Za uspešnost ene najpomembnejših vej gospodarstva – turizem – je ključnega pomena privlačnost okolja. Okolje privablja ljudi, čeprav se s krajših ali z daljših potovanj dostikrat vrnemo razočarani, saj bogato slikovno opremljene spletne strani turističnih ponudnikov ne prikažejo celotne podobe idiličnih krajev, ki jih nameravamo obiskati. Vtis nam pokvarijo trume turistov, ogromne količine nakopičenih smeti ter ostale posledice množičnega obiska, zaradi česar blišč pokrajine in znamenitosti kar nekako zbledi.

Avtor: Damijana Škrlj

 

Masovni turizem

Množični turizem zlahka opazimo v obliki koncentracije turistov v turističnih in športnih centrih (smučišča), v kampih, na atraktivnih točkah. Množični turizem vnaša v naravno okolje »nemir«, saj zahteva ustrezno urejene športne poti, poligone, najrazličnejše naprave (vlečnice v primeru športnega turizma) ter ostalo infrastrukturo, s pomočjo katere se poskrbi za množico obiskovalcev (bivališča, prevozi, prenočišča, restavracije, sanitarije in podobno). Zaradi razmaha turizma je ogrožen obstoj marsikatere svetovne znamenitosti (npr. Stonehenge in Machu Picchu), saj se prenekatera dobesedno utaplja v smeteh, se sooča s pomanjkanjem vode, preveliko pozidavo naravnih okolij, prometno preobremenitvijo in podobnim, ob neustreznem zavarovanju znamenitosti pa je težko preprečiti tudi vandalizem in uničevanje.

 

Alternativni turizem

Alternativni turizem poudarja varovanje okolja in naravnih virov ter aktivno vključenost lokalnega prebivalstva, ki na svoje okolje, v katerem živijo, vendarle drugače gledajo kot tisti, ki to okolje uporabljajo zgolj za pridobitniško dejavnosti (hoteli, podjetniki, mednarodna podjetja, ki se ukvarjajo s turizmom ipd.). Omejitve množičnega turizma pa ne podpira zgolj lokalno prebivalstvo, temveč tudi WTO (Svetovna turistična organizacija) in tiste organizacije, ki se zavedajo, da lahko množičen turizem uničujoče vpliva na pokrajino in njene naravne in druge značilnosti, ki so se razvile skozi zgodovino.

V alternativni (mehki) turizem se lahko prevesi katerakoli od navedenih oblik turizma:

1. podeželski turizem (Oblika turizma, ki »izkorišča« danosti podeželja in ga najdemo v obliki agroturizma, turizma na kmetiji, naturalističnega turizma, pohodniškega turizma, športnega turizma na podeželskih območjih (jahanje konj, kolesarjenje, splavarjenje idr.), izletniškega turizma, podeželsko-pustolovskega turizma, preživetja (survival) in ekoturizma, o katerem več pišemo v nadaljevanju.)
2. zdravstveni turizem (terapevtski, zdraviliški turizem, fizioterapija, zdrav način življenja ipd.)
3. strokovni turizem (konference, razstave, sejmi idr.)
4. okolju prijazne oblike turizma (trajnostni turizem, ekoturizem)
5. šport in turizem (športni turizem na kmetijah, gorski turizem, smučanje idr.)
6. socialni turizem (za vsakogar, za starejše, za mlade ljudi idr.)
7. obvodni turizem (obmorski kraji, reke, turizem na mokriščih, opazovanje ptic in rastlin, tudi termalni turizem, zdravstveni turizem, ki zahteva vodno terapijo)
8. sezonski turizem (poletni, zimski turizem)
9. turizem, povezan s kulturo (obiski muzejev, galerij, samostanov, zaselkov in drugih kulturnih dogodkov ipd.)
10. manjše turistične oblike (nudizem)

 

Ekoturizem

WTO (Svetovna turistična organizacija) opredeljuje ekoturizem kot obliko turizma, ki se dogaja predvsem v okoljih z dobro ohranjeno naravo in je namenjen zlasti majhnim skupinam turistov in individualnim popotnikom, ne ogroža naravne in kulturne dediščine, ampak jo pomaga ohranjati.

Osnovni motiv za razvoj ekoturizma je torej želja po zaščiti biološke in kulturne raznolikosti v krajini. In če se pri masovnem turizmu srečujemo s prenasičenostjo in z nezaželenimi posledicami  (večja poraba vode, velika onesnaženost ipd.), je ekoturizem usmerjen v individualizem, pri katerem se ozaveščen turist vnaprej zaveda, da mora spoštovati naravno okolje, v katerega se podaja. Popotnik, ki išče neokrnjeno naravo, ve, da svojih športnih aktivnosti ne more izvajati kar povsod, tako se npr. gorski kolesar vozi le po določenih poteh, kjer s svojo aktivnostjo ne uničuje rastlin in ne moti živali. Ljudje, ki dajejo velik pomen naravnemu okolju, razpolagajo vsaj z osnovnim znanjem o naravi, se pa v tej smeri tudi neprestano izobražujejo. Nekdo, ki se je odločil za to vrsto turizma, ne pričakuje štadionov, športnih poligonov in podobnega, kar je značilno za masovni turizem. Kajti veliki objekti ne sodijo v naravni prostor, saj motijo naravno okolje in vanj vnašajo nemir. Pa tudi odpravljanje napačnih odločitev in neprimernih posegov v naravno okolje je izredno zamudno in drago, marsikdaj tudi neuspešno oziroma ne prinese zadovoljivih in pričakovanih rezultatov. Sicer pa se vprašajmo, koliko turističnih objektov, ki jih je povozil čas, so že podrli in teren uredili? Verjetno zelo malo, pa tudi posekanega 100-letnega drevesa se pač ne da nadomestiti čez noč, mar ne?

 

Trajnostni razvoj turizma ali ekoturizem – grobi povzetek Berlinske deklaracije

To je pravzaprav sinonim in pomeni isto: ustrezno voden turizem, ki stremi k ohranjanju biotske raznolikosti. Nekatere smernice, ki izhajajo iz Berlinske deklaracije iz leta 1997 (vir: http://www.rr-vel.si/tzs/et.html):

• turizem mora vključevati razne nosilce, kot so industrija, vladne in nevladne organizacije, krajevne skupnosti, turistične dejavnosti morajo temeljiti na okolju prijazni tehnologiji. Naravo in njeno trajnostno rabo pa je treba vzdrževati tudi s pomočjo v to usmerjenih denarnih sredstev;
• turistične dejavnosti morajo omogočati trajnostni razvoj tako na ekološkem, ekonomskem, družbenem in tudi kulturnem področju ter skrbeti za ohranjanje biotske raznovrstnosti;
• proučiti je treba vpliv turistične infrastrukture na naravo ter upoštevati povezanost in nosilnost ekosistemov in habitatov, pri tem je treba upoštevati značilnosti posameznih ekosistemov, kot so gozdovi, travniki, mokrišča, gore itd. Nekatere turistične dejavnosti naj bi prepovedali povsod tam, kjer so ekosistemi preveč izčrpani ali celo na meji uničenja;
• pri načrtovanju turističnih dejavnosti morajo imeti dejavno vlogo krajevne skupnosti, saj jim turizem koristi (nova delovna mesta in zaslužek);
• turizem mora upoštevati vrednote, način življenja, kulturo in koristi krajevnih skupnosti, ki bi sodelovale pri načrtovanju in izvajanju različnih dejavnosti;
• turizem v zavarovanih in ostalih ranljivih območjih mora biti skrbno voden in nadzorovan, pri posebej zavarovanih objektih morajo biti predvidene posebne omejitve, poseben režim obiskov posameznih območij ali omejeno število obiskovalcev, na najbolj ranljivih mestih pa je treba turistični obisk onemogočiti;
• spodbujati je treba športne in druge zunanje dejavnosti, fotografski turizem in izdelavo tradicionalnih krajevnih spominkov;
• trajnostni turizem mora postati del izobrazbe profesionalnih turističnih delavcev, široka javnost pa se mora zavedati potreb trajnostnega turizma ter ohranjanja in trajnostne rabe biotske raznovrstnosti.

 

Ekoturizem in ponudnik

Ekologija, spoštovanje narave in naravnih virov so torej temelj zdravega sobivanja lokalnega prebivalca, ponudnika turistične storitve in turista, ki prihaja iz drugega okolja. Ni pa dovolj, da je turist zgolj ozaveščen.

 

Ponudniki turističnih storitev naj bi za zaščito naravnega okolja upoštevali usmeritve, kot so:

 

– pravilno ravnanje z odpadki: ločeno zbiranje, odstranjevanje odpadkov v okolici, preprečevanje črnih odlagališč, pa tudi organiziranje in drugačno spodbujanje čistilnih akcij okolja (gozdov, potokov itd.),

– uporaba okolju prijaznim materialov: čistila, barvila, materiali za vzdrževanje stavb itd.,

– nadomeščanje obstoječih vgrajenih neustreznih materialov s primernejšimi, zdravju prijaznimi materiali (npr. zamenjava azbestne kritine ipd.),

–  ustrezna ureditev sprehajalnih in rekreacijskih poti,

– ustrezni ukrepi za preprečevanje komunalne in ekološke obremenitve okolja v primeru prireditev z množično udeležbo (kemične sanitarije, dodatni zabojniki za odpadke ipd.),

– omejevanje prometa motornih vozil tako v mestih kot ob naravnih in turističnih znamenitostih (primer: narodni parki).

 

Osveščen »ekoturist« upošteva vsaj nekaj priporočil za ohranjanje naravnega okolja, v katerem se giblje:

• spoštuje občutljivost in krhkost naravnega okolja;
• ne pušča odpadkov, temveč jih odlaga na za to pripravljen prostor ali pa odnese s seboj, tako da za njim »ostajajo le stopinje«;
• na obisk neokrnjene narave se pripravi tudi s predhodnim izobraževanjem in se o naravnem in kulturnem okolju, ki ga namerava obiskati, poduči;
• spoštuje zasebnost ljudi, ki bivajo na obiskanem področju;
• ne uničuje rastlin, še posebej pa ne ogroženih rastlin in ne moti živali ter njihovih naravnih bivališč;
• uporablja označene poti;
• po svojih zmožnostih uporablja naravi neškodljive načine prevoza;
• spodbuja varčevanje z energijo, kar pomeni, da potrebne energente uporablja racionalno (tudi svetenje z baterijsko svetilko);
• sodelujte pri varovanju celotnega ekosistema (kar pomeni, da tudi druge opozarja na morebitne nepravilnosti);

 

Ekoturizem na slovenskih ekoloških kmetijah – eko/agroturizem

V Sloveniji je kar nekaj kmetij, ki se ukvarjajo z ekoturizmom. V ekološko urejeno turistično kmetijo sodi kmečka hiša, ki jo obkrožajo gospodarska poslopja (hlev in podobno), neokrnjeno okolje z domačim sadovnjakom, travniki in gozdovi, ekološki način kmetovanja in gospodarjenja, ki deluje v sožitju z naravo. »Počasen« način življenja, kot so ga živeli še dedki in babice, ter ljudem, zemlji in živalim prijazen način kmetovanja. V tako urejeno kmetijo sodi tudi doma pridelana hrana, torej hrana z domačega vrta in domačega hleva. In pa posebne gurmanske dobrote, ki imajo svoje korenine v preteklosti in so prave narodne jedi slovenske kulinarike.

 

To je le eden od možnih opisov ekološke turistične kmetije, kjer se čas ustavi in kjer po hiši diši po domačih ocvirkih in v krušni peči pečenem kruhu, kjer gost lahko poboža prašička, pomolze kravo, gre obračat seno, …

 

Ponudbo slovenskih ekoloških turističnih kmetij (lokacija/naslov, ponudba) najdete na:

Združenju turističnih kmetij Slovenije http://www.turisticnekmetije.si/specializacija.asp; (03/491 64 81 in 491 64 80), [email protected]

 

Za konec pa še nekaj o pomen neokrnjene narave za razvoj otrok

Prostorska orientacija je za človekov razvoj zelo pomembna. Strokovnjaki ugotavljajo, da se mestni otroci spretnosti (npr. ravno prostorska orientacija) težje naučijo kot njihovi sovrstniki na podeželju. Pomembno je torej, da se tudi znotraj mestnega okolja načrtujejo (oziroma ohranijo, če že obstajajo) področja neokrnjene narave, s pomočjo katerih bi mestni otrok pridobil določene veščine in sposobnost boljše orientacije v prostoru. Narava je ljudem, ne glede na starostno skupino, ki ji pripadajo, pomembna, saj je zapletena in dinamična ter predstavlja izziv in množico informacij. Zato ne kaže zanemarjati pomembnosti gozdov, pa tudi neobdelanih polj in travnikov ter drugih oblik naravnega okolja, saj so ta področja otrokom najmanj tako pomembna kot nogometna in druga igrišča za raznovrstno rekreacijo. Otroci, ki so v pogostejšem stiku z naravnim okoljem ali pa v njem tudi odraščajo, naravo bolj cenijo, še posebej, če so vzgojeni v duhu sobivanja z naravo in naravnim okoljem.

 

 

Maj, 2010