Pogovarjali smo se z Barbaro Stojanov, dr. med., specialistko klinične genetike z Oddelka za onkološko klinično genetiko na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Povedala nam je, kako pogost je dedni rak dojk, katere okvare ga povzročajo in zakaj je pomembno, da so tisti, ki so družinsko obremenjeni, napoteni na genetsko testiranje in svetovanje. Pojasnila pa je tudi to, kako poteka genetska obravnava.
Kako lahko podedujemo okvaro genov in kaj pomeni za naše zdravje, če jo imamo? »Te okvare se dedujejo od enega izmed staršev in so pri posameznikih prisotne že od spočetja. Kadar je eden izmed staršev nosilec takšne okvare, je verjetnost, da jo bodo podedovali potomci, za vsakega od njih 50-odstotna (ne glede na spol). Verjetnost, da se nato pri nosilcih prirojene genetske okvare razvije rak, je večja kot v splošni populaciji,« pojasni Stojanova.
Rak dojk je v razvitih državah najpogostejši rak pri ženskah. Večinoma se pojavlja sporadično, okoli četrtina na novo odkritih bolnic pa ima več sorodnic oziroma sorodnikov z rakom dojke – takrat govorimo o »družinskem raku«. Ali je družinski rak vedno tudi dedni rak? »Ne, vsak družinski rak dojk ni tudi dedni rak. Pravzaprav je rak dojk razmeroma redko posledica dedne okvare. Ocenjujemo, da je dednih 5–10 % rakov dojk. Kljub temu pa je pomembno, da ogrožene družine prepoznavamo, saj lahko posameznikom, ki so zaradi dedne okvare bolj ogroženi kot njihovi vrstniki, ponudimo nekatere dodatne preventivne ukrepe. Za osebe, ki pa so že zbolele za rakom dojk, je poznavanje genetskega statusa pomembno za načrtovanje zdravljenja – bodisi za načrtovanje tipa operacije bodisi za odločitev glede sistemskega zdravljenja,« razloži pomen prepoznavanja genetske okvare Stojanova.
»Ogroženost za raka dojk se med nosilci različnih dednih okvar razlikuje – odvisna je od tega, v katerem genu se okvara nahaja in za kakšno vrsto okvare gre. Razlike se pojavljajo tudi glede na spol nosilca genetske okvare, saj nekatere ogrožajo zgolj ženske, druge pa tudi moške. Verjetnost, da moški zboli za rakom dojk, je sicer bistveno manjša kot pri ženskah, vendar nanje ne smemo pozabiti. Okvare v nekaterih genih so povezane le z ogroženostjo za en tip raka, druge pa lahko nosilce ogrožajo za več različnih rakov. V družinah, obremenjenih z dednim rakom dojk, se recimo najpogosteje pojavljajo še rak jajčnika in rak prostate, lahko pa tudi rak trebušne slinavke.«
Kot je povedala naša sogovornica, je dedni rak dojk najpogosteje povezan z okvarami v genih BRCA1 in BRCA2, ki sta visoko ogrožajoča. »Tudi do 70 % nosilk tekom življenja zboli za rakom dojk, pomembno povečana pa je tudi ogroženost za raka jajčnikov (do 40 % pri nosilkah okvar v BRCA1 in nekoliko manj pri nosilkah okvar v BRCA2). Pri moških so pomembne predvsem patogene različice v genu BRCA2, ki povečajo ogroženost za raka dojk in raka prostate.«
V nekaterih družinah je pojavljanje raka dojk lahko povezano z okvarami v genih, ki zmerno povečajo ogroženost zanj. Po besedah Stojanove je ogroženost vsaj dvakrat višja kot v splošni populaciji, vendar ne tako izrazita kot pri okvarah v genih BRCA1 in BRCA2. »Med zmerno do visoko ogrožajoče gene uvrščamo PALB2, med zmerno ogrožajoče pa gene ATM, CHEK2, BARD1, RAD51C in RAD51D. Dedni rak dojk se lahko pojavlja tudi v sklopu nekaterih drugih dednih sindromov (npr. v povezavi z okvarami v genih NF1, CDH1, TP53, PTEN).«
Naša sogovornica še poudari pomen zavedanja, da na ogroženost vplivajo tudi drugi dejavniki, kot na primer reproduktivni (npr. starost ob prvi menstruaciji, starost ob prvem porodu, starost ob nastopu menopavze), gostota žleznega tkiva dojk in najverjetneje tudi dodatni genetski dejavniki, ki še niso v polni meri raziskani (kot recimo sočasni vpliv več genov).
Zdravnik, ki posumi na dednega raka dojk v družini, lahko izda napotnico za onkološko genetsko svetovanje, pove Stojanova in doda, da ob naročanju posameznike prosijo tudi za posredovanje podatkov o njihovih družinskih članih. »Na Oddelku za onkološko klinično genetiko nato zberemo relevantne informacije o družini in presodimo, kako pristopiti h genetskemu testiranju. Včasih namreč oseba, ki je bila napotena v ambulanto, ni najbolj primerna za izvedbo genetskega testiranja. Takrat predlagamo, da se na obravnavo naroči še kdo izmed krvnih sorodnikov. Običajno je to sorodnik, ki je za rakom zbolel najmlajši, saj je pri njem največja verjetnost, da bomo odkrili genetsko okvaro, in kasneje potem testiramo še krvne sorodnike. Prednostno vabimo osebe, pri katerih je verjetnost za dedni sindrom velika, ter bolnice oz. bolnike z rakom dojk, pri katerih njihov genetski status vpliva na načrtovanje nadaljnjega zdravljenja.«
Kako pa poteka genetska obravnava? »Pred izvedbo testiranja paciente povabimo na posvet in se z njimi pogovorimo. Seznanimo jih s pomenom genetske preiskave zanje in za njihove bližnje, z možnimi rezultati genetskega testiranja in s predvidenimi ukrepi glede na izvid. Preiskava se običajno izvaja na vzorcu krvi, odvzem pa se izvede šele po pisni privolitvi za genetsko testiranje. Izvide lahko pacienti pričakujejo v roku nekaj tednov,« odgovarja naša sogovornica.
Dr. Barbara Stojanov pravi: »Priporočeni ukrepi praviloma vsebujejo periodični klinični pregled dojk in slikovno diagnostiko (magnetnoresonančno slikanje in/ali mamografijo), v nekaterih primerih pa je možna tudi preventivna kirurška odstranitev tkiva dojk – takrat se lahko ženske odločijo tudi za rekonstrukcijo. Pri nosilkah dednih okvar, ki jih povezujemo z ogroženostjo za raka jajcevodov ali jajčnikov, je priporočljiv posvet z ginekologom iz multidisciplinarnega tima za onkološko genetsko svetovanje, saj se lahko ženske po končani rodni dobi odločijo za preventivno kirurško odstranitev.
Zelo priporočamo, da nosilci dednih okvar o tem povejo svojim sorodnikom in jih usmerijo na pogovor v genetsko ambulanto. Odločitev za testiranje je nato prepuščena posamezniku. Testiranje za dedne oblike raka dojk praviloma izvajamo le pri polnoletnih osebah, ki se lahko samostojno in svobodno odločajo o svojem zdravju. Podatek o dedni ogroženosti za raka je lahko za posameznika veliko breme, zato je bolnikom na voljo tudi možnost posveta pri kliničnem psihologu.«
Mladi odrasli naj se naročijo na genetski posvet pred načrtovanjem družine, saj lahko informacija o genetskem statusu vpliva tudi na reproduktivne odločitve, še svetuje Stojanova in poudari, da ne glede na dedno ogroženost, za rakom lahko zboli vsak. »Zato tudi tistim posameznikom, ki jim s testom dedna okvara ni bila dokazana, svetujemo, da so pozorni na svoje telo in morebitne spremembe, da skrbijo za zdrav in aktiven življenjski slog ter da se vključujejo v presejalne programe, ki so organizirani na državni ravni (DORA za zgodnje odkrivanje raka dojk, ZORA za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb na materničnem vratu in SVIT za zgodnje odkrivanje raka debelega črevesa in danke).«
Organizirano genetsko testiranje in svetovanje se je pričelo izvajati že leta 1999. V 25 letih delovanja je iz skromnega projekta, ki je nastal na plečih entuziastičnih posameznikov, zrasel Oddelek za onkološko klinično genetiko.
Največ pacientov je na genetsko obravnavo napotenih prav zaradi suma na dednega raka dojk in/ali jajčnikov. Genetsko testiranje že od leta 2008 opravljajo v okviru Oddelka za molekularno diagnostiko na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Že dolga leta sodelujejo z ambulanto za presejanje visoko ogroženih v sklopu Centra za bolezni dojk na istem inštitutu, pa tudi z ginekološko ambulanto za pacientke z visoko ogroženostjo za raka rodil. Takšna organizacija omogoča celovit pristop k obravnavi ogroženih posameznikov oz. družin, saj se genetsko svetovanje, testiranje, pa tudi presejanje visoko ogroženih, preventivne operacije in eventualno zdravljenje lahko izvajajo pod isto streho. Obravnave se izvajajo v sklopu multidisciplinarnega tima, ki ga sestavljajo poleg zdravnikov različnih specialnosti (klinični genetik, ginekolog, kirurg, internistični onkolog, radioterapevt, radiolog, patolog …) tudi specialisti laboratorijske genetike (laboratorijski analitiki), medicinske sestre, klinični psiholog, v posameznih primerih pa tudi dietetik in gastroenterolog. V sodelovanju z Oddelkom za molekularno diagnostiko izvajajo tudi svetovanje in testiranje za številne preostale dedne sindrome, povezane z ogroženostjo za raka. Pri organizaciji sledenja ogroženih pacientov sodelujejo še z nekaterimi drugimi ambulantami onkološkega inštituta, pa tudi z drugimi bolnišnicami.
Oddelek se povezuje tudi s tujimi centri, ki delujejo na področju onkogenetike. Evropska referenčna mreža za področje redkih dednih tumorskih sindromov (ERN GENTURIS) je bila ustanovljena, da bi s povezovanjem med evropskimi institucijami izboljšali odkrivanje dednih predispozicij za raka ter omogočili pacientom enakopraven dostop do diagnostike in zdravljenja; oddelek aktivno sodeluje v tej mreži že od njene ustanovitve leta 2017. Ob tem na Oddelku za onkološko klinično genetiko od leta 2019 poleg ambulantne dejavnosti nastaja tudi državni Register testiranih oseb iz družin, obremenjenih z dednim rakom, njihovi pacienti pa so vključeni v domače in mednarodne raziskave.
Želijo si, da bi poleg obstoječih populacijskih presejalnih programov v naslednjih letih zaživeli tudi državni presejalni programi za posameznike z dedno predispozicijo za razvoj raka.
Napotitev na genetsko obravnavo se ob odkritem raku dojke priporoča:
Napotitev se priporoča tudi zdravim posameznikom:
A Dednih je 5–10 % rakov dojk.
B Ni vsak družinski rak tudi dedni rak.
C Tudi če s testom genetska okvara ni bila dokazana, je treba skrbeti za svoje telo in biti pozoren na morebitne spremembe.