Iščite po prispevkih
Avtor: Alja Gogala
Kiropraktika je znanost, veda in umetnost delanja z rokami in si prizadeva odstraniti motnje iz centralnega živčnega sistema. Pri vsaki terapiji kiropraktike se stimulirajo možgani, torej centralni živčni sistem. Posledično se odpravijo tudi motnje, pretok je boljši, telo pa boljše deluje na vseh ravneh. Naloga kiropraktike je torej vzdrževanje optimalnega delovanja centralnega živčnega sistema.
Za zdrav centralni živčni sistem potrebujemo tudi normalno strukturo, torej hrbtenico, ki je osnova za njegovo delovanje. Hrbtenica mora biti ravna, kar pomeni, da so ušesa, ramena in kolki v ravnini, če gledamo od zadaj. Zdrava hrbtenica ima tudi tri pomembne krivulje – vratno, prsno in ledveno –, ki morajo med seboj biti v pravilnem razmerju, torej v obliki polmeseca. Skozi center ušesne odprtine, ramenskega obroča in kolkov mora potekati težiščnica. Če ta ne poteka normalno, se pojavijo večje sile, ki vplivajo na hrbtenico in pride do hitrejše obrabe.
Raziskave kažejo, da če se težiščnica premakne samo za en centimeter naprej, se naša hrbtenjača raztegne za najmanj 5–7 centimetrov. To pa pomeni odmiranje živčnih celic, kar čez čas privede do sprememb. Če ni normalnega pretoka, se pojavi več poškodb, če se stanje ne izboljša. Primarna naloga hrbtenice je torej, da varuje hrbtenjačo, ki potrebuje pravilno strukturo, torej zdravo hrbtenico. V nasprotnem primeru se pojavijo spremembe, ki vodijo v degenerativne spremembe.
Kiropraktika deluje na centralni živčni sistem, kar pomeni, da vpliva na celotno telo. Sicer ne moremo trditi, da kiropraktika zdravi bolezni, vendar če telo deluje bolje, večja je verjetnost samozdravljenja in samoceljenja. Naše telo bo s pomočjo kiropraktike lažje vzpostavilo ravnovesje. Ljudje se po pomoč h kiropraktiki najpogosteje zatekajo zaradi bolečin v križu, vratu in glavobolov. Vendar se je treba zavedati, da je področje kiropraktike mnogo širše, ker živci potujejo do vseh organov, mišic in tkiv, ki ne morejo delovati optimalno, če se pojavijo motnje na hrbtenici.
Kadar je struktura hrbtenice normalna, so sile normalno porazdeljene, prekrvavitev je ustrezna in hernije ne vidimo. Diskus hernije je izbočenje medvretenčne ploščice, ki z leti postaja manj prožna, ker se postopno zmanjšuje vsebnost vode. Vzrok za poškodbo pri posamezniku se verjetno skriva v nepravilnem ravnanju, ki je povezano z delom ali gibanjem. Diskus hernija zahteva včasih operativni poseg, v večini primerov pa se stanje lahko sanira tudi s pomočjo kiropraktike.
Bistvo vsake terapije pri kiropraktiku je ustvarjanje novih živčnih poti. V našem telesu zaradi različnih nepravilnosti prihaja do sprememb, na katere se telo, ki veliko prenese, navadi. Telo zaradi sprememb ali poškodb vzpostavi prilagojen program, naloga kiropraktika pa je, da ga dovolj stimulira z namenom, da se ustvarijo nove živčne poti, ki vodijo v prvotno stanje. Stanje se izboljšuje skozi posamezne terapije, pri čemer so nam v kiropraktiki na voljo različne metode. Terapijo lahko izvajamo na več načinov, z ali brez instrumentov. Seveda je bistveno, da se terapija izvaja pravilno.
Najprej opravimo pregled, da ocenimo, ali je posameznik sploh primeren za terapije. Pregledamo tudi bolnikove rentgenske posnetke oziroma ortopedske, nevrološke, funkcionalne teste, nato pa naredimo načrt terapij. Seveda je število terapij in čas, v katerem pričakujemo izboljšanje stanja, odvisen od posameznika. V nekaterih primerih gre zgolj za simptomatske spremembe, kjer se na primer želimo znebiti bolečin. V primeru funkcionalnih sprememb pa težimo k bistvenemu izboljšanju stanja. Seveda je sprememba stanja daljši proces, kot je na primer učenje.
Kiropraktika ni primerna v primeru rakavih obolenj, če se rakave tvorbe nahajajo na hrbtenici. V tem primeru lahko s terapijo povzročimo razširitev raka oziroma poškodbo ranljivega dela, ki je bolj lomljiv. Sicer pa bo tudi bolnikom, ki jim imunski sistem ne deluje pravilno, kiropraktika v pomoč, saj dvigne raven belih krvničk. Kiropraktika je priporočena tudi v nosečnosti, saj lahko terapijo prilagodimo vsakemu posamezniku in njegovemu stanju.
Največ poškodb povzroči prekomerno uživanje nesteroidnih protivnetnih zdravil, ki jih ljudje običajno jemljejo ob poškodbah. Vendar so raziskave pokazale, da ta zdravila poslabšajo stanje kroničnih poškodb in jih ne zdravijo.
»S kiropraktiko bi morali pričeti že pri dojenčku.«
Več kot devetdeset odstotkov poškodb centralnega živčnega sistema nastane že pri dojenčku, torej ob porodu, in pri tem odmre določeno število nevronov, ki jih seveda nimamo neskončno. In že takrat bi morali ukrepati. V ZDA, od koder kiropraktika izvira, je obvezen del vrhunskega športa. Kiropraktike bi se vsekakor morali posluževati preventivno. Tudi cenovno je to dosti bolj ugodno.
Številni ljudje menijo, da kiropraktiki delajo generalne manipulacije, kar pomeni, da se premika zgolj tisti del, ki je najbolj mobilen. Del, ki je manj mobilen, pa v tem primeru ostane pri miru, ker gre za kompenzacijo. Pri takšnih terapijah bo najbolj gibljiv del torej postal še bolj gibljiv. To pa vodi v hipermobilnost in ne stabilnost dela in posledično povzroča slabe spremembe. Takšne terapije sicer povečajo gibljivost in prekrvavitev, vendar je v ozadju kiropraktičnih terapij veliko več. Če delaš na posameznem delu, ki je potreben obravnave, lahko neposredno stimuliraš njegovo delovanje.
Kiropraktika zahteva višjo izobrazbo, v ZDA je ta enaka medicinski izobrazbi. Fizioterapija stremi k saniranju poškodb in deluje na mišični ravni. Kiropraktika pa deluje na centralnem živčnem sistemu, kjer stremimo k temu, da se vzpostavi celostno telesno ravnovesje.
Pomembno je gibanje, čeprav ljudje še vedno enačijo vadbo z zdravjem. Treba je poudariti, da je primerna zgolj pravilna vadba, saj z neprimerno vadbo naredimo več škode kot koristi. Boljša od teka je na primer nordijska hoja. Napaka, ki jo ljudje storijo pri teku je, da se prehitro lotijo intenzivnega treninga. Če posamezniki večino dela opravljajo v sedečem položaju, so pogosto zakrčeni in takšna je potem tudi njihova drža pri teku. Ravno zaradi obilice dela je danes priporočljivo, da bi vsaj trikrat na teden izvajali vaje za mišice trupa in ramenski obroč.
Kiropraktika je ena od najbolj priznanih alternativnih oziroma komplementarnih medicinskih strok. Še posebej v tujini je povsem običajno sodelovanje kiropraktikov z ortopedi, nevrologi in nevrokirurgi. Tudi kiropraktična nevrologija je zelo cenjena, še posebej pri diagnostiki. Pri kiropraktični nevrologiji opazujejo majhne spremembe z namenom, da ne pride do velikih sprememb, večjega neravnovesja ter določenih simptomov in bolezni.