Balneologija (balneo = kopati, logos = raziskovanje) je ena najstarejših interdisciplinarnih medicinskih ved. Pozitivne učinke kopanja v mineralnih in termalnih vodah so poznali in  uporabljali že v predzgodovinski dobi, saj so nekatere izvire častili kot sedež božanstev ter jim pripisovali nadnaravno moč. To dokazujejo tudi najdbe, na primer stare kaptaže iz bronaste dobe (okoli leta 1000 pred n. št.). Zdravilišča že dolgo niso več le ponudnik medicinske rehabilitacije, ampak nam ponujajo še veliko več.

Kako izbrati med vso ponudbo ter združiti medicinske prednosti in posebnosti posameznih zdravilišč z dodatno ponudbo, ki jo ponujajo?

Slovenska naravna zdravilišča pri opravljanju zdraviliške dejavnosti izhajajo iz dolgoletne tradicije povezovanja naravnih zdravilnih lastnosti in rehabilitacije v procesu zdravljenja. Pri tem se naslanjajo na izkušnje, prakso in rezultate raziskav, saj morajo biti vsi naravni zdravilni dejavniki predhodno klinično preizkušeni. Dokazane morajo biti zdravilne lastnosti, prav tako pa morajo biti opredeljena stanja, ko je obisk določenih toplic odsvetovan.

V čem se razlikujejo mineralne vode?

Mineralne vode, ki so hladnejše ali toplejše od 20° C, imenujemo termalne oz. termomineralne vode. Tako prve kot druge vsebujejo nad 1 g/l mineralnih sestavin, plinov in disociiranih spojin. Različne mineralne ali termalne vode se med seboj razlikujejo po množini in vrsti raztopljenih snovi, vsebnosti nekaterih esencialnih sestavin, vsebnosti plinov (CO₂) ter relativnem razmerju posameznih sestavin (npr. natrijeve, kalcijeve in magnezijeve vode, kloridne hidrogenkarbonatne in sulfatne vode).

Mineralne vode, ki imajo temperaturo na izviru oz. vrtini sicer nad 20° C, vsebujejo pa pod 1 g/l raztopljenih mineralnih sestavin, imenujemo akratotermalne vode.

Kaj moramo vedeti, preden se odločimo za določen izvir termalne vode?

Priporočljivo je, da se posvetujemo s svojim zdravnikom, ki nam bo glede na naše splošno zdravstveno stanje znal svetovati, kam in kdaj naj se odpravimo.

Pri uporabi termalnih vod morajo biti še posebej previdni ljudje s povišanim krvnim pritiskom, s kardiovaskularnimi težavami, aterosklerozo ter epilepsijo. Absolutna prepoved pa velja za bolnike z akutnimi vnetnimi stanji in dekompenziranim srcem.

Pravica do brezplačnega zdraviliškega zdravljenja je opredeljena v 45. členu Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Zavarovane osebe so lahko upravičene do zdraviliškega zdravljenja na osnovi predloga osebnega zdravnika ali zdravnika specialista v primerih, ko bi se z zdravljenjem v naravnem zdravilišču:

• bistveno izboljšalo zdravstveno stanje za daljši čas;
• lahko povrnile funkcionalne in delovne sposobnosti;
• preprečilo napredovanje bolezni ali slabšanje zdravstvenega stanja za daljši čas ter
• zmanjšala zadržanosti od dela zaradi bolezni ali zdravljenja v bolnišnici.

Na posebnem obrazcu (Predlog imenovanemu zdravniku, Obr. IZ) lahko zavarovana oseba izrazi željo, v katero zdravilišče želi biti napotena. Naravna zdravilišča so različno primerna za rehabilitacijo različnih bolezni in stanj. O utemeljenosti rehabilitacije odloči imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod, ZZZS) na predlog izbranega zdravnika ali bolnišnice. Zdraviliško zdravljenje traja praviloma 14 dni. Izjemoma sme zdravniška komisija predlagati daljše zdravljenje ali pa ga na predlog zdravilišča podaljšati do 28 dni, če je pričakovan občutno boljši uspeh rehabilitacije. Zavarovana oseba lahko uveljavlja pravico do zdraviliškega zdravljenja zaradi iste bolezni oziroma enakega stanja največ enkrat na dve leti, če zdravniški komisiji ugotovita, da je trenutno zdravstveno stanje zavarovane osebe takšno, da je tovrstno zdravljenje strokovno utemeljeno.

Pa si poglejmo naša zdravilišča

Vse podatke o zdraviliščih smo našli v publikaciji »Zbornik predavanj: Osnove zdraviliškega zdravljenja« (2000), ki ga je izdala Skupnost slovenskih naravnih zdravilišč.

TERME ČATEŽ

Vrelci so bili odkriti okoli leta 1797 v koritu Save, v zdravstvene namene pa se jih uporablja od leta 1860. Pred tem so si ljudje kar sami skopali toplice v vodne kotanje oziroma v prod ali pesek, jih ogradili z vejami in se v njih kalužili. Ker je bila voda zelo vroča, so se hodili hladit v bližnjo Savo. Obsežne geološke raziskave so prvič izvedli leta 1957. V Termah Čatež je 11 vrtin termalne vode, ki prihaja iz globine 300-600 m in s pretokom 60 litrov na sekundo, njena temperatura pa je 42-63° C. Poleg balneološkega koriščenja izvirov gre tudi za uporabo geotermalne energije. Voda je kalcijevo-magnezijeva hidrokarbonatna radioaktivna akratohiperterma, s temperaturo do 64º C. Vsebuje tudi do 11 mg CO₂ v kilogramu vode. V Termah Čatež se ukvarjajo z zdravljenjem in rehabilitacijo bolezni s souporabo naravnega zdravilnega dejavnika – termalne vode. V termah se ukvarjajo s stanji po poškodbah in operacijah gibalnega sistema, s funkcionalno prizadetostjo, ginekološkimi boleznimi ter s poudarkom na rehabilitaciji po operaciji raka na dojki, vnetnimi revmatskimi boleznimi in degenerativnim izvensklepnim revmatizmom, posebno boleznimi hrbtenice, mišičnimi in nevrološkimi obolenji ter stanji po možganski kapi.

DOBRNA

Že v zgodovinskih virih srečamo opise rimskih izkopanin. Prvi podatki o vrelcu so iz leta 1582, prvo leseno kopališče pa je nastalo leta 1605. Deželni stanovi so prvega zdravnika namestili že 1864. leta. Glavni zdravilni dejavnik je kalcijevo-magnezijeva hidrokarbonatna radioaktivna alkalna akratoterma, s temperaturo okoli 36,5º C, ob tem pa še neokrnjena narava s srednjegorsko gozdno klimo z idealnimi pogoji za bioklimatsko zdravljenje oz. naravni organski in anorganski peloidi. Najdaljšo tradicijo imajo Terme Dobrna na področju zdravljenja ginekoloških obolenj z naravnimi in medicinskimi dejavniki. Ob podpori balneoloških faktorjev so razvili še sodobno preventivo in rehabilitacijo obolenj gibalnega sistema s področja ortopedije, travmatologije, revmatologije, centralnega in perifernega živčnega sistema, rehabilitacijo bolnikov z motnjami mikrocirkulacije, s poudarkom na HBT (hipobarična terapija) ter rehabilitacijo športnih poškodb.

DOLENJSKE TOPLICE

Tudi tukajšnji vrelci so znani že iz rimske dobe, pisne omembe pa najdemo leta 1228 v dokumentih grofa Henrika Istrskega. Vrelci so bili od leta 1385 pa vse do leta 1918 last grofov Auerspergov. Termalna voda v Dolenjskih Toplicah je izoakratoterma, rahlo mineralizirana in ima temperaturo človeškega telesa. Najprimernejša je za zdravljenje bolezni gibalnega sistema in poškodb. Z njeno pomočjo zdravijo predvsem revmatična obolenja lokomotornega sistema (kronični vnetni in degenerativni revmatizem, izvensklepni revmatizem), stanja po poškodbah in operativnih posegih na lokomotornem sistemu s funkcijsko prizadetostjo ter ginekološka obolenja in osteoporozo.

LAŠKO

Domnevajo, da so tudi tukajšnje vrelce poznali že stari Rimljani, saj se sosednje zdravilišče

celo imenuje Rimske Toplice. Mesto samo je omenjeno že v 13. stoletju. Znani alkimist

Thyrneisen je vrelce opisal v svojih raziskavah leta 1572. Prve sodobne analize so datirane iz leta 1860, zdravilišče pa deluje od leta 1854. Naravni zdravilni dejavnik je kalcijevo-magnezijeva hidrogenkarbonatna alkalna akratohomeoterma, s temperaturo 32-35º C in delno radioaktivnostjo.

LENDAVA

Leta 1965 so v okolici Petišovcev pri vrtanju domnevnega naftnega polja v globini 882 m našli termalno vodo. Pokazalo se je, da gre za natrijevo hidrogenkarbonatno hipertermo, s temperaturo do 62º C, ki jo sedaj uspešno uporabljajo v balneoterapevtske namene.

BANOVCI

Po obsežnih medicinskih raziskavah je voda v Banovcih certificirana s strani Ministrstva za zdravstvo RS kot naravno zdravilno sredstvo in indikacijsko klasificirana v terapevtske namene. V Termah Banovci se ukvarjajo s problematiko in postoperativnimi stanji okostja, sklepov in mišic ter področji ortopedije, travmatologije in revmatologije.

MORAVCI

V Moravcih uporabljajo pri zdravljenju dva naravna zdravilna faktorja. Prvi je termomineralna hipertonična hipertermna Na-kloridna hidrokarbonatna voda, ki prihaja iz globine 1.175-1.467 metrov in ima pri izviru 72^o C. Voda je bila že leta 1964 proglašena za naravno zdravilno sredstvo. Drugi naravni zdravilni faktor pa je organski peloid iz Negovskega jezera, ki je bil leta 1987 zaradi svojega terapevtskega toplotnega učinka razglašen za naravno zdravilno sredstvo.

TERME OLIMIA, ATOMSKE TOPLICE PODČETRTEK

Prva nahajališča vode z biološkim učinkom so domačini uporabljali v Harinih Zlakah. Po letu

1948 so ob iskanju premoga vrelce ponovno uveljavili. Obsežnejše analize so bile opravljene

leta 1970. Naravno zdravilno sredstvo Term Olimia je termalna voda, ki je po balneološki klasifikaciji magnezijevo-kalcijev hidrogenkarbonat, s temperaturo od 24-36° C. Črpa se iz vrtin (vrelcev) do globine 520 m na področju kampa Natura in termalnega parka Aqualuna. Termalna voda Term Olimia je primerna za naslednja zdravljenja: revmatična obolenja, kožne bolezni, arterijske obtočne motnje, stanja po operativnih posegih in poškodbah kosti in mišic ter prizadetosti perifernega živčevja. Termalna voda Term Olimia pa ugodno vpliva tudi na zmanjševanje negativnih vplivov na zdravje, ki so posledica vsakodnevnih obremenitev telesa. Kopeli v termalni vodi sproščajo napetost v mišicah in povečujejo prekrvavitev tkiv ter poživljajo in krepijo obrambne mehanizme telesa.

PTUJSKE TOPLICE

Ptuj ima kopališča že od leta 1311. Opremljena so bila z lesenimi škafi in vedri. Kopalna kultura je ponovno zaživela v 19. stoletju in tudi reka Drava je preblizu, da bi se v poletnih mesecih odrekli užitkom kopanja. Zgradilo se je kopališče z zunanjim bazenom in kabinami ter notranje kopališče, ki je ponujalo parno kopel, prhe in kabine s kadmi. Prihajati so začeli prvi tuji gostje, ki so tudi želeli preizkusiti zdravilnost kopeli. Gre za natrijevo

hidrogenkarbonatno akratotermo, temperature do 38º C. Učinek je podoben ostalim

akratotermam.

RADENCI

Zdravilišče je staro okoli 150 let in obratuje od leta 1855. Prve uradne analize izvirajo iz leta 1871. Gre za več vrelcev, tudi termalnih. Eni so bolj, drugi manj bogati s prostim CO₂.

Nasploh so to visokomineralizirani vrelci. Vodilna sestavina je natrijevo-kalcijeva hidrogenkarbonatna hladna kislica, s precej prostega CO₂. Uporaba teh vod je primerna tako za pitne kot kopalne kure. V termah opravljajo: rehabilitacijo bolnikov po srčnem infarktu, operacijah na srcu ali ožilju, arterijskih obtočnih motnjah spodnjih okončin, angini pektoris, ob visokem krvnem tlaku, po možganski kapi, po poškodbah in operacijah lokomotornega aparata, pri težavah ledvičnih in sečnih poti (prostata), pri prebavnih motnjah (diabetes), pri boleznih ustne votline in zobovja.

RIMSKE TOPLICE

Poleg prvotnih vrtin so od leta 1958 še nove, ki dajejo obilo akratotermalne vode, temperature

36-39º C in radioaktivnostjo do 9,2 M.

ROGAŠKA SLATINA

Naše najstarejše in največje organizirano zdravilišče sega v leto 1665, ko je bila voda

proglašena za zdravilno. Izkopanine pa dokazujejo uporabo že v rimskih časih. Prve kemične

analize so izpod peresa alkimista L. Thyrneisena v delu Pisson iz leta 1572, Sorbaita v letih

1680 in 1685 ter mariborskega fizika Benedicta Gründla, ki je v delu «Roitschcrene« objavil

400 strani dolg zapis o tem vrelcu. Ta je tudi eden najstarejših zapisov s področja balneologije v svetu. Skozi obdobja so našli številne vrelce, med njimi so najbolj znani Donat, Styria in Tempel. Osnovno zdravilno sredstvo je tako v Donatu kot v Templu magnezijevo-natrijeva

hidrogenkarbonatna sulfatna kislica; v prvem je enormna količina magnezijevega sulfata, v

drugem manj. Tako ima Donat kar 2.433 mg/l te soli.

ŠMARJEŠKE TOPLICE

Toplice so bile omenjene že v 17. stoletju v Valvazorjevih delih. Prvi uspehi so bili objavljeni v eni od publikacij Breichenfelda iz leta 1792. Pred leti je bilo to zdravilišče bolj za psihosomatske in klimatološke indikacije, v zadnjih letih pa se je razvilo v center za rehabilitacijo kardiocirkulatornih motenj in postoperativnih stanj na ožilju. Voda je kalcijevo–magnezijeva hidrogenkarbonatna akratohipo do homeoterma.

TOPOLŠICA

Prvi podatki o vrelcu so iz 18. stoletja. Že pred 2. svetovno vojno so uporabljali akratotermo

za kopalne kure. Po vojni je bilo tu predvsem zdravilišče in bolnišnica za pljučno tuberkulozo, še sedaj pa je tu pljučni oddelek za širše srednještajersko območje. Po biotropnih lastnostih je voda kalcijevo-magnezijeva hidrogenkarbonatna akratohomeoterma, s temperaturo okoli 32º C.

TERME MARIBOR

Medicinski center Fontana s številnimi specialističnimi ambulantami obsega Center za diagnostiko ter  Center za fizikalno terapijo in rehabilitacijo, kjer izkoriščamo tudi danosti  lastne termalne vode.Voda priteče iz globine 800 – 900 metrov, kjer je njena temperatura 69 stopinj. Temperatura pri iztoku iz vrtine je od 41,5 do 43 stopinj, v bazenih pa se giblje od 33 do 37 stopinj Celzija. pH vrednost je približno 8, kar jo uvršča med rahlo alkalne termalne vode.Po ekspertizi Inštituta za medicinsko balneologijo in klimatologijo Univerze Ludwig Maximilian (München) iz leta 1995 je voda deklarirana kot jodna, fluorna, hipertermalna in rahlo alkalna. Primerna je za različne terapevtske indikacije.

PORTOROŽ

Gre za novo zdravilišče, ki je bilo verificirano vzporedno z zdraviliščem v Strunjanu. Blagodejne so predvsem naravne danosti morske vode ter peloidov in slanice.

 

TERME ZREČE IN KLIMATSKO ZDRAVILIŠČE ROGLA

V vasi, neposredno poleg Zreč, so leta 1983 na podlagi iskanja novih vodnih virov našli termalno vodo v globini 500 m. V nadaljnjih letih so se raziskave, vzporedno pa investicije razširile v novo zdravilišče, ki koristi kalcij-magnezijevo hidrogenkarbonatno akratotermo. Na podlagi biometeoroloških in kliničnih raziskav je prišlo v zadnjih letih tudi do visokogorskega klimatskega zdravilišča na Rogli, ki je bilo verificirano leta 1996.