Sodobna družba razvitega sveta se srečuje z zanimivim fenomenom: na eni strani diktira ideal mladosti, vitalnosti in »večne« lepote, hkrati pa se zaradi lastne skrbi za zdravje, boljšega življenjskega standarda, zdravstvene oskrbe in drugih dejavnikov izjemno povečuje delež starajočih in starih ljudi. Prav slednjemu – s kakšnimi tegobami se srečujejo in ali jim mlajši, njihovi bližnji in drugi znamo ne samo pomagati ampak tudi prisluhniti za začetek – bomo spregovorili v nekaj prihodnjih številkah s strokovnjaki z različnih področij. Za uvod v to temo le nekaj iztočnic v razmislek.

Tekst: Dušica Herman

Obdobje staranja – jesen življenja

Izraz, ki ga pogosto uporabljamo, ker zveni bolj blago kot beseda »staranje«, je morda tudi najlepša prispodoba za obdobje, ko se človeku – vsaj v veliki večini – ni več treba (toliko ali sploh ne več) prizadevati za uspeh pri delu, v poslu in za zaslužek, ampak naj bi mirno užival sadove dotedanjega dela in čas posvetil predvsem sebi.

A ta zelo groba poenostavitev orisa obdobja, do katerega prispe večina med nami, ni tako idilična; marsikatero starejšo ali staro osebo prizadenejo različne tegobe, od skromnih finančnih sredstev za življenje do zdravstvenih težav in bolezni, pa tudi okolje, v katerem živijo, in njihovi bližnji niso vedno dovolj razumevajoči za njihove drugačne potrebe in pričakovanja.

Kdaj govorimo o starih ljudeh?

Enoznačnega odgovora na to vprašanje preprosto ni, kajti zaradi že omenjenih dejavnikov ne gre le za vse daljšo povprečno življenjsko dobo, ampak tudi za tisto mejo, ko obdobje staranja počasi že prehaja v starost. Strokovnjaki z različnih področij neradi opredeljujejo to mejo z neko številko, zato si skušajmo tudi mi pomagati z nekoliko bolj opisnim načinom: obdobje po 60. oziroma 65. letu že velja za neko prelomnico, ko se začnejo starostni pojavi kazati z izrazitejšimi znaki tako na fizičnem kot tudi na duševnem in čustvenem področju. Z vsakim naslednjim desetletjem postajajo te spremembe izrazitejše, jih je pa seveda mogoče upočasniti in ublažiti, če k temu pripomorejo s skrbjo zase starajoči ljudje sami in seveda, če drugim dovolijo, da jim pri tem pomagajo.

Odnos do starejših

Prvo okolje, ki opazi spremembe, povezane s staranjem – vsaj moralo bi biti tako, da bi se znali nanje tudi ustrezno odzvati – so najbližji: otroci, bližnji mlajši sorodniki, s katerimi jih je doslej marsikaj povezovalo, zatem pa tudi različne službe in ustanove, ki naj bi jim bile v pomoč in oporo.

Žal in znova žal vedo starejši ljudje vse prevečkrat povedati, da je v naglici današnjega načina življenja vse manj posluha za to, kar pričakujejo od življenja in svojih bližnjih. Prav ta občutek, da so preslišani in prezrti, je marsikdaj in za marsikoga celo večja težava in povzroča več žalosti kot dejstvo, da se pač nekako morajo sprijazniti z vse bolj omejenimi in omejujočimi možnostmi doživeti svoje življenje kolikor mogoče polno. In kot da že razočaranje v krogu najbližjih ne bi bilo dovolj, se temu pogosto pridruži še kakšna slaba izkušnja zaradi posameznikov tistih služb ali ustanov, ki naj bi bile namenjene posebej skrbi za starejše in stare ljudi.

Kaj pravzaprav starejši in stari ljudje pričakujejo od drugih?

Tisti, ki znajo sprejeti svoje zadnje življenjsko obdobje razumsko dovolj realno, potrebujejo predvsem obzirnost do svojih spreminjajočih in tudi že spremenjenih potreb in navad, za katere omenimo le nekaj najpogostejših primerov, pri katerih se rado zatakne. Razveselijo jih krajši obiski njim ljubih oseb (dolgi obiski hrupnih obiskovalcev jih nasprotno hudo utrudijo), kakšen droben znak pozornosti (z velikimi darili jim ne naredimo veselja, nasprotno, to jih zavezuje, da se tudi sami nekako oddolžijo, česar večina niti finančno ne zmore, pa tudi drugače ne zna), iskreno ponujena pomoč, kadar je očitno, da jo potrebujejo (čeprav je resnici na ljubo treba tudi povedati, da se nekateri te pomoči otepajo tudi še potem, ko je več kot očitno, da svojim celo najpreprostejšim vsakodnevnim nalogam niso več kos).

Kako se lahko pripravimo mi in naši najbližji na čas, ko se kot starostnik moramo soočiti in sprijazniti s tem obdobjem?

Predvsem se moramo pripraviti dovolj zgodaj in dovolj načrtno, da nas razvoj dogodkov ne preseneti. Če tega ne storimo, se lahko kaj hitro zapredemo v pajčevino obojestranske nestrpnosti in nerazumevanja, od tod do medsebojnega obtoževanja, češ da so mladi brez občutka za starejše in obratno, ter da so stari ljudje večno nezadovoljni, sitni in sebični, pa je manj kot korak. In ko se spreminjajočim čustvenim stanjem, pešanju fizične moči in splošne življenjske energije pridružijo še resnejše zdravstvene težave ali celo hude bolezni, postanejo lahko razmere v družini precej neobvladljive in celo nevzdržne.

Kdo in kako nam pri tem lahko pomaga, pa tudi, ali je naše širše družbeno okolje – zdravstvena oskrba, socialne in patronažne službe, različne oblike pomoči na domu, različne oblike oskrbe in varovanja starejših itd. – dovolj dobro pripravljeno na prebivalstvo, ki se vse bolj stara, pa, kot že zapisano, v prihodnjih številkah naše revije.