški biolog, filozof, zdravnik in umetnik, ki je živel med leti 1834–1919. Beseda je nastala iz grških besed oĩkos – hiša, dom + lógos – beseda, govor, znanost, ki se je razvila v »nauk o naravnem domu«. Ekologija je znanstvena veda, ki obravnava odnose med živimi bitji ter živim in neživim okoljem in proučuje porazdelitev in bogastvo živih organizmov. Naravno okolje (habitat), v katerem se ta organizem nahaja, pa se lahko opisuje s podnebjem, z geologijo ter drugimi organizmi, ki se v tem okolju nahajajo in si delijo življenjski prostor. Ekologija opisuje tudi sobivanje in soodvisnost živih bitij ter njihovo odvisnost od življenjskih pogojev, kot so tla, sončna svetloba, voda, zrak, … Ekologijo pa zanima tudi, kako se organizmi prilagajajo življenjskim razmeram, v katerih se nahajajo in ki jih tako uspešno v veliki meri spreminja prav človek.

Ali je ekologija pravi izraz za varovanje okolja?

Krešejo se mnenja, ali se izraz ekologija smiselno uporablja v primeru aktivnosti, ki spodbujajo družbo k spreminjanju življenjskih navad tudi v smeri zmanjševanja odpadkov, ali je bolje uporabljati izraza, kot sta okoljevarstvo ali naravovarstvo. Pravzaprav pri tem poimenovanje niti ni pomembno, so pa izrednega pomena dejanja in ukrepi v smeri varovanja okolja, ki jih posameznik ali državne ustanove in nenazadnje vlada pričnejo izvajati na vseh področjih sodobne družbe. Prav bi bilo, da bi se v tej smeri zamislila tudi podjetja, ki povečujejo delež odpadkov s povečevanjem števila embalaž, v katere so zapakirani njihovi izdelki, kar je posledica ne samo nuje temveč tudi tržnih aktivnosti ter želja sodobne družbe po čim večji prodaji, saj je v sodobnem času to bistvenega pomena za preživetje.

Pri tem sta si najmanj dve stvari nasprotujoči: če po eni strani razmišljamo o tem, da je varovanje okolja možno le s širjenjem osveščenosti o varovanju okolja, kar pomeni tudi izobraževanje množic, se po drugi strani varovanje okolja pod krinko naravovarstva kljub izobrazbeni strukturi odločevalcev v podjetjih in na vodilnih mestih v družbi hitro konča. Žal je tudi za osveščanje večjih množic treba uporabiti dodaten material, dodatno embalažno sredstvo, da vanj »zapakiramo« informacijo o okolju. Primer so vreče za smeti, v katere z namenom sortiranja, pakiramo druge smeti. Tudi na račun ločevanja odpadkov se število smeti veča. Izziv za družbo: kako rešiti ta problem? Kako zmanjšati smeti, če jih povečujemo? Ob tem gre ogromna količina vrečk za smeti na komunalna odlagališča mešanih odpadkov in se jih torej ne ločuje v skladu s sodobnimi smernicami. Takih primerov bi našli še veliko …

Kaj pa je naravovarstvo?

Naravovarstvo ali varstvo narave je veja varstva, ki deluje v smeri ohranjanja biotske pestrosti in varstva naravnih vrednot. S tem področjem se v slovenski zakonodaji ukvarja Zakon o ohranjanju narave, pri čemer je najbolj znan ukrep varovanja naravnih vrednot: zavarovanje širših (narodni park, regijski park in krajinski park) in ožjih območij (naravni rezervat, strogi naravni rezervat in naravni spomenik). Naravovarstvo ne proučuje zgolj vpliva človekove dejavnosti na okolje in naravo temveč tudi odpravlja posledice, ki jih povzročajo človekove aktivnosti, s katerimi posega v naravo. Med glavna področja naravovarstva sodijo: varstvo naravnih vrednot, varstvo kulturne dediščine, alternativni viri energije ter varstvo okolja.

Naravovarstvo kot zaposlitveni izziv

Posameznik se lahko odloči za poklic naravovarstvenika, ki obsega štiriletni srednješolski študij, omogoča pa zaposlitev na področjih, kot so: skrb za ohranjanje naravnih vrednot in biološke raznovrstnosti, ozaveščanje prebivalstva za zmanjševanje onesnaževanja okolja, obnavljanje degradiranih okolij s tehnološkimi pristopi ter obnavljanjem ekosistema, gospodarno upravljanje z naravnimi viri (recikliranje in obnovljivi energenti),  nadziranje delovanja čistilnih naprav, nadziranje delovanja bioplinarn, načrtovanje in upravljanje proizvodnje in izrabe lesne biomase, nadziranje delovanja sončnih elektrarn, in podobno. Pridobljena izobrazba omogoča širok izbor zaposlitev.

Kaj lahko posameznik stori za varovanje okolja?

Vsak od nas se lahko obnaša do okolja prijazno tudi brez študija naravovarstva. Začne se pri vzgoji majhnih otrok, ki jim je treba približati rokovanje z odpadki, da torej ne mečejo papirčkov po tleh, ne uporabljajo papirja po nepotrebnem, ne pustijo teči vode, ne zahtevajo vedno novih igračk in oblačil ter podobno, kar naj bi pravzaprav upoštevali vsi. Otroke (a tudi osebe okrog nas, ki jim varovanje okolja ni čisto blizu) učimo predvsem s svojim zgledom, mnogokrat pa ljudje razumemo pomen nekih dejanj šele, ko nam to kdo razloži. Naučimo torej svoje bližnje postaviti stvari na svoje mesto. Tudi odpadki ga imajo.

Kar se Janezek nauči…

Mladostniki so poglavje zase: težko jih je prepričati v drugačno vedenje, če tega niso bili deležni v svoji otroški dobi. A ni vse izgubljeno. Pri tem imajo pomembno vlogo različne nevladne organizacije, ki se zavzemajo za bolj zdrav življenjski slog vseh generacij, ki vključuje povečano stopnjo gibanja (kot najbolj osnovno je hoja) ki, kot stransko posledico, znižujejo stopnjo izpušnih plinov v zraku, saj posamezniki namesto avtomobilov raje uporabljajo kolesa, rolerje, javna prevozna sredstva (vsaj del poti v službo ali v šolo peš), osveščajo celotno populacijo o škodljivosti kajenja, kar ima za posledico več športnih aktivnosti, saj posameznik lažje diha, manj zelo škodljivega cigaretnega dima v zraku, manj cigaretnih škatlic in ogorkov po tleh, manj odvrženih vžigalnikov, manj zdravljenja težkih bolezni s kemikalijami (zdravili, kemoterapijami), uporablja se manj praška za pranje oblačil, manj umetnih in škodljivih dišav za odišavljanje prostora (predvsem doma, saj se v javnih prostorih na srečo ne kadi več) in podobno.

Skozi najrazličnejše projekte, ki se morda ne dotikajo neposredno varovanja okolja, je tudi družba posamezniku nehote omogočila skrb do okolja, ki se tudi zaradi nas tako zelo spreminja. Če ob tem povežemo ekologijo in metode, s katerimi se proučuje vpliv različnih dejavnikov na okolje in na živo z naravovarstvom, je povezava jasna. In človek lahko s spoštovanjem okolja in z lastno željo ter aktivnostmi za spremembo svojega vedenja največ naredi prav zase in s tem tudi za druge.

Februar, 2012