Rak želodca je agresivna rakava bolezen in vsako leto pri nas na novo zboli od 450 do 500 bolnikov. Žal je smrtnost zaradi raka želodca zelo visoka, bolezen se namreč običajno odkrije v poznejših fazah, saj so simptomi nespecifični.

Zdravniško pomoč bolniki velikokrat poiščejo šele, ko ti postanejo pogostejši in intenzivnejši, a to je že posledica napredovanja bolezni. Ker nekateri simptomi raka želodca niso značilni in so prisotni tudi ob drugih bolezenskih stanjih, poleg tega tudi zdravnik ne pomisli takoj na raka.

Pogovarjali smo se z Markom Bocem, dr. med., vodjo Oddelka za sistemsko zdravljenje solidnih tumorjev na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Pojasnil nam je, kateri so simptomi in dejavniki tveganja, kako poteka diagnosticiranje in kako se ta rak zdravi.

Kateri so simptomi?

»Najpogostejši so zmanjšanje telesne teže, bolečina v žlički, motnje požiranja, hiter občutek sitosti, slabosti, utrujenost, ki je posledica anemije. Prek tumorja bolniki namreč izgubljajo kri. Kasneje se pojavi tudi črno blato.« Kako pogosta je ta bolezen in v kateri starosti se najpogosteje pojavlja? »Pojavnost te bolezni se nekoliko zmanjšuje, še vedno pa na novo zboli vsako leto okoli 450 do 500 bolnikov. Skrb vzbujajoče pa je to, da opažamo povečevanje deleža mlajših bolnikov. Sicer gre za bolezen starejših nad 50 let, kot rečeno, pa je čedalje več bolnikov tudi zelo mladih,« je pojasnil Boc.

Dejavniki tveganja

Kot je povedal naš sogovornik, je poglavitni dejavnik tveganja starost, in sicer najpogosteje zbolevajo ljudje med 60. in 80. letom. »Moški zbolevajo bolj kot ženske, bolezen pa je povezana tudi z ekonomskim statusom in prehrano. Vzrok za raka želodca je pogosto prisotnost bakterije Helicobacter pylori. Okužba s to bakterijo je zelo pogosta in lahko prenosljiva. Dejavniki tveganja pa so še debelost, kajenje, redkeje genetski vzroki oziroma družinska obremenjenost.

Kako poteka diagnostika?

»Ko posumimo, da gre za bolezen v želodcu, je glavna preiskava gastroskopija, predvsem če gre za bolezen v zgodnji fazi. Če gre za razširjeno bolezen, se običajno rakava bolezen najprej odkrije nekje drugje, na primer v trebuhu zastaja voda ali pa so zasevki, ki motijo. Zato se najprej naredijo slikovne preiskave, na primer ultrazvok ali CT, ki pokaže, ali je v trebuhu nekaj narobe. Potem se raziskuje naprej.

Ko se bolezen ugotovi, jo je treba zamejiti in opraviti zamejitvene preiskave. Pomembno je, da se naredi CT prsnega koša in trebuha, da se vidi, ali je bolezen omejena le na želodec ali je razširjena na bezgavke ali na sosednje organe. Iz dela želodca, ki je prizadet, je treba vzeti vzorec tkiva in ga dati na preiskave, saj je za izbiro ustreznega zdravljenja pomembno ugotoviti tudi, za kakšen tip raka gre,« razlaga Boc in dodaja, da včasih s preiskavo CT težko ugotovijo stadij bolezni, zato napravijo tudi endoskopski ultrazvok. »Na ta način se potem lahko odločimo, ali bomo zdravili predoperativno ali pa bomo najprej operirali. V nekaterih primerih je preživetje bolnikov boljše, če jih pred operacijo zdravimo s kemoterapijo, v določenih primerih pa to ni potrebno. Druga možnost je endoskopska odstranitev tumorja, ki je ustrezna v primerih povrhnjih tumorjev,« še pove Boc.

Zdravljenje

Po besedah našega sogovornika je zdravljenje vedno lahko z operacijo ali s sistemskim zdravljenjem. Izbira zdravljenja je odvisna od histološkega izvida: za katero vrsto raka gre.

Pri adenokarcinomu zdravijo s kombinacijo kemoterapije, kjer kombinirajo več različnih citostatikov – običajno dva ali tri. Če gre za metastatsko bolezen ali ko se bolezen ponovi, prihajajo v poštev tudi druga zdravila. Kot pove Boc, danes uporabljamo tarčna zdravila in tudi imunoterapijo. »Žal pa niso vsi bolniki primerni za ta način zdravljenja. Ne zaradi splošnega zdravstvenega stanja, pač pa so odločilne lastnosti tumorja, ki morajo biti takšne, da bosta tarčno zdravljenje ali imunoterapija učinkoviti. Tarčno zdravilo trastuzumab uporabimo pri bolnikih, ki imajo čezmerno izražen HER2. Trastuzumab je rekombinantno, humanizirano monoklonsko protitelo, ki se veže na receptor za HER2 in deluje na tiste rakave celice, ki imajo na svoji membrani čezmerno izražen protein HER2. Od vseh bolnikov z želodčnim rakom je takih le 16 %.« Izraženost HER2 določajo s posebnimi testi v tkivu želodčnega raka. Imunoterapijo uporabijo pri zdravljenju raka tipa PDL-1 CPS.

Koliko časa poteka to zdravljenje?

»Če gre za zdravljenje z namenom ozdravitve, ki vključuje predoperativno in pooperativno zdravljenje, običajno traja šest mesecev. Bolniki dobijo kemoterapijo dva meseca pred operacijo, potem so operirani in zdravljenje se nadaljuje s kemoterapijo še dva meseca. Če gre za metastatsko bolezen, uporabljamo kombinirano zdravljenje šest mesecev. Nadaljujemo vzdrževalno zdravljenje, kjer z določenimi zdravili še nadaljujemo, pogosto toliko časa, kot delujejo. Če pride do poslabšanja bolezni, terapijo zamenjamo. Če zdravljenje učinkuje oziroma ne pride do poslabšanja, je bolnik lahko tudi eno ali dve leti na terapiji z istim zdravilom.« Po besedah Marka Boca prej ali pozneje pride do tega, da je terapijo treba zamenjati.
Ali se obetajo kakšne novosti pri zdravljenju? »Obeta se zdravljenje z novim zdravilom CLDN 18.2 in FGFR2, to so zdravila v razvijanju. Raziskave so potrdile, da podaljšujejo čas do ponovitve bolezni, za zdaj pa pri nas še niso na voljo oziroma niso registrirana.

Kako potekajo kontrole bolnikov?

»Med zdravljenjem je pogostost kontrol odvisna od sheme zdravljenja, običajno pa bolniki hodijo na kontrole na dva do tri tedne. Spremljanje bolnikov poteka po natančno določenih protokolih, običajno jih spremljamo pet let po operaciji. Vsakokrat se opravijo klinični pregled, osnovne krvne in biokemične preiskave ter preiskava tumorskih markerjev (CEA in Ca 19-9). Vsaj enkrat na leto mora bolnik opraviti CT oziroma rentgen pljuč, enkrat na šest mesecev CT oziroma UZ trebuha ter po potrebi gastroskopijo.« Če se po petih letih bolezen ne ponovi, s kontrolami prenehajo, sledenje bolnika prevzame splošni zdravnik. Po končanem zdravljenju so kontrole pogostejše, na vsake tri mesece, po dveh letih pa redkejše. Bolniki, ki imajo metastatsko bolezen, pa so ves čas zdravljeni in jih spremljamo ves čas.«

Preprečevanje raka želodca

Ni zanesljivega načina za preprečevanje tega, da bi zboleli za rakom želodca, vendar lahko zmanjšamo tveganje s svojim ravnanjem. Pomagamo si lahko z zdravim prehranjevanjem, zdravo telesno težo, rednim gibanjem, odpovedjo pitju alkohola in kajenju.

Kakšna prehrana je torej zdrava?

Vsebuje naj sveže, barvito sadje in zelenjavo ter polnozrnata živila. Rdeče in predelano meso naj bo redko na naši mizi, prav tako sladkane pijače in druga predelana živila. Kot rečeno, debelost povečuje tveganje za nekatere vrste raka želodca, zato se priporoča, da ohranjate zdravo telesno težo. Bodite redno telesno dejavni, kar pomeni vsaj pol ure gibanja na dan. Zelo verjetno je, da uživanje alkohola povečuje tveganje, zato omejimo pitje alkohola in si s tem povečamo možnosti za zdrava pozna leta. Enako velja za kajenje: če kadite, prenehajte. Če ne kadite, ne začnite. Kajenje povečuje tveganje tudi za druge vrste raka.