Mnogi med vami ste se že kdaj odločili za nekonvencionalno medicinsko prakso, ki je poleg običajne zdravstvene oskrbe na voljo tudi pri nas. Gre za komplementarne oblike pomoči, ki dopolnjujejo uradno, klasično medicino: homeopatija, bioresonanca, bioterapija, prehransko zdravljenje, vizualizacijske tehnike, zelišča, itd. Se Slovenci zatekamo k tem oblikam pomoči, smo vprašali prim. prof. dr. Zmaga Turka, višjega svetnika in predsednika Združenja za integrativno medicino Slovenije.

Avtorica: Katja Štucin

Kaj definira pojem integrativna medicina?

Pojem integrativna medicina povezuje ortodoksno šolsko medicino s komplementarnimi, nekonvencionalnimi in tudi alternativnimi oblikami zdravljenja, s katerimi se danes zdravijo bolni ljudje po svetu. Želi integrirati znanje in izkušnje preverjenih metod v medicini s komplementarnimi oziroma dodatnimi, nadomestnimi metodami in jih strokovno preveriti z analizami, ki so potrebne v šolski medicini in farmaciji. Tako se ustanavljajo posebni inštituti pri univerzah in klinikah, evropski parlament je formiral posebno skupino strokovnjakov in ji naložil, da v najkrajšem času naredi programe zdravljenja, ki jih tudi znatno financira. Slovensko združenje za integrativno medicino (ZIMS) je član evropskega združenja.

Katere metode zdravljenja sodijo v okvire komplementarne pomoči?

Najpogosteje v to skupino razvrščamo homeopatijo, kiropraktiko, fitoterapijo, bioresonanco, body mind medicino pa tudi jogo, ajurvedo in druge zdravilske metode z Vzhoda, ki si utirajo pod v evropski in tudi slovenski prostor.

Lahko komplementarno in alternativno zdravljenje enačimo oziroma v nasprotnem primeru, v čem se razlikujeta?

Absolutno ločujemo komplementarne metode zdravljenja od alternativnih metod. Prve so praktično uporabne in klinično dokazljive, vendar nimajo znanstvene podlage. Za vse alternativne oblike pa je skupno to, da so vezane na človeško zdravje ter zdravljenje in obenem niso nikjer priznane, še manj pa strokovno dokazljive. Pogosto so razumsko nesprejemljive. V to skupino sodijo bioenergetika, energoterapija, teleterapija, šamanizem, aromaterapija, refleksoterapija, itd. Te metode se ne poučujejo na zdravstvenih šolah in niso priznane v nobenem zdravstvenem sistemu, vendar so pri ljudeh priljubljene in baje pogosto pomagajo. Uradna medicina si to razlaga kot placebo efekt.

Ali obstajajo raziskave, ki kažejo, kdaj ljudje poiščejo alternativne metode zdravljenja? Najbolj logično bi bilo, da je to v primerih neozdravljivih stanj ali pa takrat, ko uradna medicina nima pojasnila za določene simptome. To drži?

Narejenih je ogromno študij, zakaj se ob tako visoki strokovnosti šolske medicine ljudje poslužujejo alternativnih metod. V ospredju je kritika zdravstvenega sistema  po svetu. Bolni posamezniki se v administraciji depersonificirajo, postanejo številka, diagnoza. Administracija popolnoma razoseblja intimne stiske bolnikov.

V ospredju je tudi kemikalizacija. Predpisuje se vedno več aktivnih zdravil, ki imajo medsebojno negativno delovanje in prihaja do veliko zapletov. Možnosti so zapisane v priloženih navodilih, paciente ob prebiranju teh zaskrbi, odklonijo zdravilo in se obrnejo na zdravilce, ki pogosto niso kritični v svojih obljubah. Prav tako so nekatere sodobne, vendar nujno potrebne diagnostične in terapevtske metode boleče ter neprijetne, zato bolniki bežijo v drugačnost zdravilskih metod. Najpomembnejši vzrok naraščanja zdravilskih nepreverjenih metod pa so čakalne dobe.

Bolnik v svoji stiski poišče ponujene možnosti, ki jih je polno okrog nas, brez vsake strokovne kritičnosti. Res je še posebej potrebno izpostaviti bolezni, kjer je šolska medicina nemočna, terapevtske metode pa zaradi narave bolezni neuspešne. Na onkološkem in paliativnem področju ter pri kroničnih, degenerativnih boleznih so najpogostejše prevare alternativnih terapevtov, ki obljubljajo pomoč brez strokovne podlage in pogosto tudi finančno obremenijo bolnike. Posledično pa se zamuja s hitro diagnostiko in z uspešnim pravočasnim zdravljenjem.

Ali je vendarle vedno več takšnih primerov, ko se bolniki obrnejo neposredno po pomoč k alternativi zaradi govora o dolgih čakalnih vrstah, hitri in nenatančni obravnavi, napakah, itd.?

Čakalne dobe in vedno več odkritih strokovnih napak odvrnejo bolnike od rednih ambulant. Sodobni mediji izkoristijo vsak zaplet kot senzacijo, kar dodatno zaskrbi zdravljenja potrebne osebe. Ustvari se nezaupanje, konflikti, ki še poslabšujejo odnose. Zadnje študije, ki smo jih opravili na Združenju za integrativno medicino, kažejo, da se 80 odstotkov ljudi poslužuje alternativnih metod zase in za svojce in da se jih kar 58 odstotkov tega ne upa povedati osebnemu zdravniku.

Je holistični pristop po vaše odlika zgolj komplementarnih pomoči?

Holistični pristop je potreba in obveza v nekaterih komplementarnih oblikah zdravljenja. To je predvsem odlika vzhodnjaških metod, kot so akupunktura, ajurveda, itd. Pri bolniku ocenijo tako telesno kot duševno stanje predvsem po anamnezi, prehrani, simptomih in osebnem pregledu. Akupunktura in tradicionalna kitajska medicina sta tu najpopolnejši. Posledično je danes akupunktura del šolske medicine, ki je priznana tudi v Sloveniji.

So ljudje v tem oziru preveč zaupljivi? Kako se lahko izognejo šarlatanstvu, če govorimo o komplementarnih zdravilcih in terapevtih?

Ljudje so v svojih stiskah absolutno preveč zaupljivi do ljudi, ki jim obljubljajo rešitev, nimajo pa za to adekvatne izobrazbe in strokovnih referenc. Zaupajo reklamam in obljubam, ki pogosto prekoračujejo zdrav razum.

Za konec, je komplementarna pomoč priporočljiva? Če ja, v kakšnih primerih in kdaj se jo res odsvetuje?

Združenja za integrativno medicino po svetu doživljajo veliko pozornost v vseh zdravstvenih sistemih. Preko zdravilcev teče paralelni zdravstveni sistem, ki ni strokovno kontroliran in ni davčno nadzorovan. Zakon o zdravilstvu v Sloveniji sploh ni zaživel, potrebuje korekcije, saj se zdravilci samo registrirajo pri gospodarski zbornici in ne potrebujejo nobenih dokazil o izobrazbi. Smatramo, da bi zdravilstvo, ki prinaša tudi veliko dobrih stvari, moralo biti pod nadzorom zdravnikov. Ti pa se morajo izobraziti o teh metodah, jih odsvetovati, če je potrebno, opozoriti na škodljivost nepravočasnega strokovnega zdravljenja in svetovati zdravilske metode, kjer lahko pomagajo.

Pogosto vse, kar je dokazljivo, ne pomaga,  pomaga pa kaj nedokazanega. Na ministrstvu za zdravje pa ni posluha za rešitev. Že več let se zdravniki in profesorji tudi na fakultetah trudimo prikazati resnost problema, tako državi kot zdravniškim asociacijam, vendar brez najmanjšega uspeha. Dejstvo je, da se več kot pol milijona Slovencev zdravi nenadzorovano in za te storitve plačuje dosti denarja, pri tem pa pogosto zamuja resne diagnostike in zdravljenje. To  je v nebo vpijoč problem in predstavlja del trenutnega stanja v slovenskem zdravstvu.

Komplementarno ni alternativno

Za nekaj pojasnil smo prosili tudi predstavnike Zdravniške zbornice Slovenije, kjer so poudarili le to, da komplementarnega in alternativnega zdravljenja nikakor ne gre enačiti. »Dopolnilni postopki so dopustni le ob upoštevanju indikacij za preverjene načine zdravljenja in pri polni obveščenosti bolnika. Alternativni postopki kot nadomestek preverjenim načinom diagnostike ali zdravljenja zdravniku niso dovoljeni. Pri tem so dopolnilni (komplementarni) postopki tisti, ki se izvajajo vzporedno s strokovno utemeljeno zdravstveno obravnavo, alternativni postopki pa tisti, ki se izvajajo namesto strokovno utemeljene zdravstvene obravnave.«