Rak prostate je najpogostejši rak pri moških. Pri nas ga odkrijejo pri več kot 1400 moških na leto, večinoma na srečo dovolj zgodaj, da ga lahko dobro zdravijo.

Pogovarjali smo se z asist. dr. Marino Mencinger, specialistko interne medicine, z Onkološkega inštituta Ljubljana. Za začetek je povedala, da gre za maligno bolezen, ki jo večinoma ugotovimo v zgodnjih stadijih, v približno 10 % pa šele takrat, ko je bolezen že razsejana.

Kako se kaže ta bolezen?

»Simptomi so odvisni od stadija bolezni. Običajno se pojavijo težave pri uriniranju, ki je lahko pogostejše ali težje. Lahko pride celo do retence urina, kar pomeni, da bolnik vode ne more odvesti, ker mu povečana prostata s pritiskom na sečnico to preprečuje. V teh primerih je včasih potrebna urgentna vstavitev urinskega katetra. Prostata pa lahko pritiska tudi v zadnjik in povzroča težave s prebavo, bodisi se čuti kot bolečina, krvavitev v blatu, težje odvajanje blata ali celo zaprtje,« opisuje simptome dr. Mencingerjeva in nadaljuje s simptomi razsejane bolezni.

»Če je bolezen razsejana, po navadi nastopijo težave zaradi zasevkov. Zasevki so večinoma v bezgavkah in trebuhu. Bezgavke lahko pritisnejo na žile in povzročajo trombozo ali zatekanje okončin v obliki limfedema. Če se zasevki pojavijo v kosteh, nastanejo bolečine ali celo zlomi kosti, že ob nekem manjšem naporu.« Zaradi česa se pojavi zlom kosti? »Do zloma pride, ker zasevki zrahljajo kostno tkivo in kost ni več tako trdna, kot bi morala biti. Ob obremenitvah potem ta kost lahko poči,« razloži dr. Mencingerjeva in našteva simptome: »Če gre za agresivno bolezen, se lahko pojavijo splošna utrujenost, neješčnost, izguba telesne teže. Če so zasevki v visceralnih organih, kar je sicer res redko pri raku prostate, na primer v pljučih, ima bolnik težave z dihanjem: pojavita se težko dihanje in zasoplost ob naporih. Če so zasevki v jetrih, se bolezen kaže z zaspanostjo, utrujenostjo in neješčnostjo.« Sogovornica pove tudi, da je v pripravi državni presejalni program za raka prostate, s katerim se nadejajo, da bodo odkrili tiste stadije bolezni, ki jih bodo lahko še pravočasno ozdravili.

Kako pogosto se bolezen pojavlja?

»Večinoma gre za starejšo populacijo, ni pa redko, da zbolijo mlajši ljudje, tudi pod 50 let. V teh primerih gre običajno za agresivnejšo obliko,« pove naša sogovornica in še naprej izpostavi najpogostejše razlike med mlajšimi in starejšimi bolniki. »Mlajši bolniki so nekateri tudi družinsko obremenjeni in pri njih lahko ugotovimo patološke različice v genih, ki popravljajo napake v DNA. Ti bolniki imajo povečano tveganje za nastanek raka prostate, ki je do osemkrat večje kot pri ostali populaciji. Hkrati je bolezen pri dedno obremenjenih prognostično manj ugodna. Pri starejši populaciji ima bolezen lahko zelo indolenten potek, kar pomeni, da poteka počasi in jo odkrijemo povsem naključno, na primer pri kirurškem zdravljenju raka mehurja,« razlaga dr. Mencingerjeva in opozori še na podobnost simptomov pri benigno povečani prostati: »Pri moških je pogosta hipertrofija prostate, kar pomeni benigno povečanje prostate, ki daje podobne simptome kot rak. Pogosto se težko razlikuje, ali gre za benigno hipertrofijo, ki se zdravi na povsem drugačen način kakor rak. Ob pregledu pri urologu, ki pretipa prostato, in oceni, kako trda je, se že lahko poda sum na to, kaj se s prostato dogaja. Če se posumi na raka in če je vrednost PSA (označevalec za raka prostate, ki se določa iz seruma) povečana, se izvede slikovna diagnostika, najpogosteje magnetna resonanca. Če želimo natančneje opredeliti stadij razširjene bolezni, posežemo po CT preiskavah in scintigrafiji skeleta. Zanima nas tudi hemogram: če so prizadete kosti, to lahko to vpliva na proizvodnjo kostnega mozga, bolnik je lahko slabokrven, saj je produkcija eritrocitov slabša. Laboratorijske preiskave pa lahko pokažejo še mnogo drugih stvari: jetrni encimi pokažejo, ali so prizadeta jetra; če se pojavljajo zasevki v kosteh, je treba pogledati kalcij, ki je elektrolit in je lahko povišan v primeru, ko gre za malignom,« še pove dr. Mencingerjeva.

Kako se zdravi?

Zdravljenje je odvisno od stadija bolezni. »Če gre za lokalizirano bolezen, pristopimo h kurativnemu zdravljenju, katerega namen je ozdravitev. Lokalizirani rak prostate se tako lahko zdravi kirurško ali z radikalnim obsevanjem. Na ta način radikalno odstranimo tumor. Če pa je bolezen sistemska in so tumorske celice že ušle v bezgavke in kosti, te bolezni ne znamo več pozdraviti in jo samo zazdravimo, kar pomeni, da upočasnjujemo njen potek,« pojasnjuje naša sogovornica. Pri četrtini bolnikov se po kurativnem zdravljenju bolezen ponovi v oddaljenih organih. Predvsem se to zgodi pri visoko tveganih rakih (slabše diferencirani rak, velik tumor, napredovala oblika, visoka izhodiščna vrednost PSA).
Kaj pa zdravljenje z imunoterapijo? »Imunoterapija pri zdravljenju razsejanega raka prostate ne igra velike vloge, številne raziskave so pokazale, da ne prinaša večje dobrobiti, če jo uporabimo za vse vrste raka prostate. Uporabna je pri določenih spremembah v tumorskem tkivu, to je pri približno 5 % bolnikov, in če je drugo zdravljenje izčrpano. Ker pa je na voljo kar veliko zdravil, ki jih uvedemo pred imunoterapijo, ta redko pride v poštev. Imunoterapija torej pri zdravljenju raka prostate ni tako pomembna, kot je pri zdravljenju nekaterih drugih rakov.«

Posebnost pri zdravljenju razsejanega raka prostate pa je zdravljenje z radionuklidi. »Radij 223 se namesto kalcija veže na kosti in oddaja alfa sevanje, ki uničuje tumorske celice v kosti. Uporabljamo tudi novejše zdravilo lutecij, ki oddaja beta sevanje. To zdravilo se veže na protein PSMA, ki ga pogosto izražajo tumorske celice. Gre za tarčno zdravilo in je uporabno pri bolnikih, pri katerih je izražen ta antigen – določamo ga s preiskavo PSMA PET-CT. V Sloveniji smo to zdravljenje začeli letos. Trenutno se na ta način zdravi manj kot deset bolnikov, saj smo terapijo in zdravilo šele uvedli. V prihodnosti pričakujemo, da bo zdravilo dostopnejše in ga bomo lahko ponudili večjemu številu bolnikov,« se nadeja dr. Mencingerjeva.
Zdravnica še pove, da je v zadnjih letih aktualen pojem oligometastatske bolezni, kjer je breme bolezni manjše. Kaj to pomeni? »Breme bolezni je sicer pojem, ki ga še vedno ne znamo dobro opredeliti s slikovnimi preiskavami. Dogovor je, da štejemo kostne zasevke. Pri takšnih bolnikih, še posebno če gre za mlajšega bolnika, k zdravljenju pristopamo agresivneje. Bolezen želimo čim bolj zatreti in omogočiti čim daljšo remisijo, pri nekaterih bolnikih pa je cilj celo ozdravitev,« odgovarja dr. Mencingerjeva.

Posledice zdravljenja

Zdravljenje bolnikom žal prinaša tudi določene posledice, s katerimi se je prav tako treba ukvarjati in jih zdraviti. Katere so te posledice? »Po kirurškem zdravljenju lahko pride do inkontinence urina in tudi erektilne disfunkcije. Po obsevanju se prav tako lahko pojavi uhajanje urina, tudi pogosto odvajanje urina, saj je lahko prizadeta tudi sluznica mehurja. Pojavijo se lahko prebavne težave, če je bil z obsevanjem prizadet rektum. Na srečo te posledice v nekaj mesecih največkrat izzvenijo,« odgovarja dr. Mencingerjeva ter izpostavi, da ima sistemsko zdravljenje z zdravili specifične učinke. »Hormonska terapija povzroča vročinske oblive, podobne menopavznim, poveča se lahko telesna teža, povečajo se dojke, razredči se kostnina, nastopi pa tudi erektilna disfunkcija.«

Kako se spoprijemajo s posledicami zdravljenja? »Ker hormonska zdravila lahko povečajo tveganje za srčnožilne dogodke, spremljamo dejavnike tveganja za te dogodke: maščobe v krvi, visok krvni tlak. Prav tako spremljamo kostnino. Vemo, da je že malo razredčena, zato kar hitro posežemo po zdravilih za zdravljenje osteoporoze. V primeru depresije priporočamo osebno obravnavo pri psihiatru. Na splošno pa zelo poudarjamo pomen zdravega življenja, bolnik naj bo čim bolj aktiven, skrbi naj za zdravo telo in mišično maso in se zdravo prehranjuje. Deluje naj torej nasprotno, kot delujejo hormonska zdravila, ki mišično maso zmanjšujejo.«

Naša sogovornica še pove, da vsako novo zdravilo prinaša svoj spekter neželenih učinkov. »Z novejšimi zdravili, ki uničujejo tumorske celice s sevanjem, negativno vplivamo na kostni mozeg, kjer nastajajo krvne celice. Bolniki zato pogosto potrebujejo nadomeščanje krvnih derivatov. Podobno tudi kemoterapija povzroča citopenije (pomanjkanje oziroma zmanjšanje števila ene ali več krvnih celičnih vrst), najpogosteje anemijo ter levkopenijo.«

Pred odločitvijo o vrsti zdravljenja je zato po besedah dr. Mencingerjeve potreben tehten premislek o dobrobitih in tveganjih za neželene učinke. »Krhki, starejši bolniki so tem tveganjem bolj izpostavljeni, zato smo pri njih še posebno previdni. S protirakavo terapijo ne smemo ogroziti življenja ali pomembno zmanjšati kakovosti življenja.«