Neverjeten podatek se zdi, da naj bi se v bolnišnicah vsak dan okužilo najmanj pol milijona pacientov. Mnogo raziskav je to tudi dokazalo, pa tudi to, da se da številko povsem preprosto prepoloviti – s čiščenjem rok. Higiena rok zdravstvenega osebja, pacientov in obiskovalcev je najpomembnejši, najpreprostejši in najcenejši ukrep za preprečevanje prenosa bakterij. Čiste roke tako rešujejo življenja.

Avtorica: Katja Štucin 

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje bolnišnične okužbe, ki nastanejo zaradi izpostavljenosti postopkom diagnostike, zdravljenja, zdravstvene nege in rehabilitacije v bolnišnicah, veljajo za enega večjih javnozdravstvenih problemov v svetu, Evropi in tudi v Sloveniji. Zadnja slovenska nacionalna raziskava, ki so jo izvedli leta 2011, je pokazala, da je bilo na dan raziskave v vseh slovenskih bolnišnicah za akutno oskrbo 6,4 % bolnikov, ki so imeli bolnišnično okužbo ali pa so bili še vedno zdravljeni zaradi bolnišnične okužbe.

Po  podatkih  Svetovne  zdravstvene  organizacije (SZO) so okužbe, povezane z zdravstvom (OPZ), najpogostejši neželeni dogodek v zdravstveni oskrbi po svetu. Prizadenejo stotine milijonov ljudi po vsem svetu in vodijo do pomembne morbiditete bolnikov, povečane smrtnosti in hudega finančnega bremena za zdravstvene sisteme. Na vsakih sto hospitaliziranih bolnikov v razvitih državah sedem bolnikov pridobi bolnišnično okužbo, v  nerazvitih pa vsak deseti bolnik. Endemično breme OPZ je značilno višje v državah z nizkim in srednje visokim nacionalnim dohodkom v primerjavi z državami, kjer je ta dohodek visok. Razlike so predvsem  očitne  na  intenzivnih in  neonatalnih  oddelkih. V razvitem  svetu  so najpogostejše OPZ okužbe sečil, v državah z omejenimi sredstvi pa so najpogostejše okužbe kirurške rane.

Spodbujanje higiene rok

Že naši starši so nas učili, da si moramo pred jedjo umiti roke, to zavedanje o pomembnosti higiene rok je dokaj razširjeno, pa vendarle to še ni bilo in ni dovolj. Mnogi se ne zavedajo, da s povsem preprosto higieno rok koristijo sebi in tudi drugim. Še posebej tistim z nekoliko šibkejšim imunskim sistemom, dojenčkom, starejšim in bolnim, poškodovanim oziroma ranjenim. Zagotovo je bolj smiselno od ubijanja mikrobov v ranah, da jih tja sploh ne bi zanesli. Pot do slednjega pa ni bila lahka.

Tlakoval jo je predvsem prof. Didier Pittet, dr. med., vodja programa za preprečevanje in nadzor okužb ter centra Svetovne zdravstvene organizacije za zaščito pacientov na Univerzitetnih bolnišnicah Ženeva, ki je kljub številnim preprekam uspel doseči, da so se v zdravstvenih ustanovah po vsem svetu razširile dejavnosti za dviganje ozaveščenosti o higieni rok, tako pri zaposlenih kot pri pacientih in obiskovalcih. Uporabil je mirovniški pristop – izobražuj in spodbujaj, ponudi možnost za spremembo, upaj, da se bo zgodila sama od sebe. Njegovo delo je orisano v knjigi z naslovom Čiste roke rešujejo življenja Thierryja Crouzeta, ki jo je v slovenščino prevedel Mitja Prah.

Milo in voda v bolnišnici nista dovolj

Omenjeni mirovniški pristop je žal umanjkal Ignazu Semmelweisu, ki je že v 19. stoletju odkril, da »umazani prsti študentov, ki izvajajo obdukcije, prenašajo smrtonosne delce trupel na spolne organe nosečnic in predvsem na območje materničnega vratu«. Stopnja umrljivosti porodnic je bila posledično ogromna. Ko je zapovedal, da si vsi zaposleni, preden odidejo iz secirnice, roke pet minut trejo z ogabno mešanico, pri čistilkah je našel najredkejše in najsmrdljivejše sredstvo, raztopino klorovega apna, so stopnje umrljivosti strmo padle. Delci bolezni pa se seveda lahko prenašajo tudi med živimi ljudmi, roke so lahko kužne zaradi preprostega stika, zato je razkuževanje v bolnišnici nujno za vse.

Gre za učinkovitejšo, hitrejšo in koži prijaznejšo metodo, saj s kože odstrani neprimerljivo več bakterij kot umivanje. Pravzaprav razkuževanje bakterije uniči in ne samo mehansko odstrani oziroma celo prenese na druge predmete, kar se lahko zgodi pri umivanju. Semmelweis kljub jasnim dejstvom sprememb ni uspel razširiti, saj jih preprosto ni mogoče vsiliti. Pot do plastenke s protibakterijskim gelom, ki jo dandanes lahko opazimo v bolnišničnih sobah, je bila tako še zelo dolga.

Tempirana bomba v zdravstvu

Okužbe v bolnišnicah se lahko prenašajo s prezračevalnim sistemom, instrumenti in samimi pacienti, predvsem pa z rokami zdravstvenih delavcev. In ravno slednje je želel dokazati prof. Pittet, ki je življenje posvetil prepričevanju ljudi, da je higiena rok povsem preprosta in da nekaj preprostih kretenj lahko rešuje življenja. »Če bi se higiena rok v družbi izboljšala, bi imeli manj okužb in bi lahko predpisovali manj antibiotikov. To je še ena tempirana bomba v zdravstvu. S pogostim predpisovanjem antibiotikov povzročamo mikrobno odpornost, zaradi česar postaja svetovno prebivalstvo ranljivejše,« je zapisano v enem od SZO-jevih dokumentov.

»Higiena rok je najboljši ukrep za omejevanje uporabe antibiotikov. Z njo lahko napademo koren problema in preprosto zmanjšamo rezervoar nalezljivih bolezni.« Pittet je torej želel javnost prepričati, da alkoholno razkužilo za roke s pridruženim protokolom za njegovo uporabo rešuje številna življenja. S svojo ekipo je oblikoval večmodelni pristop za dosego spremembe.

Razkuževanje rok (še) ni samoumevno

Spremembe ljudem največkrat ne ustrezajo, če pa te terjajo še nekaj napora, dodatne volje in učenja, pa je upor uvajanja sprememb skorajda edina logična stvar. Prof. Pittet je kaj hitro ugotovil, da higiena rok potrebuje promocijsko kampanjo. S svojo ekipo je razvil petdelni pristop, ki vključuje spremembo sistema, da je alkoholno razkužilo dostopno kot nadomestek mila. Ob tem je poudaril usposabljanje ter izobraževanje. Prav tako je podčrtal redno merjenje in poročanje o stopnjah izvajanja higiene ter stopnjah okuženosti, dodal opomnike in vzpodbude s pomočjo promocijskega materiala in ne nazadnje izpostavil še trdno podporo vodstva pri promociji kulture varnosti pacientov.

Svojo strategijo so z veliko truda, volje, odpovedovanja in še bi lahko naštevali uspeli implementirati po vsem svetu. Njihova pot pa še ni končana. Še vedno se pojavljajo številne razprave nasprotnikov higiene, katerih trditve pa se z dokazi dokaj hitro zavržejo. Ob njih prof. Pittet že nekoliko v jezi pove: »Vsem dvomljivcem svetujem, naj gredo na križarjenje po Nilu v času epidemije driske. Doživeli bodo pravo ‘kataklizmo’. Potem se lahko vrnejo in nam pridigajo o škodljivosti higiene.« Prof. Pittet je sicer proti življenju v sterilnem svetu. Izpostavlja, da je doma seveda treba čistiti, ne pa vsega razkuževati. »Doma si nikoli ne umivam rok z alkoholom, milo nedvomno zadošča,« razloži in doda, da bi morali samo z gotovostjo poznati odločilne trenutke in sprožiti večmodalno kampanjo v družbi.