Sindrom policističnih jajčnikov je bolezen, ki povzroča motnje menstruacije, neplodnost, debelost, povečano poraščenost in možnost, da zbolimo za depresijo, diabetesom ali obolenji srca in ožilja.

Avtorica: Prim. Darija Strah, dr. med., spec. ginekologije in porodništva, Diagnostični center Strah

Sindrom policističnih ovarijev (PCOS) je najpogostejša hormonska motnja pri ženskah. Je napredujoča ginekološka bolezen, ki se začne razvijati že zelo zgodaj po nastopu menstruacije in žal napreduje do menopavze. Še vedno je slabo pojasnjena bolezen. Eden od vzročnih dejavnikov je dednost, saj v posameznih družinah opažamo enake znake pri ženskah v vseh generacijah. Bolezen je kompleksna in prizadene tudi druge organe, ne samo rodil. V populaciji žensk v obdobju plodnosti se pojavlja v 4–7 %. Z ultrazvočno ginekološko preiskavo pa policistične jajčnike diagnosticiramo v višjem deležu – okrog 25 %. Največ PCOS najdemo med tistimi, ki neuspešno poskušajo zanositi.

Zakaj pride do nepravilnega delovanja jajčnikov?

Osnovna lastnost bolezni je nepravilno delovanje obeh jajčnikov, ki se z leti poglablja. Hipotalamus zaradi neznanega razloga začne nepravilno izločati hormon GnR, ki je odgovoren za pravilno izločanje spolnih hormonov v jajčniku. Zato se sinteza luteinizirajočega hormona (LH) v hipofizi poviša, sinteza folikel stimulirajočega hormona (FSH) pa zavre, kar ni običajno. Celice jajčnika pod vplivom LH sintetizirajo več moških spolnih hormonov – androgenov.

FSH je pri zdravi posameznici odgovoren za pravilno tvorbo ženskega hormona – estrogena. Ker se ga izloča premalo, estrogena ne nastaja dovolj. Obenem je prisotna tudi motnja v encimu, ki je odgovoren za pretvorbo androgenov v estrogen. Sintetizira se tudi premalo progesterona. Tako v telesu ženske s PCO prevladujejo androgeni in njihov vpliv, oba ženska hormona pa nastajata nezadostno, da bi lahko uravnavala pravilen menstrualni cikel.

Zaradi povišanega upora tkiv na inzulin imajo bolnice povišan inzulin, ki deluje sinergistično z LH in pospešuje sintezo androgenov v jajčnikih. Tudi bolezni nadledvičnice ali huda vnetja jajčnikov lahko sprožijo nastanek PCOS.

Kakšna je bolnica s policističnimi jajčniki?

Ločimo dva tipa bolnic, prvi tip je resno ogrožen in ima vse znake PCOS. Drugi tip bolnic praviloma nima povečane telesne teže, lahko so celo zelo vitke, brez aken in povečane poraščenosti, vendar ultrazvočna preiskava pokaže enako spremenjene jajčnike, zato pravimo, da imajo PCO brez bolezni. Večinoma imajo manj težav, lahko celo redno menstruacijo in redkeje potrebujejo zdravljenje.

Prvi tip bolnice, ki je za PCOS značilen, ima močno povečano telesno težo, z leti navaja čedalje bolj neredno menstruacijo. Krvavitve so lahko le nekajkrat letno in stanje pripelje v resne motnje zanositve oziroma neplodnost. Motnje menstruacije so časovno in količinsko nepravilne, ovulacija nastopi le zelo redko. Večina krvavitev, ki nastopi enkrat prezgodaj, drugič prepozno ali pa sploh ne, niso posledica ovulacije, temveč so le posledica neravnovesja estrogena, progesterona in povišanega testosterona. Občasno se pojavi prekinitvena krvavitev, ki jo ženske praviloma zmotno prepoznajo kot pravo menstruacijo. Taka bolnica ima zaradi večje ravni testosterona tudi veliko dodatnih znakov.

Hirzutizem in razvoj zmernih do hudih aken, ki jih ne moremo nadzorovati samo z nego obraza, sta najpogostejša. Lahko se razvijejo izpuščaji ali lišaji in še posebej mlada dekleta so zelo prizadeta in stigmatizirana. Hirzutizem – močnejša poraščenost se pojavlja po obrazu, še posebej v predelu brade, po rokah, hrbtu in na prsih, po trebuhu in prstih na nogah. Pogosti so mastni lasje in začneta se izrazito izpadanje las ter razvoj plešavosti po moškem tipu.

Zaradi neobčutljivosti telesa na inzulin – inzulinske rezistence – se začnejo kazati tudi znaki motene presnove glukoze. Ta je v krvi povišana in veliko takih žensk ima v kasnejši fazi bolezni sladkorno bolezen. Moten je osnovi metabolizem, zato imajo po pravilu povečano težo, tudi do 140 kilogramov. V krvi izmerimo povečan holesterol in maščobe, nabira se notranja trebušna debelost. Pojavijo se v bolečine v trebuhu ali križu. Vse te spremembe izrazito negativno vplivajo na samopodobo. Pojavljajo se nihanja v razpoloženju, tesnoba in zelo pogosto se razvije depresija, ki jo moramo zdraviti. Ravno tako se bolnice s PCOS v nosečnosti soočajo z več zapleti. Pogosteje se pojavljajo preeklampsija ter sladkorna bolezen in prezgodnji porodi.

Preiskave

Pri preiskavah, ki jih mora taka ženska opraviti, so potrebni obširen zdravniški posvet, vsi ginekološki podatki od začetka menstruacije, pregled in natančna ultrazvočna preiskava predvsem jajčnikov. Ena od modernih preiskav je 3D/4D preiskava tako jajčnikov kot maternice. Odvzame se tudi kri za določitev spolnih hormonov, glukoze na tešče, krvnih maščob in holesterola. Glede na izvide določimo, ali gre za PCOS. Značilno so povišani hormon LH in prosti testosteron, raven inzulina, holesterol in krvne maščobe, zmanjšani so FSH, estrogen, progesteron in dobri, HDL-holesterol.

Zdravljenje

Začetna terapija je v veliko primerih zelo preprosta, a vendar najtežja za bolnice. Priporočena je izguba od 5 do 10 % telesne teže in redna telesna dejavnost. Velikokrat že zmanjšana telesna teža povzroči, da se ciklus uravnava, da prihaja do pogostejših ovulacij in s tem večje možnosti za naravno zanositev. Druga metoda je uvedba stimulacije jajčnikov z zdravili. S tem se doseže, da vsak mesec poraste in dozori vsaj eno jajčece, ki sicer ne bi. Začetno zdravljenje se začne z letrozolom in progestageni, da se zarodek uspešneje ugnezdi v maternico. Če bolnica ne zanosi, jo napotimo na oddelek za neplodnost, kjer opravijo vse nadaljnje preiskave, vključno s potrebnimi operacijami in morda tudi postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Po porodu svetujemo uvedbo hormonske terapije, saj se hormonsko neravnovesje zaradi PCOS seveda poslabšuje do menopavze. Enako terapijo svetujemo tudi ves čas izven nosečnosti, saj z dodajanjem estrogena in progesterona zavremo nepravilno delovanje jajčnikov ter tako uspešno nadzorujemo, da bolezen ne bi napredovala do hudih metabolnih motenj z ogroženostjo srca.

Prehrana in mio-inozitol

Sindrom PCO zavira prehrana z nizkim glikemičnim indeksom. Izboljšala naj bi občutljivost na inzulin, zmanjševala tveganje za bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen, metabolni sindrom ter tveganje za nekatere vrste raka. Ko je glukoza v krvi urejena, se posledično zmanjša nastajanje inzulina. Prehrana z visoko vsebnostjo nasičenih maščob ni priporočljiva, živila z nenasičenimi maščobnimi kislinami so varovalna, najbolj maščobne kisline omega-3. Nizke vrednosti vitamina D poslabšajo simptome PCOS. Znano je, da imajo vsi ljudje vsaj šest mesecev na leto premalo vitamina D, zato ga dodajamo, obenem tudi magnezij in krom. Priporoča se vsakodnevno uživanje stročnic, oreškov, polnovrednih žitaric, sveže zelenjave in sadja. Odsvetuje se uživanje zamrznjene ali predelane hrane, saj se izgubi predvsem dragoceni mio-inozitol.

Mio-inozitol nastaja v ledvicah, prisoten je v sadju in zelenjavi, pri povečanih potrebah ga uživamo s prehranskimi dopolnili. Vpliva na rast celic, živčevja, razvoj kosti in zarodnih celic ter uravnava hormone. Spada med sladkorje in s svojim delovanjem vpliva na izločanje inzulina, hormonov ščitnice in FSH. Vgrajuje se v celične membrane. Aktivira encime za metabolizem glukoze in tako uspešno znižuje raven inzulina, ki je pri bolnicah s PCOS ves čas povišan. Tako neposredno vpliva na manjšo tvorbo androgenih spolnih hormonov. Začne se tvoriti manj testosterona ter več estrogena in progesterona. Tako se uravna menstruacija, več je ovulacij, veča se možnost zanositve. Več je tudi uspešnih zanositev pri postopkih umetne oploditve, razvije se več zrelih kakovostnih jajčnih celic in kakovostnih zarodkov, kar seveda pomeni več uspešnih nosečnosti. Mio-inozitol tudi dokazano zmanjšuje tveganje za razvoj nosečnostne sladkorne bolezni in zapletov, povezanih s preveliko rastjo ploda zaradi povišanega sladkorja.

Zaključek

Sindrom PCOS se lahko uspešno obvladuje z redno telesno dejavnostjo, pravilno prehrano, stabilno telesno težo, zdravili ter dodatnim zdravljenjem neplodnosti. Vsaka bolnica pa se mora zavedati, da bo brez svoje nenehne zavzetosti in dobrega zdravniškega nadzora postala huda bolnica z zapleti, debelostjo, sladkorno boleznijo in srčno-žilnimi boleznimi, kar ni zaželeno.