Ste se že kdaj srečali z nenadnim občutkom močne bolečine v gležnju, ko ste naredili neroden korak? Najverjetneje je bil za vaše bolečine kriv zvin gležnja s katerim se na dnevni ravni sreča kar vsak 10.000. posameznik.

Zvin gležnja velja za povsem ozdravljivo stanje, vendar je pomembno vedeti, kako se lotiti pravilne rehabilitacije. Obstaja namreč veliko napačnih pristopov in splošnih napak, ki lahko upočasnijo proces celjenja ali celo povzročijo dodatno škodo.

Kakšni so najpogostejši vzroki za zvin gležnja in kako se jim lahko izognemo? Kako prepoznamo simptome zvina in zakaj je pravzaprav pomembno, da ga zdravimo na pravilen način? Odgovore boste našli v sledečem članku.

Kaj je zvin gležnja?

Gre za poškodbo pri kateri se ligamenti , ki služijo stabilnosti našega sklepa preveč raztegnejo ali celo delno pretrgajo. V 85% primerih zvinov sta vključena ligamenta ATFL ter CFL, ki ležita na zunanji strani našega stopala in rezultirata v lateralnem zvinu gležnja.

Kako do tega pride? Zamislimo si nenavaden položaj v katerem se v nekem trenutku znajde naše stopalo- ponavadi je to med doskokom, tekom ali celo med običajno hojo.

Rezultat zvina je običajno bolečina, oteklina, včasih modrica ter omejena gibljivost, ki nam sporočajo, da z našim gležnjem nekaj ni v redu.

Ste vedeli, da v športu zvin gležnja predstavlja kar 16-40% vseh poškodb?

K njegovemu nastanku lahko prispevajo dejavniki tveganja, kot so:

• Nekateri športi (košarka in nogomet)
• Predhodnji zvini
• Ženski spol
• Manjši obseg upogiba gležnja
• Neprimerna obutev ter
• Anatomija stopala

Vas torej zanima na katere stvari moramo pri rehabilitaciji zvina gležnja biti še posebej pozorni, da se čim prej lahko vrnemo v aktivno življenje? Predstavljamo 5 pogostih napak, ki jih pogosto vidimo pri pacientih v kliniki Medicofit

5 pogostih napak pri zdravljenju zvina gležnja

Preskočimo počitek

Počitek in mirovanje predstavljata pomemben del začetnega zdravljenja zvina, saj našemu telesu omogočata, da se osredotoči na proces celjenja , kar zmanjša tveganje za zaplete ali poslabšanje stanja.

Poleg tega pripomore k ohranjanju normalnega pretoka krvi in preprečuje dodatno draženje poškodovanih tkiv. Prizadeto področje s počitkom na nak način tudi ščitimo pred nadaljnjimi poškodbami.

Vendar pozor – predolg počitek lahko  vodi v atrofijo obsklepnih mišic, ki so odgovorne za primerno stabilizacijo gležnja. V izogib temu, vam priporočamo, da se čimprej po poškodbi vključite v fizioterapevtsko rehabilitacijo.

Prezgodnje vračanje k aktivnosti in športu

Prehitro obremenjevanje poškodovanega gležnja lahko povzroči povečan pretok krvi v prizadeto področje, kar vodi do obsežnejšega vnetja in otekline.

Če se prehitro vrnemo v aktivno življenje to lahko predstavlja tudi večje tveganje za ponovno poškodbo, saj so vezi in mišice po poškodbi še precej šibke.  

Pomembo se je zavedati tudi dejstva, da se pri približno 20% ljudeh po zvinu razvije kronična nestabilnost gležnja, zato je skrben in strokoven pristop ključnega pomena.

Prepogosto vidimo paciente, ki so na lastno pest pričeli z obremenjevanjem poškodovanega gležnja, kar je neredko povzročilo dodatne težave, ki so zahtevale dolgotrajno rehabilitacijo!

Pozen obisk fizioterapevta

Veliko ljudi večkrat odlaša z obiski fizioterapije, kar lahko predstavlja problem, saj je fizioterapija za uspešno zdravljenje ključna.

V sklopu obravnave fizioterapevt namreč izvaja različne terapevtske tehnike, ki spodbujajo zdravljenje in obnovitev poškodovanih tkiv ter oblikuje ustrezen načrt zdravljenja za preprečevanje nadaljnjih zapletov.

Pacienta tudi izobražuje in mu na ta način pomaga pri razumevanju njegove poškodbe. Program rehabilitacije je vedno tudi individualiziran glede na potrebe in cilje posameznika in s tem zagotavlja učinkovito in varno rehabilitacijo.

Pomanjkljiva in prekratka rehabilitacija

Včasih se pacienti osredotočijo zgolj na lajšanje bolečin in zmanjšanje otekline v akutni fazi zvina gležnja ter nadaljnje zdravljenje opustijo brž, ko se ti simptomi umirijo.

Po odpravi akutnih simptomov je pomembno z zdravljenjem tudi nadaljevati in sicer skladno s priporočili zdravnika ali fizioterapevta. To vključuje postopno uvajanje terapevtskih vaj in aktivnosti, ki pomagajo pri obnovitvi mišične moči, stabilnosti in funkcije gležnja.

Pomanjkljiva rehabilitacija lahko vodi v dolgoročne težave, kot so kronična nestabilnost sklepa ali ponavljajoče se poškodbe, kar podaljša čas potreben za popolno okrevanje in povrnitev v aktivnost!

Ignoriranje in neupoštevanje ciljev posameznika

Neupoštevanje in ignoriranje ciljev in želja posameznika pri zdravljenju zvina gležnja je lahko ključna napaka, ki vodi do nezadovoljivega ali nepopolnega okrevanja.

Cilji se med posamezniki precej razlikujejo in so v veliki meri odvisni od njihovega življenjskega sloga, aktivnosti, ki jih željo izvajati in njihovega splošnega zdravstvenega stanja.

Neupoštevanje posameznikovih ciljev in želja lahko vodi v frustracijo, zmanjšanje motivacije in zmanjšanje zaupanja v terapevtski proces, kar ne prinese željenih rezultatov.

Terapija mora zato vedno vključevati jasno komunikacijo med pacientom in terapevtom, cilji pa morajo biti vedno zastavljeni skupaj. S tem se zagotovi, da je terapevtski proces usmerjen k doseganju potreb in vrednot pomembnih za posameznika, kar povečuje možnosti za uspešno okrevanje.

Kako poteka fizioterapija pri zvinu gležnja?

Obravnava zvinov gležnja je običajno konzervativna in sprva vključuje lajšanje akutnih simptomov.

Potek fizioterapije zvina gležnja običajno vključuje več korakov, ki so prilagojeni posameznikovim potrebam in resnosti poškodbe., splošno pa poteka približno takole:

Fizioterapevt najprej oceni resnost zvina in ugotovi ali obstajajo morebitne druge poškodbe ali možnosti za resnejše zaplete. To vključuje pregled prizadetega področja, testiranje gibljivosti, moči in stabilnosti sklepa.

V začetni fazi je cilj obvladovanje in zmanjšanje simptomov kot sta bolečina in oteklina ter obnoviti normalno gibanje sklepa. To običajno dosežemo s principom RICE metode, ki vključuje:

• Rest (Počitek): Poškodovanemu delu telesa je treba dati dovolj časa za počitek in okrevanje. To pomeni, da moramo omejiti ali prenehati z aktivnostmi, ki bi lahko povzročile še dodatno škodo.
• Ice (Led): Hlajenje poškodovanega področja lahko zmanjša bolečino in oteklino. Hladne obkladke lahko zavijemo v brisačo in hladimo prizadeto območje približno 15-20 minut, večkrat na dan v prvih 48 urah po poškodbi.
• Compression (Kompresija): Kompresija s povojem lahko pomaga zmanjšati oteklino. Pomembno je, da povoj ni pretesen in da ne povzroča dodatnega nelagodja.
• Elevation (Dvigovanje): Dviganje poškodovanega uda nad nivo srca lahko prav tako pomaga pri zmanjšanju otekline. Ponavadi si pomagamo s podstavljanjem poškodovanega gležnja na blazino ali stol.

Rehabilitacijski proces v nadaljevanju vključuje različne terapevtske vaje za krepitev mišic, izboljšanje ravnotežja in propriocepcije ter tehnike za izboljšanje gibljivosti sklepa. Naši fizioterapevti pogosto izvajajo tudi nekatere mobilizacijske tehnike.

V kliniki Medicofit postopoma sledimo celostnemu programu rehabilitacije, sproti prilagajamo vaje in obremenitve, kar prispeva k funkcionalnost sklepa in vrnitev v vsakodnevne aktivnosti in šport.

V program zdravljenja vključujemo tudi najsodobnejše fizioterapevtske tehnike, kot so TECAR terapija, Summus LASER, diamaganetoterapija PERISO, visokotonska stimulacija HiTop in številne druge!

Vabljeni na posvet, kjer bomo skupaj poiskali pot do brezhibne stabilnosti in popolne svobode gibanja. Prepričani smo, da boste nad rezultati navdušeni!

 

Vsebino omogoča: Medicofit d. o. o.

 

 

Viri in literatura

Al-Mohrej, O. A. in Al-Kenani, N. S. (2016). Chronic ankle instability: Current perspectives. Avicenna Journal of Medicine, 6(4), 103–108. https://doi.org/10.4103/2231-0770.191446

Delahunt, E. in Remus, A. (2019). Risk Factors for Lateral Ankle Sprains and Chronic Ankle Instability. Journal of Athletic Training, 54(6), 611–616. https://doi.org/10.4085/1062-6050-44-18

Ferran, N. A. in Maffulli, N. (2006). Epidemiology of Sprains of the Lateral Ankle Ligament Complex. Foot and Ankle Clinics, 11(3), 659–662. https://doi.org/10.1016/j.fcl.2006.07.002

Matherne, T., Cooke, J., McMorris, M. in Gross, M. (2019). Delayed conservative treatment of an acute lateral ankle sprain in a non-athlete female following walking boot immobilisation. BMJ Case Reports, 12(7), e229625. https://doi.org/10.1136/bcr-2019-229625

van den Bekerom, M. P. J., Struijs, P. A. A., Blankevoort, L., Welling, L., van Dijk, C. N. in Kerkhoffs, G. M. M. J. (2012). What is the evidence for rest, ice, compression, and elevation therapy in the treatment of ankle sprains in adults? Journal of Athletic Training, 47(4), 435–443. https://doi.org/10.4085/1062-6050-47.4.14

Van Der Wees, P. J., Lenssen, A. F., Hendriks, E. J. M., Stomp, D. J., Dekker, J. in De Bie, R. A. (2006). Effectiveness of exercise therapy and manual mobilisation in acute ankle sprain and functional instability: A systematic review. Australian Journal of Physiotherapy, 52(1), 27–37. https://doi.org/10.1016/S0004-9514(06)70059-9