Uporaba nedovoljenih snovi v športu je še vedno velik problem. Tako vrhunski športniki kot tudi rekreativci, pa tudi zdravniki in trenerji se premalo zavedajo škodljivosti dopinga. Prof. dr. Joško Osredkar, mag. farm., je eden od začetnikov organiziranega boja proti dopingu v Sloveniji. Je mednarodno cenjen strokovnjak in med drugim tudi dobitnik priznanja Mednarodne protidopinške komisije.

Avtor:Andreja Košir

 

 

Kako je za osveščanje in boj proti dopingu poskrbljeno pri nas?

Že leta 1996 sta Olimpijski komite Slovenije in takratno ministrstvo za šolstvo in šport ustanovila Nacionalno protidopinško komisijo. Športna in vladna sfera sta želeli zagotoviti, da bo komisija delala na nacionalni ravni in da bo poskrbela za izobraževanje, izvajanje testiranj in za mednarodne povezave. Ta komisija je delovala do leta 2011. Poskušali smo narediti vse, da bi zagotovili kakovostno izobraževanje – usmerili smo ga predvsem na izobraževanje vrhunskih športnikov, mladine, trenerjev, medicinskega osebja in seveda tudi splošne javnosti. Kljub vsem našim prizadevanjem menim, da bi lahko naredili več. Zdaj v okviru Olimpijskega komiteja obstaja Oddelek za boj proti dopingu. Prej sem bil za večino stvari sam, zdaj pa smo si malo razdelili delo, kar je veliko olajšanje. Sam sem na primer odgovoren za podeljevanje terapevtskih izjem. Pred približno dvema letoma smo razširili skupino ljudi, ki je pooblaščena za odvzem vzorcev. Smo pa z namenom, da dobimo tudi kader, ki bo odgovoren za izobraževanja, k sodelovanju spodbudili strokovnjake na medicinskem in farmacevtskem področju, zaposlene na Fakulteti za šport in tudi bivše športnike.

 

Kakšno je merilo, na podlagi katerega se določena snov znajde na seznamu prepovedanih snovi?

Merilo je jasno postavljeno. Za vsako snov je treba ugotoviti, ali je zdravju škodljiva, če poveča športni rezultat/dosežek in če je njena uporaba proti etičnim načelom. Če sta dva od teh meril dosežena, jo uvrstimo na listo.

 

Se vam zdi, da se športniki dovolj zavedajo nevarnosti jemanja prepovedanih snovi?

Po izkušnjah, ki jih imam, lahko rečem, da se večina nevarnosti tega zelo zaveda in se tako tudi obnaša – ne posega po prepovedanih snoveh. Nekateri imajo določena znanja, ki jih dobijo iz okolice – od sotekmovalcev, trenerjev in drugih – in potem na sebi preizkušajo različne snovi. Vesel sem, da še vedno prevladujejo športniki, ki po nedovoljenih snoveh ne bi posegli in tovrstno početje strogo obsojajo.

 

V katerih športnih disciplinah je po vaših podatkih in izkušnjah največ dopinga?

Kar se tiče dopinga, športe delimo na visoko tvegane in manj tvegane. Tudi programi so zasnovani tako, da več analiz opravimo v bolj tveganih športih. Visoko tvegani športi so na primer kolesarstvo, atletika, plavanje, tek na smučeh, biatlon, tudi v nogometu in na splošno v kolektivnih športih se naredi kar precej testiranj.

 

Je doping vezan le na vrhunske športnike ali se pojavlja tudi med mladimi športniki in rekreativci?

Natančnega obsega dopinga ne poznamo. Denarja, ki ga imamo na razpolago za testiranja, je dovolj le za vrhunske športnike. Vemo, da je doping prisoten tudi v rekreativnem športu, celo pri mladih. Največ ga je v telovadnicah, fitnesih, ampak s sredstvi, ki jih imamo na voljo, na žalost ne moremo pokriti tega področja.

 

Na podlagi česa se komisija odloči, da bo testirala določenega športnika?

Imamo dva osnovna načina testiranja. Eden je na tekmovanjih, drugi pa izven tekmovanj. Na tekmovanjih testiramo na naslednji način: organizator tekmovanja nam naroči odvzem vzorcev in njihovo natančno število. Delegati potem izvedejo žreb uvrstitev – pri skoku v daljino z žrebom določimo, da bomo na primer testirali tretjeuvrščenega tekmovalca. Pri kolektivnih športih je drugačen pristop, iz vsake ekipe z žrebom določimo dva športnika in ju na koncu tekmovanja testiramo.

Drugi način je nenapovedano testiranje. Vsaka mednarodna zveza ima nabor najboljših športnikov, ki jih testira sama. V alpskem smučanju je na primer prvih 50 smučarjev v svetovnem pokalu tistih, ki jih bo mednarodna zveza testirala, kadarkoli bo želela.

Tudi vsaka država ima nacionalni nabor športnikov – to pa so športniki v nekoliko nižji kakovostni skupini. V Sloveniji imamo približno 100 takih športnikov. Potem športnike iz te skupine testiramo po nekem naključnem izboru. Kodeks nam narekuje, na kakšen način jih testiramo. Obstajajo določene okoliščine, v katerih lahko mimo sistemov izberemo športnika in ga testiramo.

 

Kako poteka odvzem vzorcev? Kakšne so pravice in dolžnosti športnika ob odvzemu vzorcev?

Športnik je takrat obvezan dati urin po protokolu, ki ščiti tako športnika kot tudi pooblaščenega delegata. Oba imata določene naloge. Če športnik odkloni testiranje, se izpolni določen formular in na podlagi formularja se začne postopek, ki v skrajnem primeru lahko vodi tudi do določenih kazni. Postopek je enak na tekmovanju kot tudi doma. Vzorec po odvzemu pošljemo v laboratorij, analiza traja približno 10 dni, lahko tudi manj. Na večjih tekmovanjih, kot so svetovna prvenstva in Olimpijske igre, pa mora organizator zagotoviti, da so analize opravljene čez noč. Če je v odvzetem vzorcu prisotna katera od prepovedanih snovi, se začne postopek. Najprej se tekmovalca zasliši. Če komisija na zaslišanju ugotovi, da je rezultat razlog nekih dokazljivih okoliščin, potem postopek ustavimo, sicer pa postopek nadaljujemo in lahko privede tudi do kazni.

 

Kakšne pa so kazni?

Včasih so bile kazni zelo različne – imeli smo kazni od 3 tednov do 4 let. Višina kazni se je razlikovala tudi od panoge do panoge. Odkar obstaja Svetovna protidopinška agencija, pa je drugače. Ena od njenih nalog je bila prav harmonizacija pravil. Zdaj so predvidene enotne kazni za vse snovi in vse športne panoge. Prva kazen naj bi bila 2 leti, se pa kazen lahko zaradi različnih olajševalnih okoliščin tudi skrajša. In obratno, lahko se tudi podaljša. Okvirji so dani in komisije, ki jih imenujejo nacionalne agencije oziroma odbori, imajo jasna pravila, kako ravnati.

 

Katere nedovoljene snovi so najpogosteje uporabljane?

Če gledamo statistiko, je največ anaboličnih steroidov, ki predstavljajo 30–60 % vseh pozitivnih rezultatov. Če gledamo število odvzemov, sta pozitivna 2 %. Kot že rečeno, je znotraj teh 2 % največ anaboličnih steroidov, sledijo različna poživila, tudi kanabis je kar pogost, potem pa so tu še diuretiki, peptidni hormoni, eritropoetin, rastni hormon, …

 

Veliko se govori o uporabi anaboličnih steroidov. Kako delujejo in k čemu prispeva njihovo jemanje?

Anabolično pomeni, da pospešuje anabolizem, torej sintezo beljakovin. Da anabolični steroidi sploh delujejo, pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Oseba mora dodatno uživati beljakovine in biti zelo fizično aktivna. Ko je to dvoje združeno, anabolik šele deluje. Rezultat jemanja anaboličnih steroidov je povečana mišična masa, iz tega pa izhaja tudi večja moč.

 

Je po vašem mnenju mogoče dosegati vrhunske rezultate brez jemanja nedovoljenih snovi?

Osebno trdim, da je to mogoče. Naši veslači olimpijci so na primer dosegali vrhunske uvrstitve, pa nikoli ni bil nihče pozitiven na dopinškem testu. Vemo, da že sam vrhunski šport ni zdrav, zato mora biti športnik še toliko bolj pozoren na to, da si z jemanjem nedovoljenih snovi ne povzroča še večje škode. Vrhunski športniki so podvrženi izjemnim naporom. In nekateri začnejo ubirati bližnjice. Še vedno pa menim, da je v športu več pozitivnega kot negativnega. Naš namen pa je športnike in vse, ki z njimi sodelujejo, izobraževati, neupoštevanje pravil pa ustrezno kaznovati.

 

April 2013