Ekološko, biološko, organsko, naravno … Ni vse zeleno, kar se kot tako blešči s prodajnih polic, ki jih je prežel trend ekomanije, kjer oznaka »ekološki« zaradi praviloma višje cene izdelkov označuje že skorajda razkošje.

Za porast sistemskih bolezni, ki jih beležimo v zadnjih letih, nekateri krivijo konvencionalno pridelano hrano, ki naj bi v mnogih postopkih predelave in ob uporabi različnih kemičnih pripravkov izgubljala kakovost. Kot protiutež postavljajo ekološko pridelano hrano, ki naj bi vsebovala manj oziroma nič pesticidov in nitratov ter umetnih barvil in arom, zato pa več vitaminov in sekundarnih snovi. V želji po celoviti skrbi za zdravje in ob zavedanju celotnega procesa pridelave hrane tako mnogi zagovarjajo ekološko hrano kot edino varno.

Obstajajo tako zagovorniki kot nasprotniki ekološkega trenda, vsak s svojimi argumenti in dokazi. Tokrat se zaradi subjektivnosti predmeta samega ne bomo ukvarjali s tem, kaj je bolj zdravo ali celo bolj okusno, zato pa bomo poskusili osvetliti slepo pego ekološke hrane ter povedati več o samem načinu pridelave in predelave, o spoštljivem odnosu med ljudmi in do živali ter do planeta samega.

Avtor: A. K.

 

Od zemlje do krožnika

Ekološki hrani naj bi bilo vedno mogoče slediti od rodnega sadovnjaka, njive ali hleva pa vse do krožnika. Neoporečna mora biti že sama prst, iz katere se rojeva ekološka hrana ali ekološka krma za tako vzrejene živali, prav tako pa se morajo strogim pravilom podvreči postopki predelave ter transport in skladiščenje. Pravila strogo omejujejo pridelavo brez pesticidov in drugih kemičnih sredstev, brez uporabe umetnih gnojil, fitofarmacevtskih sredstev in gensko spremenjenih organizmov.

Pri tem velja opozoriti na etiketiranje ekoloških izdelkov z oznakami, kot sta »brez gensko spremenjenih organizmov« oziroma »brez GSO/GMO«. Tovrstno označevanje je namreč neustrezno in za kupca zavajajoče, saj ekološki izdelki že v osnovi zaradi zakonske podlage ne smejo vsebovati GSO.

 

Verjemimo le certifikatu

Da ekološka živila upravičijo svoje ime, se morajo podrediti zakonodaji, katere vodenje in nadziranje sodi v domeno Ministrstva za kmetijstvo RS, Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje. Vsako živilo, ki trdi, da je ekološkega izvora, naj to dokaže z ustreznim certifikatom. V Sloveniji so za kontrolo in certificiranje ekoloških proizvodov pristojne tri neodvisne organizacije, in sicer Bureau Veritas iz Ljubljane, KON-CERT oziroma Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu Maribor, ter Inštitut za kontrolo in certifikacijo Univerze v Mariboru. Vse tri organizacije izdajajo certifikate, poleg tega pa na letni ravni izvajajo tudi kontrolo z vzorčenjem.

Naštete organizacije same glob ne izdajajo, v primeru, da ekološki pridelovalec ne spoštuje pravil igre, pa ga lahko kaznuje Ministrstvo za kmetijstvo, na primer z odvzemom certifikata, umikom živil s trga ter celo s finančno kaznijo, kot sta izrek globe ali vračilo pridobljenih sredstev za ekološko pridelavo.

 

Z malce karikiranja bi lahko dejali, da obstaja malo morje certifikatov. Med bolj znane in zaupanja vredne sodijo: nemški Bio certifikat, certifikat Demeter, ki velja za enega najstarejših evropskih certifikatov, domači certifikat Biodar, ki ga podeljuje Zveza združenj ekoloških kmetov Slovenije, certifikat Ekodar Kmetijske zadruge Šaleška dolina, ki je prvenstveno namenjen ekološkemu govejemu mesu, in drugi.

 

Da bi živilo izkazalo ekološkost, mora biti označeno z evropskim logom – zelenim listom, ki ga predpisuje evropska uredba in je postal obvezen s 1. 7. 2010 za vse produkte, pridelane v skladu z Uredbo EU o ekološkem kmetijstvu. Pod logom mora izdelek imeti številko kontrolne organizacije, ki je certifikat izdala, s pripisom porekla primarne pridelave. Pri tem morajo biti certificirani tako plodovi kot produkti, torej vsi procesi.

 

Pomembno je, kaj žival zaužije

Živali, katerih meso ali mlečni izdelki bodo nekoč končali na naših krožnikih, naj bi uživale zgolj ekološko pridelano krmo, pri čemer naj bo vodilo, da se neoporečna krma pridela na lastnem kmetijskem gospodarstvu. Hkrati se zahteva odsotnost pesticidov v krmi ter eliminacija mineralnih gnojil, fitofarmacevtskih sredstev in prisotnost težkih kovin v krmi.

Trditev, da je v ekološki vzreji mesa in mleka povsem prepovedana uporaba antibiotikov, je malenkost pretirana. Prepovedana je preventivna uporaba antibiotikov, ki naj bi bila popularna v konvencionalni vzreji mesa, saj naj bi tako pogosto skušali preprečiti razmah bolezni v čredi. Hkrati naj bi bila absolutno prepovedana uporaba hormonov za povečevanje mlečnosti ter rastnih hormonov.

Da bi živalim omogočili čim bolj kakovostno življenje, je bolnim seveda potrebno zagotoviti zdravljenje. Antibiotiki morajo biti vedno predpisani na veterinarski recept, upoštevajoč dvojno karenco, torej obdobje po tretiranju z antibiotiki, v katerem meso ni uporabno za prehrano, hkrati pa žival antibiotikov ne sme prejeti več kot trikrat letno.

 

Da je mogoče slediti izvoru ekološkega mesa, je poskrbela skupina proizvajalcev ekološke govedine, in sicer z uvedbo sistema preverjanja izvora s pomočjo kode QR na pametnih telefonih. Tako lahko kupec za prav vsak kos mesa preveri, s katere kmetije izvira, ter si izvorno kmetijo tudi ogleda.

 

Skrb za ugodje živali

Eno od pomembnih vodil ekološke vzreje živali za potrebe mesne in mlečne industrije je tudi skrb za kvalitetno življenje živali. Omogočiti jim je treba prosto rejo, torej brez privezov, zadostno osvetlitev v hlevu, dovolj prostora v hlevu na žival, itd. Prav zato je pomembno, da je postopek samega zakola pod kontrolo organizacije certificiranja, vključujoč transport do klavnice. Klavnica sama je lahko certificirana, dovoljen pa je tudi zakol v običajni klavnici ob prisotnosti ene od akreditiranih organizacij.

 

Ekološko mleko

Poleg mesa in jajc nas živali obdarujejo tudi z mlekom in mlečnimi izdelki. Za ekološko mleko veljajo enaki predpisi kot za pridelavo ekološkega mesa. Takšno mleko mora biti obvezno pasterizirano (priporočljivo je, da na najnižji predpisani temperaturi), s čimer se uniči prisotnost patogenih organizmov in kvarljivcev. Življenjska doba ekoloških mlečnih proizvodov je praviloma krajša kot življenjska doba njihovih konvencionalnih bratov, na kar vplivajo predpisi za postopke skladiščenja in shranjevanja.

 

Mlekomati

V romantičnih predstavah ljudi so tudi mlekomati predstavniki ekološke prehrane, kar pa ni nujno res. Za mleko v mlekomatih je namreč značilno le, da je nepasterizirano ter domače proizvodnje, nikjer pa ni zagotovljeno, da je resnično ekološke pridelave in da je živalim omogočena prosta reja, ekološka krma in podobno.

Ker pa ima vsak kovanec dve plati, je treba dodati, da mleko iz mlekomatov kontrolirajo inšpekcije, hkrati je vsak dan zagotovljeno sveže mleko, zmanjša se poraba odvečne embalaže in trgovina sama je do kmetov dokaj poštena.

 

Ekološko je vegetarijansko?

Način življenja, ki podpira ekološko pridelavo živil, pogosteje kot konvencionalni način življenja izključuje uživanje mesa. Morda je ekološko meso prav zato tako dolgo časa izostajalo iz ekološke enačbe. Kakšno hrano bo užival, se odloča vsak posameznik sam, tisti pa, ki se zaradi različnih vzrokov (zdravstvenih, religioznih, etičnih itd.) odločijo za vegetarijanstvo, si lahko pomagajo z različnimi ekološkimi nadomestki.

Paleta nadomestkov mesa je široka, od tofuja, ki mu pravimo tudi sojin sir, do tempeha, ki se pridobiva iz fermentiranih sojinih zrn, starodavnih žit kvinoje, seitana oz. t. i. »vegetarijanskega mesa« naprej. Poleg nadomestkov mesa pa so na tržišču na voljo tudi različne oblike mleka neživalskega izvora, kot so kokosovo, sojino, mandljevo, riževo itd.

 

Ko zemlja rodi ekološko sadje in zelenjavo

Pri vzgoji ekološkega sadja in zelenjave je pomembno, da zrasteta na neoporečni, varni zemlji, ter iz ekoloških semen ali sadik, ki jih najdemo v registru ekološkega sadilnega materiala. Varneje je saditi avtohtone vrste, že zgolj zato, ker so prilagojene na življenje v našem okolju in potrebujejo manj tretiranja za zaščito pred boleznimi in škodljivci. Predpisi tudi tu strogo omejujejo uporabo kemičnih sredstev, gnojil in pesticidov, pridelava pa poteka pod budnim očesom pristojnih organizacij za certificiranje.

Ekološki kmet mora zagotoviti, da je zemlja, na kateri rasteta zelenjava in sadje, resnično neoporečna glede na zahtevane standarde. To pomeni, da mora v obzir vzeti tudi različne naravne dejavnike, med katerimi izstopa veter. Pridelovalec namreč že lahko skrbi za svojo zemljo, vendar se ta lahko kontaminira z nedovoljenimi sredstvi s sosednjih površin. Da se to ne bi zgodilo, lahko pridelovalci pustijo naravnim mejam, da se zarastejo in naredijo naravno pregrado, ali pa se s sosedom dogovorijo, da mu sami škropijo vprašljivo področje – vse z namenom, da se nedovoljene snovi na zemlji ne bi pojavile, saj že sama prisotnost in ne količina vpliva na odvzem certifikata.

 

Ekološko je enako dražje?

Na prvi pogled so verjetno cene ekoloških izdelkov resnično višje, vendar ekološki proizvajalci trdijo, da je tako zaradi vključevanja eksternih stroškov ter hkrati zaradi strogega nadzora, ki ga ekološki proizvajalci plačujejo sami; poleg tega je za zdaj pri nas več povpraševanja po ekoloških proizvodih in produktih, kot je ponudbe.

Ekološka pridelava sadja in zelenjave zahteva manjšo uporabo sredstev za tretiranje, zaradi česar naj bi bile rastline hitreje podvržene vremenskim razmeram in poškodovani plodovi naj bi hitreje zgnili. Pri proizvodnji ekološkega mesa govorimo o ekstenzivni pridelavi, kjer je prirast zaradi neuporabe rastnih hormonov manjši, prav tako pri mleku, kjer je tudi mlečnost nižja. Poleg tega zaradi manjše uporabe antibiotikov lahko bolezen doleti več živali, kar zmanjšuje količino produktov.

 

Zaradi vsega naštetega bi lahko zaključili, da je cena ekoloških proizvodov sicer res višja, vendar pa ekološki pridelovalci radi poudarijo, da njihova hrana ni draga, pač pa dragocena.

 

Ustvarjanje trajnostne verige

Ekološka pridelava hrane temelji na trajnostnem odnosu do narave, ob spoštovanju naravnih sistemov skrbi za dolgoročno neoporečnost zemlje in vodnih virov ter za ohranjanje naravnega ravnovesja.

Ljudje lahko oblikujejo verigo zaupanja kmeta, ki ga poznajo in mu zaupajo ter za katerega vedo, kakšno krmo uporablja, kako obdeluje zemljo itd. Dolgoročno sodelovanje se lahko vzpostavi tako, da kmet poseje določeno količino pridelka za določen nabor ljudi.

Poleg vzpostavljanja odnosa s »svojim« kmetom so potrošnikom ekološki proizvodi na voljo na ekoloških kmetijah ali ekoloških tržnicah, ne nazadnje pa so tudi trgovska središča založena z eko otoki. Kupci naj bodo pri tem pozorni na razpoložljivost proizvodov, saj ob upoštevanju letnih časov in sezon ekološki kmetje nimajo vse leto na razpolago enakih izdelkov.

 

Zakaj eko?

Ekološka pridelava naj bi bila prijazna do okolja, pravična do pridelovalcev in poštena do potrošnikov. Sama skrb za prst in pridelava naj bi ob čim manjši uporabi kemičnih sredstev okolje minimalno obremenjevala, s čimer naj bi hkrati poskrbela tudi za vodne vire, ki skozi podtalnico kaj hitro lahko najdejo pot v naše kozarce.

Dolgoročno gledano naj bi tako ohranjali tako svoje zdravje kot zdravje našega planeta še za mnoge generacije, ki prihajajo za nami.

 

 

Maj 2014