V članku se omejujemo na zgodnji rak dojke in na priporočila glede življenja po zdravljenju raka dojk.

Obdobje po zaključenem zdravljenju je namreč polno izzivov in vprašanj, med njimi so tudi takšna, ki so povezana s spremembo življenjskega sloga. Priporočila se nanašajo na prehrano, skrb za dobro duševno in telesno počutje in izzive v spolnosti. Posebej izpostavljamo pomen redne telesne dejavnosti za okrevanje in zmanjšanje tveganja ponovitve bolezni.

Kaj je zgodnji rak dojk?

O zgodnjem raku dojk govorimo takrat, ko ga je možno še operirati. Zgodnji rak je lahko omejen na dojko ali pa so že prisotni zasevki v pazdušnih bezgavkah (lokalna napredovalost). Približno 90 % rakov dojk se odkrije zgodaj. Dobra polovica teh je omejenih v dojkah, pri približno tretjini pa so ob diagnozi že prisotni zasevki v regionalnih pazdušnih bezgavkah.

Kako lahko zaznamo rak dojk?

Lahko ga zatipamo kot nebolečo zatrdlino v dojki in ta zatrdlina je drugačna na otip kot drugo tkivo v dojki. Včasih se zgodnji rak pokaže kot zatrdlina v pazduhi in se šele kasneje odkrije rak v dojki.

Prehrana po končani terapiji

S pravilno prehrano ne podpremo samo zdravljenja, temveč s tem pospešimo tudi okrevanje, zmanjšamo možnost zapletov in izboljšamo kakovost življenja. Zato naj bolnice z rakom tudi med okrevanjem uživajo uravnoteženo prehrano, saj le ta zagotavlja vse potrebne hranilne snovi. Vsak obrok, ki ga zaužijemo, vpliva na raven energije, prenovo tkiv in splošno počutje. Priporoča se, da so obroki enakomerno razporejeni čez dan in najbolje je, da si privoščimo štiri do pet manjših. Ob tem pa ne pozabimo na dobro hidriranost – popile naj bi okoli 1,5 litra tekočine na dan.

Duševno počutje

Skupno vsem bolnicam z rakom dojke je to, da se soočajo z negotovostjo zaradi možnosti ponovitve bolezni. Po zaključku zdravljenja zaskrbljene misli pridejo še bolj v ospredje in lahko ovirajo funkcioniranje v vsakdanjem življenju in na delovnem mestu. Strah pred tem, da bi se bolezen ponovila, se lahko izraža v nenehnem premlevanju, s pretiranim preverjanjem in opazovanjem telesa, dodatnih pregledih, da bi dobile zagotovilo, da je vse v redu in v duševni stiski, ki se stopnjuje. Nekatere bolnice se iz tega strahu ne želijo samopregledovati in spremljati svojega telesa, izogibajo se pogovorom o raku in zdravniškim pregledom.

Včasih se pojavi tudi strah pred razmišljanjem o raku – kako bo lahko misel na raka škodila, kako bom lahko z mislijo priklicala raka in podobno. Bolnice se vnaprej bojijo znakov strahu in tesnobe (npr. hitrega bitja srca, občutka težjega dihanja, stiskanja in bolečine v prsih …). Strah pred strahom pogosto še bolj obremenjuje kot strah sam.

V tem si lahko tudi pomagamo. Najprej prepoznajmo svoje doživljanje. Mnogokrat skušamo skrivati ali ignorirati občutja, kot sta strah in tesnoba. Če si prigovarjamo, naj ne bomo zaskrbljeni, če prezremo svoja občutja ali če se zaradi njih kritiziramo, občutja ne izginejo, postanejo lahko še močnejša in nas preplavljajo.

Zavedajmo se, da so misli in čustva prehodni. Opazujmo, v katerih okoliščinah se pojavijo, kaj jih stopnjuje, kaj zmanjšuje. In ni nujno, da vsako misel, ki se pojavi, začnemo tudi misliti! Prepoznavanje miselnih vzorcev lahko pomaga preoblikovati misel v realnejšo. Včasih je smiselno misli prekinjati, se zamotiti z drugimi dejavnostmi. Včasih pa je smiselno sprejeti misel zgolj kot misel, kot dogodek v glavi in jo »spustiti« – pustiti, da kot je prišla, tudi gre. Bodimo potrpežljive in prijazne do sebe, obvladujmo svojo tesnobo in zaupajmo se komu.

Obvladovanje stresa

Pri obvladovanju stresa je pomembno realno oceniti, katere dejavnike lahko nadzorujemo in katerih ne. Osredotočimo se na tiste, na katere lahko vplivamo.

Stres lahko zmanjšamo tako, da načrtujemo čas in postavljamo prioritete. Upoštevajmo, da je zmogljivost po zdravljenju običajno manjša kot prej. Izogibajmo se preveliki količini obveznosti in si vzemimo dovolj časa, da lahko v miru opravimo nalogo.

Prosimo za pomoč in podporo, ni potrebno, da vse opravimo sami. Premislimo o nalogah (nakupi, gospodinjska opravila, vožnja), pri katerih bi potrebovali pomoč in bližnjim konkretno razložimo, kako naj nam pomagajo.

Kadar nimamo časa, energije ali interesa, je pomembna tudi veščina zavračanja prošenj ali nalog. Na delu se ne javimo za delo na dodatnih projektih. Ni treba, da smo vsem na razpolago za usluge, ki jih v tistem trenutku ne zmoremo. Zavrnimo jih prijazno, a odločno.

Spolnost

Približno polovica žensk z rakom dojke poroča o težavah, povezanih s spolnostjo. Spolnost naj ne bo tabujska tema. Zdravljenje je usmerjeno v lajšanje simptomov in težav. Lahko poteka kot lokalno ali sistemsko nadomeščanje hormonov, vključuje pa tudi druge pristope, vključno s spremembo življenjskih navad.

Telesna vadba

Ko ženska zboli za rakom dojk, redna vadba med zdravljenjem vzdržuje ali celo izboljša delovanje različnih organov in organskih sistemov ter s tem pripomore k uspehu zdravljenja. Redna telesna vadba po končanem zdravljenju pa zmanjša možnost za ponovitev bolezni.

Ključni dejavniki zdravstvenih učinkov telesne vadbe so molekule, ki se sproščajo iz različnih organov in jih s tujko imenujemo exercini ali po domače vadbeniki. Fiziološke posledice njihovih učinkov so povečanje občutljivosti na inzulin in tako boljši nadzor krvnega sladkorja, izboljšana presnova maščob, večja antioksidativna zaščita in boljša funkcionalna zmogljivost posameznika. Tudi to je razlog, da so posamezniki, ki redno vadijo, bolj odporni in se lažje prilagajajo različnim stresnim dejavnikom ter živijo dlje.

Z redno vadbo se izboljšajo vsakodnevno počutje, samopodoba in razpoloženje. Če vadimo, ohranjamo telesne in kognitivne zmogljivosti, lažje se prilagodimo na bolezensko stanje in zdravljenje, na slednje pa vadba vpliva pozitivno. Vadba za moč zmanjša tveganje za limfedem ali zmanjša že nastali limfedem.

Zaradi teh učinkov strokovne smernice priporočajo različne oblike redne telesne vadbe kot del zdravljenja raka dojk. Priporočene so vaje za moč, vzdržljivostna vadba in vaje za gibljivost.

Z vadbo se je utrujenost zmanjšala

Vodeno telesno vadbo med kemoterapijo je v celoti izpeljalo približno dve tretjini bolnic. Dve leti po zaključeni kemoterapiji je bilo povprečno redno telesnih dejavnih več bolnic kot pred zdravljenjem, po petih letih pa je redna telesna dejavnost pri vseh skupinah padla na izhodiščno.

Kot je povedala Ana Demšar, dr. med., specialistka internistične onkologije, iz UKC Maribor, ki je povzela to raziskavo, je bila ob zaključku kemoterapije izraženost utrujenosti v obeh eksperimentalnih skupinah bistveno manjša kot v kontrolni skupini. Najmanj je bila utrujenost izražena v skupini 1. Obe vrsti telesne vadbe sta enako učinkovito preprečili porast telesne teže in upad telesne kondicije, ki sta se sicer izražali v kontrolni skupini. 12 mesecev po zaključeni kemoterapiji se je na delo vrnilo 91 % bolnic v skupini 2, 82 % v skupini 1 in 69 % v kontrolni skupini.

Manj ponovitev bolezni in daljše preživetje.

Po daljšem sledenju so se ugodni učinki redne telesne vadbe pokazali tudi na preživetju bolnic z rakom dojke. Po srednjem času sledenja (osem let) so imele bolnice v obeh eksperimentalnih skupinah manj ponovitev bolezni in daljše preživetje kot bolnice v kontrolni skupini. Najbolj izrazito korist je pokazala telesna vadba 1, kjer sta bila tveganje za ponovitev bolezni ter tudi smrt kar za 80 % nižja kot v kontrolni skupini.

Rezultati raziskave OptiTrain potrjujejo ugodne učinke redne telesne vadbe na zdravje bolnic z zgodnjim rakom dojke. Redna telesna vadba, ki vključuje vaje proti uporu v kombinaciji z visoko intenzivnim intervalnim treningom (skupina 1), podaljšuje življenje bolnic z rakom dojke. Bolnice, ki se soočajo z zgodnjim rakom dojke, bi morale biti ustrezno informirane o pomenu redne telesne vadbe za celostno zdravje. Že ob pričetku zdravljenja s kemoterapijo bi bilo priporočeno začeti z vodeno telesno vadbo, ki bi jim pomagala pri ohranjanju moči in kondicije. Poleg tega je izjemno pomembno spodbujanje bolnic, da nadaljujejo redno telesno vadbo tudi po zaključenem zdravljenju raka dojke.