V svetu kraniosakralne terapije obstaja več različnih pristopov, vsi pa temeljijo na fenomenu gibanja kranialnih kosti in drugih delov telesa zaradi prilagajanja spremembam hidravličnega pritiska cerebrospinalne tekočine (CST/likvor).

Avtor: Robert Kmetec

Kraniosakralna terapija se je razvila iz osteopatske medicine oz. natančneje iz kranialne osteopatije. Oče osteopatske medicine je A. Still. Koncept KST je osnoval pred več kot petdesetimi leti dr. W. G. Sutherland, osteopat, ki je odkril, da naši možgani niso obdani s fiksno »čelado« – lobanjo, pač pa je ta kostno-vezivna zaščita sestavljena iz kosti, ki so med seboj povezane s kostnimi šivi (suturami), znotraj katerih je mogoče minimalno gibanje. Odkril je tudi povezanost tega sistema s sistemom žilja možganov, sistemom možganskih open, likvorja ter mehkih tkiv v telesu. Delo Sutherlanda je nadaljeval drug ameriški zdravnik in osteopat dr. Upledger, ki je s pomočjo strokovnjakov z različnih področij znanstveno dokazal funkcijo kraniosakralnega sistema na oddelku za biomehaniko na Michigan State University (ZDA). Kasneje so se po svetu izoblikovale številne različice, ki v svojih šolah poudarjajo svoje lastne izkušnje in vrednote.

Kaj je kraniosakralna terapija in kako se izvaja?

Kraniosakralna terapija uporablja zelo mehke manualne prijeme, ki redko presežejo silo 5 g. Terapija se izvaja z rahlimi ročnimi dotiki, ki jih usmerjamo na hidravlični sistem, ki ga omejujejo kostni deli v lobanji (kranium) in križnici (sakrum). Med izvajanjem terapije terapevtov dotik potuje po bolnikovem vezivnem tkivu. Kjer terapevt začuti oviro, se ustavi in čaka na sprostitev. Terapevt kraniosakralne terapije je praviloma zelo senzibilen in podpira bolnika tam, kamor ga usmeri dobro razvit notranji občutek. Pozitiven učinek terapije se kaže v zvišani sposobnosti naravnega samozdravljenja organizma. KST terapija temelji na načelu, da je človek celota in tako tudi funkcionira, človek je »sistem«, ki je zmožen samozdravljenja in samoregulacije, telesne funkcije so odvisne od strukture in te so v nenehnem gibanju.

Potek terapije:

Med terapijo leži pacient oblečen na terapevtski mizi. Terapevt se med terapijo rahlo dotika posameznih delov telesa in se usmerja na zaznavanje ritma gibanja struktur pod dlanmi. Cilj terapije je vzpostavitev ravnovesja med strukturami, tako da se sprostijo blokade in spodbudi naravno gibanje struktur. Terapija traja 30–45 minut. Terapija nima neželenih učinkov.

Kdaj in komu je KST namenjena oziroma ob kakšnih težavah je primerna?

Lahko bi rekli, da jo je smiselno uporabiti, kadar je v ospredju podpora samo zdravilnim mehanizmom v človeku. KST deluje na zelo širok spekter težav z zdravjem, na primer: glavoboli, bolečine v vratnem in ledvenem delu hrbtenice, težave s čeljustnim sklepom, kronična utrujenost, pri težavah z ravnotežjem, pri težavah z očmi, endogeni depresiji, hiperaktivnosti in motnjah v delovanju centralnega živčnega sistema, avtizmu, pomanjkanju koncentracije, zaostajanju v razvoju, pomanjkanju energije, po težkih porodih, …

Kako deluje KST?

• KST je pristop, ki s pomočjo ročnih aplikacij vpliva na prostorske razmere v organizmu.
• KST izboljšuje gibljivost lobanjskih šivov (sutur), elastičnost fascij in čvrste vezivne opne ter vpliva na boljšo izmenjavo snovi v ventrikularnem in venskem obtoku.
• KST izkorišča naravno življenjsko energijo, ki je bila zaradi različnih škodljivih dejavnikov »blokirana«. Terapevt s pomočjo rok zazna mesta v telesu, kjer je življenska sila ujeta v tkivu in ji pomaga najti prehod.

Splošni učinki KST so:

• dobro počutje, vitalnost in zdravje,
• obvladovanje in odpravljanje posledic stresa,
• občutek notranje sproščenosti in boljša koncentracija,
• boljše obvladovanje simptomov specifične bolezni.

Terapija ugodno vpliva tudi na nosečnice in je blagodejna priprava na porod. Zakaj?

KST uporablja izredno varne ročne premike, ki ne presegajo sile teže 5 g, zato je metoda primerna za obravnavo bolečine v križu pri ženskah tudi v pozni nosečnosti. Poleg tega obstajajo v KST posebni ročni prijemi, namenjeni sproščanju medeničnega dna in medenično-križničnih sklepov. Telo nosečnic se mora ves čas prilagajati nenehnim spremembam, ki jih narekujeta rast in razvoj otroka v maternici. S KST je mogoče zagotoviti skladno in harmonično prilagoditev na spreminjajoče se biomehanske razmere v telesu nosečnice. Prav tako med terapijo izvajamo blago kompresijo 4. cervikalnega ventrikla, ki med drugim aktivira limfni sistem oz. limfno drenažo.

Februar, 2010