Rak debelega črevesa in danke ali kolorektalni rak (rektum – danka, kolon – črevo) je eden najpogostejših rakov, posebno pri moških. Veliko vlogo igra dednost ali nekatere vnetne bolezni, v precejšnem delu pa ga lahko preprečimo s pravilno prehrano, dovolj gibanja in nasploh zdravim življenjem.

Avtorica: Maja Korošak

S prof. dr. Janjo Ocvirk z Onkološkega inštituta v Ljubljani smo se pogovarjali o tem, za kakšno vrsto raka gre, kako se diagnosticira in kako zdravi.

Kot je povedala naša sogovornica, rak debelega črevesa in danke lahko vznikne v katerem koli delu debelega črevesa ali v danki. Običajno se razvije iz predrakavih sprememb, kot so polipi. Gre za obliko adenokarcinoma (tip tumorja), redki tumorji v črevesju pa so lahko tudi limfomi.

Kakšni so simptomi?

»Različni so. Lahko se pojavljajo bolečine v trebuhu, te so pogostejše pri tumorju desne strani črevesja in manj pri tumorju na levi strani. Bolnik izgublja telesno težo, driska se menja z zaprtjem, prihaja do slabosti, bruhanja in zapore črevesja. Pri tumorjih na levi strani pa lahko opazimo tudi svežo kri na blatu ali pomešano z blatom, tudi tu lahko nastopita slabost in bruhanje. Ob teh simptomih naj bolniki vsekakor obiščejo zdravnika, ki bo bolnika napotil na nadaljnjo diagnostiko,« svetuje dr. Ocvirk ter nadaljuje z opisom diagnostičnih metod. »Ena teh je analiza krvne slike (anemija), opravijo se tudi hematesti – pregled blata na krvavitev, pregled črevesja s kolonoskopijo, ki omogoča tudi odvzem koščka tkiva. Ta gre v nadaljnjo patohistološko preiskavo, s katero rak danke in debelega črevesa lahko tudi potrdimo.«

Če je rak diagnosticiran, je treba ugotoviti tudi to, koliko je razširjen, še pove dr. Ocvirk. »Zato se opravi tudi nadaljnja diagnostika, kamor spadajo slikovne preiskave: ultrazvok trebuha in slika pljuč ter računalniška tomografija trebuha (CT) in prsnega koša. Po potrebi se opravi še razširjena diagnostika, odvisno od simptomov.«

Dejavniki tveganja

Rak debelega črevesa in danke je po pojavnosti na tretjem mestu pri moških (takoj za rakom prostate in nemelanomskim rakom kože) ter na tretjem mestu pri ženskah (za rakom dojke in nemelanomskim rakom kože). Generalno gledano pa je rak debelega črevesa in danke na drugem mestu vseh rakov, za nemelanomskim rakom kože.

Kot je dejala dr. Ocvirk, imajo večje tveganje za kolorektalni rak bolniki z vnetnimi boleznimi prebavil, z družinsko polipozo, z nepolipoznimi oblikami raka in tisti, ki imajo številne adenome, ter tisti, ki so že imeli rak debelega črevesa in danke. »Rak debelega črevesa in danke seveda povezujemo tudi z načinom življenja. Kajenje in debelost sta pomembna dejavnika tveganja, to pa se poveča s starostjo, povezano je tudi s spolom: moški obolevajo pogosteje kot ženske. Pomembno vlogo pa igra tudi prehrana. Tveganje za tega raka povečuje hrana z večjimi količinami rdečega mesa, hrana z malo vlakninami in z veliko nasičenimi maščobnimi kislinami, pa tudi uživanje alkohola. Zaščitno deluje uživanje večjih količin sadja in zelenjave ter folatov (vitamini skupine B9).« Dr. Ocvirk priporoča vsem, ki jih povabijo v preventivni presejalni program Svit, namenjenemu zgodnjemu odkrivanju raka debelega črevesja in danke, da se odzovejo.

Zdravljenje

Zdravljenje poteka odvisno od tega, kje se rak nahaja – ali v debelem črevesju ali v danki, in od tega, koliko razširjen je oziroma v katerem stadiju, pojasnjuje naša sogovornica. »Če gre za tumorje, ki nimajo oddaljenih zasevkov in so v debelem črevesu, je na prvem mestu kirurški poseg. Pri tem odstranimo del črevesa s pripadajočimi bezgavkami. Po dokončnem patofiziološkem izvidu pa se odločamo o tem, ali uvesti tudi kemoterapijo. Pri tumorjih, ki vzniknejo v danki, je zdravljenje odvisno predvsem od stadija tumorja lokalno, tudi če ni zasevkov. Veliko teh bolnikov zdravimo predoperativno s kombinacijo obsevanja in kemoterapije, da zmanjšamo tumor. To zdravljenje pripomore k manjšim kirurškim posegom, v določenih primerih pa tudi k popolnemu izginotju tumorja. Pri bolnikih, ki imajo oddaljene zasevke, se bolezen zdravi sistemsko. Običajno je to kemoterapija v kombinaciji z biološkimi zdravili.«

Ali so pri zdravljenju v zadnjem času kakšne novosti?

»Novih zdravil je bilo v obdobju zadnjih 15 let kar nekaj, v zadnjem času pa je novo zdravljenje z imunoterapijo. Primerno je le za redke bolnike, ki imajo mikrosatelitno nestabilne tumorje in napredovalo bolezen.« Mikrosatelitna nestabilnost je pojav, ki nastane zaradi okvare v genih MMR, to so geni za popravljanje DNA. Na podlagi statusa mikrosatelitne nestabilnosti pri bolnikih z rakom lahko predvidijo odgovor na zdravljenje z določenimi zdravili.

Pri omenjenih bolnikih se uporablja tudi imunoterapija, je še povedala dr. Ocvirk ter dodala, da bolnike z rakom črevesja in danke že vrsto let testirajo na prisotnost številnih mutacij. »To pomeni, da opravljamo tako imenovano molekularno diagnostiko, in sicer ne samo za mikrosatelitno nestabilnost, pač pa poleg tega še mutacije KRAS, NRAS, BRAFf in širok nabor drugih genov. Mutaciji KRAS in NRAS sta pomembni pri odločitvi, ali bolnike zdravimo z biološkimi zdravili EGFR inhibitorji ali ne. Mutacija BRAFf pa je slab napovedni dejavnik. V zadnjih dveh letih bolnike z mutacijo BRAF lahko zdravimo z inhibitorji BRAF in MEK v kombinaciji z inhibitorji EGFR.«

Vpliv epidemije na zgodnjo obravnavo

Ali so morda opazili, da bolniki v času epidemije covida-19 v specialistično obravnavo prihajajo pozneje oziroma morda celo prepozno? »Še zlasti v prvem valu epidemije covida-19 smo opazili, da je bilo število napotitev manjše, ne samo na Onkološki inštitut, pač pa je bilo izdanih tudi manjše število napotnic za diagnostično obravnavo, kot je na primer kolonoskopija. Posledica je bila ta, da je pri teh bolnikih preteklo več časa za postavitev diagnoze.

Točnih podatkov, koliko je to vplivalo na stadij tumorja, iz Registra raka nimamo. Smo pa opažali, da bolniki prihajajo z bolj napredovalimi oblikami tumorjev, da so potrebovali včasih tudi pol leta ali celo več od nastanka simptomov do obravnave na Onkološkem inštitutu. In še vedno opažamo, da bolniki hodijo z bolj napredovalimi tumorji in bolj razširjenimi, tudi metastatskimi, kot je bilo to pred tremi leti.« Kaj bi bilo treba narediti oziroma kakšni ukrepi bi bili potrebni, da bi ljudje kljub epidemiji prej prišli do specialista? »Seveda je potrebno bolnika prej napotiti. Natančnih vzrokov za te časovne zamike ne poznamo, morda bolniki sploh ne pridejo do osebnega zdravnika, morda jih ta ne napoti naprej, ne vemo.

Naj še enkrat poudarim, naj se bolniki, če imajo opisane simptome in težave, ki ne minejo v štirinajstih dneh, odpravijo na pregled k osebnemu zdravniku. Naj bolniki torej vztrajajo in si zagotovijo pregled pri osebnem zdravniku, ta pa jih potem napoti k specialistu,« še svetuje dr. Ocvirk.

Preventivni presejalni program SVIT

SVIT je državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb ter raka na debelem črevesu in danki, ki poteka od leta 2008. Namenjen je ljudem v starostnem obdobju 50–69 let. Na vsaki dve leti jim vzamejo vzorec blata, pri katerem se išče prisotnost prikrite krvavitve. Če je test pozitiven, torej je na blatu prisotna kri, posameznik opravi še kolonoskopijo. Ob pregledu se lahko najdene spremembe odstranijo, nadaljnja patohistološka analiza tkiv pa pokaže, ali je bila sprememba rakava in ali sta potrebni nadaljnja diagnostika in zdravljenje.

Cilj programa je zmanjšati pojavnost raka debelega črevesa in danke za 25 % (letno to pomeni 400 manj obolelih ljudi) zaradi odkritja in odstranitve predrakavih sprememb ter za 25–30 % zmanjšanje umrljivosti zaradi raka debelega črevesa in danke (letno 200 smrti manj) ker se več bolezni odkrije v zgodnejših stadijih, ko je ozdravitev še možna. S programom želijo tudi povečati delež odkritega raka v omejeni obliki z 12 na več kot 50 %, izboljšati želijo kakovost življenja bolnikov z zdravljeno predrakavo spremembo ali zgodnjim rakom in znižati finančno breme raka debelega črevesa in danke.

Statistika

Za rakom debelega črevesa in danke v svetovnem merilu zboli skoraj 1,5 milijona ljudi na leto. Po podatkih iz Registra raka je leta 2018 v Sloveniji za rakom debelega črevesa in danke zbolelo 1349 ljudi in umrlo 750 bolnikov.

Petletno preživetje je pri raku danke 60,1-odstotno in je boljše kot pri raku debelega črevesa, kjer je 58,9-odstotno. Preživetje je seveda odvisno od stadija, v katerem je bolezen odkrita (po podatkih podatkovne baze SEER National Cancer Institute petletno preživetje za prvi stadij znaša 87–92 %, za drugi stadij 63–87 %, za tretji stadij 53–89 % in za četrti stadij 11 %).

ABC

A Večje tveganje imajo med drugim bolniki z vnetnimi boleznimi prebavil, z družinsko polipozo, z nepolipoznimi oblikami raka.

B Zdravljenje je odvisno od tega, kje se rak nahaja – ali v debelem črevesju ali v danki, in v katerem stadiju je.

C Leta 2018 je v Sloveniji za rakom debelega črevesa in danke zbolelo 1349 ljudi in umrlo 750.