Za alergijske bolezni kože je značilen odziv na zunanje dejavnike. Imunski sistem ima nalogo, da nas brani pred mikroorganizmi (virusi, bakterijami, paraziti), pri nekaterih posameznikih pa se včasih odzove tudi na snovi, ki nam načeloma niso nevarne. Posledica takšnega neustreznega odziva je alergija.
Avtor: Aleksandra Bergant Suhodolčan, dr. med.
Številne alergije se kažejo s spremembami na koži. Med najpogostejšimi alergijskimi boleznimi kože so alergijski kontaktni dermatitis, atopijski dermatitis ter urtikarija in angioedem.
Alergijski kontaktni dermatitis
Alergijski kontaktni dermatitis je bolezen, ki se pojavi po stiku kože z alergenom, s snovjo, ki pri določeni osebi povzroča alergijsko reakcijo. Spremembe so lahko akutne, subakutne in kronične, odvisno od časa izpostavljenosti alergenu. Na koži vidimo rdečino, prizadeta koža lahko rosi, nastanejo kraste. Kasneje se koža prične luščiti. Spremembe močno srbijo. V kronični fazi bolezni, ki nastane ob nenehnem izpostavljanju povzročitelju, je koža rjavo-rdečkasta, zadebeljena, se lušči, lahko tudi razpoka.
Z natančno anamnezo lahko ugotovimo, katera snov bi lahko povzročila bolezen. Najpogosteje so to nikelj, krom, kobalt, različne dišavne spojine, lokalna razkužila, lokalni antibiotiki. Pri diagnostiki si pomagamo z epikutanim testiranjem, ki ga opravimo po umiritvi sprememb. Pri epikutanem testiranju na hrbet bolniku s posebnimi obliži namestimo testne snovi, ki vsebujejo najpogostejše alergene. Občasno testiramo tudi druge snovi, s katerimi bolnik pogosto prihaja v stik. Rezultate odčitamo po 48–72 urah.
Najpomembnejše pri zdravljenju alergijskega kontaktnega dermatitisa je izogibanje alergenu oz. alergenom, ki povzročajo težave. Lokalno zdravimo kožo s kortikosteroidnimi kremami v akutni fazi in mazili v kronični fazi. Po umiritvi vnetja uporabljamo nevtralna mazila, s čimer se obnavlja zaščitna funkcija kože. Za zmanjšanje srbenja lahko uporabljamo antihistaminike v obliki tablet.
Atopijski dermatitis
Atopijski dermatitis je najpogostejša vnetna bolezen kože pri otrocih, pojavlja pa se tudi v odraslem obdobju. Pri nastanku atopijskega dermatitisa sodeluje več dejavnikov. Pomembna je dedna nagnjenost k alergijskim boleznim, senzibilizacija na prehrambene alergene (najpogostejši so kravje mleko, jajce, pšenica in arašidi) pri majhnih otrocih, senzibilizacija na inhalacijske alergene (pršica, trave) pri starejših bolnikih. Pogosto je prisotno tudi slabše pregradno delovanje kože, ki povzroči, da je koža bolj suha in občutljiva za škodljivo delovanje dražečih snovi iz okolja.
Za atopijski dermatitis je najbolj značilna srbečica in izpuščaj, ki je najprej vlažen, rdeč, pojavljajo se mehurčki in razjede, s trajanjem bolezni pa nastanejo bunčice, kraste, pojavi se luščenje in zadebeljena koža. Pri atopijskem dermatitisu se izpuščaj pojavlja na značilnih mestih, ki se s starostjo spreminjajo. Pri dojenčkih so spremembe predvsem po koži obraza, lasišču, zgornjem delu trupa in okončinah. Predel pod plenicami je praviloma neprizadet. Pri mlajših otrocih spremembe po obrazu izginejo, pojavijo se na upogibnih delih zgornjih in spodnjih udov ter po vratu. Pri odraslih so ponovno pogoste spremembe na obrazu, zapestjih, hrbtišču rok in nog in na pregibih sklepov. Skupna značilnost bolezni je srbenje. Kar 80 % otrok z atopijskim dermatitisom pozneje v življenju razvije eno od alergijskih bolezni dihal.
Diagnozo lahko postavimo na podlagi videza in tipične lokalizacije sprememb. Pomagamo si tudi z alergološkimi testi. Preobčutljivost lahko ugotavljamo z laboratorijskimi preiskavami ter s pomočjo vbodnih testov, pri katerih na podlaket nanesemo po eno kapljico standardnega alergena, nato pa kožo rahlo zbodemo. Rezultat odčitamo po 15 minutah.
Atopijski dermatitis je kronična bolezen, zato je njeno zdravljenje dolgotrajno. Pri zdravljenju je pomembno preprečevanje zagonov bolezni z izogibanjem dokazanim alergenom oziroma z ustrezno dieto. Ker je koža bolnikov z atopijskim dermatitisom suha in občutljiva, je potrebna skrbna vsakodnevna nega z uporabo negovalnih mazil in oljnih kopeli. Odsvetujemo uporabo dražečih mil, penečih kopeli, mehčalcev za perilo. Akutna poslabšanja atopijskega dermatitisa zdravimo z lokalnimi kortikosteroidi. Novejša zdravila so lokalni imunomodulatorji, kot sta takrolimus in pimekrolimus, ki imajo manj stranskih učinkov in so primerna za dolgotrajno uporabo. Srbež zmanjšamo z antihistaminiki. Pri sočasni okužbi kože uporabljamo antibiotična oziroma antimikotična mazila. Kadar gre za resnično zelo hudo obliko bolezni, imamo na voljo še sistemska zdravila.
Urtikarija in angioedem
Urtikarija je pogosta kožna bolezen, ki se vsaj enkrat v življenju pojavi kar pri 15 % vseh ljudi. Na koži se pojavijo t.i. urtike (koprivke), ki nastanejo zaradi otekline v dermisu. Značilno je močno srbenje. Pojavljajo se hitro in v večini primerov izginejo v nekaj urah, nato pa znova nastajajo na drugih mestih. Pri angioedemu pride do otekline v globljih plasteh dermisa in v podkožju. Koža je vidno otekla na mestih, kjer je podkožno tkivo rahlo, in sicer na ustnicah, vekah, v ustni votlini in grlu. Otekanje sluznice v grlu lahko ogrozi življenje. Pogosto se pri enem bolniku istočasno pojavi urtikarija in angioedem, ki ju je sprožil isti vzročni dejavnik.
Urtikarije so različnih vrst. Pri akutni urtikariji trajajo izbruhi koprivk do 6 tednov. Najpogostejši povzročitelji akutne urtikarije so prehrambeni alergeni (mleko, beljak, ribe, školjke, različne vrste sadja in zelenjave), zdravila (antibiotiki, serumi, cepiva), strupi žuželk, inhalacijski alergeni (pršice, prah, pelodi trav in dreves) ter nekateri kontaktni alergeni. Občasno se urtike pojavijo zaradi različnih fizikalnih vplivov na kožo, npr. pritiska, mraza, toplote, izpostavljenosti UV-sevanju, telesnega napora in podobno. To imenujemo fizikalna urtikarija.
Kadar trajajo zagoni koprivk dlje kot 6 tednov, imenujemo bolezen kronična urtikarija, ki se po vzrokih precej razlikuje od akutne. V večini primerov pri kronični urtikariji ne pojasnimo vzroka.
Pri diagnostiki urtikarije in angioedema pridejo v poštev preiskave seruma, vbodni testi ter izključitveni in provokacijski testi.
Zdravljenje akutne urtikarije z angioedemom je vzročno in simptomatsko. Pomembna je čim hitrejša odstranitev alergena ali sprožilnega dejavnika. Kadar je vzrok prehrambeni alergen, bolniku predpišemo odvajalo, nato pa dieto. Pri zdravljenju uporabljamo antihistaminike, pri hudih oblikah akutne urtikarije ter pri angioedemu pa za krajši čas tudi sistemske kortikosteroide. Hude oblike angioedema, ki so lahko življenjsko ogrožajoče, zdravimo z adrenalinom.
Vse bolj opažamo, da so alergijske bolezni v sodobnem svetu v porastu. Številne med njimi se kažejo na koži, opisali smo tiste, ki se pojavljajo najpogosteje. Njihov videz je odvisen od povzročitelja, mesta nastanka sprememb in mehanizma, po katerem nastanejo. Vse spremembe na koži pa niso alergija, zato je za diagnozo in ustrezno zdravljenje ključna zdravniška obravnava.
Maj, 2010
